Jedro

Če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji senata le, če je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari, torej neglede na izraženo željo strank, da prisostvujeta seji senata.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S prvostopno sodbo, navedeno v uvodu te sodbe, je Okrajno sodišče v Novi Gorici obsojenega V.R. in soobsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Obsojenemu V.R. je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 28.2.1997 do 3.3.1997. Soobsojencu je bila izrečena pogojna obsodba s stransko kaznijo izgona tujca iz države za čas 5 let. Obema obsojencema je bilo po 1. odstavku 96. člena KZ naloženo nerazdelno plačilo zneska 32.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Višje sodišče v Kopru je na pritožbo zagovornice obsojenega V.R. z uvodoma navedeno sodbo prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 4 mesece zapora, v ostalem pa je zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 8.6.1998 vložila pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev drugih določb kazenskega postopka - 1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obe uvodoma navedeni sodbi tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ in na osnovi 3. odstavka 358. člena ZKP odmeri stroške tega postopka na strani obsojenca v breme proračuna, podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da napadeni sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje s tem, da so potrebni stroški za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nadaljnji stroški tega postopka. Hkrati je predlagala, da sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 422. člena ZKP izvršitev pravnomočne odločbe odloži ali prekine do rešitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena, ker v pretežni meri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki se s tem pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Zatrjevane izključenosti kazenske odgovornosti zahteva ne utemeljuje. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka pa ni takšna, ki bi vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Zahteva zagovornice obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri tem pa napada prvostopno in drugostopno dokazno oceno. Očitek, da sodišči v rednem postopku nista v celoti rešili predmeta obtožbe, naj bi bil po mnenju vložnice zahteve v tem, da sodišče prve stopnje kljub temu, da je imelo možnost, ni ugotovilo, kdo je "neindentificirana oseba z imenom Z.", ki bi jo bilo nujno zaslišati in s tem preiskusiti zagovor obsojenega R., da pri ilegalnem prehodu skupine Romunov ni imel nobenega nezakonitega opravka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podan, glede na to, da je bil predmet obtožbe v napadeni prvostopni sodbi v celoti po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi in v krivdoreku razglašene prvostopne sodbe rešen.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po mnenju vložnice v tem, da je sodišče prve stopnje gradilo krivdorek napadene sodbe na nasprotujočih si zagovorih obeh obsojencev, pri čemer je verjelo drugemu obsojencu v škodo obsojenega R., obenem pa je oprlo svojo sodbo na dokaze, ki niso v vzročni zvezi z očitanim dejanjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako zagovora obeh obsojencev kot tudi izvedene dokaze glede na krivdorek napadene sodbe in vsebino izvedenih dokazov v obrazložitvi pravilno povzelo kot podlago za ugotovljeno dejansko stanje. O eventuelni nerazumljivosti ali neskladnosti tako v izreku kot v obrazložitvi sodbe, glede na izvedene dokaze in oceno zagovorov, ni mogoče govoriti. Kolikor pa se sodbi sodišča prve stopnje očita še kršitev iz 355. člena ZKP, vložnica ne pove, kateri dokazi niso bili "pretehtani" in glede katerih dejstev. Ocena izvedenih dokazov v smislu ugotavljanja bistvenih elementov očitanega kaznivega dejanja je v obeh napadenih sodbah podana, zato pavšalnega očitka v tej smeri Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Kolikor se vložnica ne strinja s prvostopno dokazno oceno, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ko vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da kvalificirano kaznivo dejanje glede na očitane procesne kršitve v prvostopni sodbi ni dokazano. Pritožbeno sodišče je ob razlogovanju izločilo prvo izvršitveno obliko (ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije), potrdilo pa je glede na krivdorek obe naslednji izvršitveni obliki, in sicer spravljanje drugih čez mejo, v konkretnem primeru iz koristoljubnosti, ali spravljanje čez mejo več oseb (organizirane skupine). Ti zaključki so po mnenju vložnice napačni, saj ni koristoljubnosti, kar naj bi potrdila zaslišana priča A.G., niti ni bila organizirana skupina. Listinski dokazi tega glede obsojenega R. ne dokazujejo. Listinski dokazi ne nakazujejo na odgovornost obsojenca, saj jih prvoobsojeni ni napisal, niti zanje ni vedel, pa tudi sodišče mu kaj takega ne očita. Ob tem, da gre pri tem za kršitev ZKP, vložnica meni, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz krivdoreka prvostopne sodbe so razvidni vsi elementi očitanega kaznivega dejanja v dveh izvršitvenih oblikah, in sicer ravnanje iz koristoljubnosti in spravljanje čez državno mejo organizirane skupine ljudi. Pri tem je opisan delež posameznega storilca, vključno obsojenega V.R. V razlogih sodbe je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek o obstoju elementov očitanega kaznivega dejanja in delež posameznega storilca - tudi obsojenega V.R. - ustrezno obrazložilo. V napadeni sodbi tako ni nobene podlage za zaključek, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Tudi v tem primeru Vrhovno sodišče ocenjuje, da vložnica v zahtevi napada ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet ocene v postopku za varstvo zakonitosti.

Prav tako ni podana kršitev 378. člena ZKP. Okrajno sodišče v Novi Gorici kot sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo po skrajšanem postopku. Skladno s 445. členom ZKP predsednik senata sodišča druge stopnje ob reševanju pritožbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji pritožbenega senata samo, če sam ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Iz podatkov spisa sodišča prve stopnje je razvidno, da je pritožbo zoper napadeno prvostopno sodbo vložila v korist obsojenega R. zgolj njegova zagovornica, ki ni zahtevala niti zase niti za obsojenca navzočnosti na seji pritožbenega senata. Iz vloge obsojenega R., poslane na prvostopno sodišče po prejemu poziva na nastop kazni, ki jo je poslal obsojeni R. iz pripora v Romuniji, naslovljene na Okrožno sodišče v Novi Gorici, je sicer razvidno, da bi se želel udeležiti sojenja pred pritožbenim sodiščem, zato zahteva ponovno sojenje. Obsojenemu R., ki je po prejemu prvostopne sodbe in po vložitvi pritožbe njegove zagovornice odpotoval v tujino, ne da bi o tem obvestil sodišče, je bila vročena sodba sodišča druge stopnje po 120. členu ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi navedena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče tako o želji obsojenega R., da bi prisostvoval na pritožbeni seji, sploh ni bilo obveščeno, zato do zapoznelega predloga v vlogi, poslani na Okrožno sodišče v Novi Gorici, potem ko je sodba postala izvršljiva, ni moglo odločati glede na pooblastila iz 445. člena ZKP. Procesnih ovir, tudi v primeru pravočasnega obvestila stranke o udeležbi na seji pritožbenega sodišča, za opravo seje ni bilo.

Tudi nadaljnja kršitev kazenskega zakona, očitno 95. člena KZ, po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. Ponovno je poudariti, da tudi v tem delu vložnica napada ugotovljeno dejansko stanje kot podlago za izrek odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Kot že povedano, po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato vložnica tudi v tej smeri z očitano kršitvijo kazenskega zakona ni mogla imeti uspeha.

Ob vsem povedanem tudi ni podlage za uporabo 427. člena ZKP, ko ne gre za precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve in sodiščem druge stopnje v zvezi z deležem obsojenega R. pri očitanem kaznivem dejanju, ugotovljenem v prvostopni sodbi.

Zaradi vsega povedanega je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, saj ni podana nobena od očitanih kršitev določb kazenskega postopka ter kazenskega zakona.