Jedro

Kar zadeva motiv prijave posilstva, je treba pojasniti, da je motiv lahko pomemben le, kolikor postavlja pod vprašaj verodostojnost same prijave. Dvoma ni, da je oškodovanka podala prijavo posilstva, ker je obtoženec njo in B. B. kazensko ovadil zaradi dogodka z dne 13.3.2016 in da oškodovanka ovadbe v nasprotnem primeru ne bi podala. Vendar motiv maščevanja, kot ga vidi obramba, ni pomemben, pač pa je bistveno le, ali je oškodovanka podala zoper obtoženca krivo ovadbo zaradi nekih drugih vzrokov.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izreče pogojna obsodba v kateri se mu po prvem odstavku 170. člena KZ-1 določi kazen dve leti zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 500,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev 22., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije pritožujejo obtoženčevi zagovorniki. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni seji odločilo, da se v zadevi opravi pritožbena obravnava. Ocenilo je, da je treba utemeljenost pritožb preizkusiti z neposrednim zaslišanjem obtoženca, oškodovanke in priče B. B. ter tudi, da se vpogleda v pravnomočni zaključeni kazenski in civilni zadevi, ki se nanašata na dogodek z dne 13.3.2016. Na pritožbeni obravnavi je nato zaslišalo zgoraj navedene ter vpogledalo v spisa Okrajnega sodišča v Postojni II K 25935/2018 in P 11/2020, zavrnilo pa je dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče C. C. in sicer razlogov, kot bodo spodaj obrazloženi.

5. Po opravljeni pritožbeni obravnavi in preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno in tudi prepričljivo obrazloženo. Čeprav je tudi pritožba obtoženčevih zagovornikov obširna in argumentacijsko zelo podrobna tako glede očitkov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter dejanskega stanja, se kot bistveno najprej zastavlja vprašanje, ali je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovilo. Izpodbijani zaključek, da je obtoženec posilil oškodovanko namreč temelji na oceni nasprotujočih si navedb obtoženca in oškodovanke glede tega, ali je bil spolni odnos prostovoljen oziroma izvršen na silo.

6. V zadevi ni sporno, da je med obtožencem in oškodovanko kritičnega večera v prireditvenem prostoru v A. imenovanem dvorana, prišlo do spolnega odnosa. Tedaj 16-letna oškodovanka in 10 let starejši obtoženec se dotlej nista poznala, poznal pa je obtoženec njeno mater in Č. Č., ki je bila skupaj z oškodovanko. Ta je tudi potrdila, da je oškodovanki po zaužiti pijači postalo slabo in je zato odšla iz dvorane, kamor ji je zatem sledil tudi obtoženec. Tu je prišlo nato do spolnega odnosa, o katerem pa oškodovanka po dogodku nikomer ni govorila, ne Č. Č. niti svoji materi, pač pa se je o tem, da je bila posiljena šele kasneje zaupala svojemu fantu in sedanjemu možu B. B. ter svoji materi, kakor tudi znancu D. D., očitki o posilstvu pa so prišli tudi do obtoženca. Ker mu je nekdo popisal avto z oznako pedofila, se je obtoženec 13.3.2016 odpeljal do oškodovankine matere, da bi ji dopovedal, da njene hčerke ni posilil. Ko sta se pridružila še B. B. in oškodovanka, je med njimi prišlo do fizičnega konflikta, zaradi česar je obtoženec zoper oba podal kazensko ovadbo, takoj zatem pa je oškodovanka tudi zoper njega podala ovadbo v smeri posilstva. To se je zgodilo 15.3.2016, to je skoraj tri leta po zatrjevanem posilstvu.

7. O tem, kaj se je dogajalo zunaj dvorane sta oba akterja opisovala povsem različno. Obtoženec pravi, da je z oškodovanko flirtal že v dvorani, ko pa je šla ven, je videl, da je jokala. Imel je občutek, da išče pozornost, na kar sta se pričela poljubljati in otipavati, kar vse je prešlo v spolni odnos, ki sta ga izvedla stoje. Po končanem spolnem odnosu sta se še nekaj časa pogovarjala in se nato skupaj vrnila v dvorano. Nasprotno temu pa je oškodovanka navajala, da je zunaj dvorane zaradi slabosti bruhala, obtoženec pa ji je pričel nekaj govoriti glede stanovanja v katerem živi, ko pa je hotela nazaj v dvorano, jo je objel ter dvignil in odnesel vstran. Na bližnjem prostoru, poraščenem s travo, jo je položil na tla, ji slekel hlače do kolen in z njo spolno občeval vse dokler ga ni po imenu poklical nek moški. S spolnim odnosom je nato prenehal in vanjo ni ejakuliral. Vseskozi je imela občutek, da se je v pijači, katero ji je ponudil obtoženec, nahajala neka snov, saj ji je šele potem, ko je pijačo popila, postalo slabo.

8. Ocena verodostojnosti izpovedbe je, na splošno rečeno, odvisna od osebne zaznave sodišča, ki si jo to ustvari glede na način podaje izpovedbe1, in pa seveda, kar je še bolj pomembno, od tako imenovanih kontrolnih dejstev in okoliščin. To so predvsem drugi neposredni ali posredni dokazi, izpovedbe prič, potek dogodkov in podobno, kar vse skupaj sodišču omogoča, da se prepriča o verodostojnosti izpovedb. Če bi bila ocena oškodovankine izpovedbe odvisna le od njene izpovedbe na pritožbeni obravnavi, bi ta brez dvoma bila, da je oškodovanka povsem neprepričljiva. Mlado, na videz plaho in negotovo dekle se namreč ni spomnilo praktično ničesar z razliko od obtoženca, čigar nastop je bil suveren in odločen. Vendar pa je pri oceni verodostojnosti treba upoštevati tudi oškodovankine osebnostne lastnosti oziroma osebnostne težave, kot jih je podrobno ugotovila sodna izvedenka klinične psihologije in ki so predstavljene v 11. točki izpodbijane sodbe2. Oškodovankina neodločnost oziroma njen nastop na pritožbeni obravnavi zato še ne pomeni, da je tudi njena izpovedba po vsebini neverodostojna, čeprav je v njej res zaznati tudi nekatere nelogičnosti, ki bi na prvi pogled lahko govorile v prid obtoženčevemu zagovoru.

9. Prva taka okoliščina je čas podaje ovadbe zoper obtoženca. Dejstvo, da je oškodovanka kazensko ovadbo podala po skoraj treh letih in še to zato, ker je obtoženec zoper njo in njenega moža podal kazensko ovadbo3, po oceni sodišča druge stopnje ni odločilno. Iz prakse so namreč znani primeri, ko žrtve prijavijo posilstvo ali spolno nasilje šele kasneje, tudi po več letih, oškodovanka pa je glede tega tudi sama pojasnila, da se je po posilstvu čutila krivo, ker je šla v družbo starejših, pa tudi, ker je mislila, da ji nihče ne bo verjel. Obtoženec je namreč sodil v družbo njene matere in prijateljice Č. Č., dejstvo pa je, da je obravnavani dogodek pri oškodovanki vendar pustil določene posledice.4 Zato temu, da je ovadbo podala šele po treh letih ni mogoče pripisati kakšnega drugega motiva kot tega, da je želela, da se obtoženec kaznuje za storjeno posilstvo. Čeprav slednji navaja, da ga je oškodovanka očitno prijavila le zato, ker naj bi grdo govoril o njej in mu grozila, da se mu bo maščevala, pa ta očitek ni prepričljiv, o čemer bo govora še kasneje.

10. Drugič, izvedeni dokazi, tudi tisti na pritožbeni obravnavi, potrjujejo, da je oškodovanka navkljub zatrjevanemu posilstvu z obtožencem ohranila določene kontakte, glede katerih sicer zatrjuje, da so bili zgolj naključni, za razliko od obtoženca, ki trdi, da se z njim nekajkrat dobila na kavi. Je pa res, da je obtoženec imel telefonsko številko oškodovanke, saj kot je izpovedal B. B. na pritožbeni obravnavi, je obtoženec oškodovanko nekajkrat povabil na kajenje "trave". To je namreč sam prebral na mobitelu oškodovanke, ta pa se povabilu ni odzvala. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje se ta povabila nanašajo na obdobje takoj po obravnavanem posilstvu, oziroma v času do avgusta 2013, preden sta s B. B. postala par.5 Dvoma pa tudi ni, da je imela oškodovanka obtoženca zabeleženega v svojem FB profilu kot prijatelja, vse dokler ga ni izbrisal njen mož B. B. 11. Tretja, zelo pomembna okoliščina pa je ta, da je oškodovanka nekje v letu 2015 z obtožencem odšla v njegovo stanovanje, kjer sta ležala na kavču in gledala nek film, vendar do vzajemne intimnosti med njima ni prišlo. Obtoženec jo je sicer poljubil, vendar je odnehal, ko se mu je oškodovanka odločno zoperstavila. Na vprašanje sodišča, zakaj je odšla z obtožencem, če jo je ta prej posilil, oškodovanka na pritožbeni obravnavi ni dala jasnega odgovora, enako kot v postopku na prvi stopnji je navajala, da je bila tedaj v destruktivnem obdobju in da se je vdajala alkoholu.

12. Opisana ravnanja oškodovanke po obravnavanem dogodku kažejo, da obtoženca, čeprav ga ni takoj prijavila, tudi ni povsem ignorirala, kot bi to bilo logično pričakovati. Vendar pa je takšno ravnanje po mnenju sodišča druge stopnje mogoče pripisati tudi njenemu občutku krivde in sramu, dejstva, da se je družila z Č. Č., ki je bila prijateljica njene matere, predvsem pa njenim osebnostnim lastnostim, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja. Glede na izpovedbo njenega moža pa tudi ni dvoma, da se je oškodovanka tedaj predajala zlorabi alkohola in psihoaktivnih substanc. Vendar tudi po mnenju izvedenke okoliščina, da je oškodovanka po zatrjevanem posilstvu odšla na obtoženčev dom, ne omogoča sklepa, da do posilstva ni prišlo.

13. Po skrbni analizi oškodovankine izpovedbe tudi z zaslišanjem priče B. B. na pritožbeni obravnavi, se sodišče druge stopnje pridružuje oceni izpodbijane sodbe, da so na navedbe oškodovanke bolj prepričljive kot zagovor obtoženca. Pritožba sicer izpodbija tisti del obrazložitve sodbe6, kjer sodišče ugotavlja, da ni prepričljiva razlaga, da bi se oškodovanka pri svoji mladosti tako hitro spustila v spolni odnos z moškim, starejšim od nje in ne da bi ga sploh poznala. Meni, da razlaga sodišča ni realna, saj ni v skladu s sedanjim časom, še sploh, ker sta pred tem oba uživala alkohol, pa tudi zato, ker naj bi takšen način življenja oškodovanki prigovarjala že njena mati7, česar pa slednja, oz. E. E. ni potrdila. Vendar ti pritožbeni pomisleki niso pomembni že zato, ker jih ni mogoče objektivno preizkusiti, temveč imajo lahko določeno težo le ob upoštevanju ostalih dokazov. Torej, če bi držalo to, kar pravi obtoženec, potem bi se logično zastavljalo vprašanje, zakaj naj bi ga oškodovanka sploh prijavila za posilstvo. Če bi se čutila zlorabljeno zaradi suma, da ji je obtoženec nekaj stresel v ponujeno pijačo8, potem ni videti razloga, da je spolni odnos opisovala drugače kot obtoženec. Pa tudi sicer njegova razlaga, da sta najprej prestopila približno 160 cm visoko ograjo, nato pa stoje spolno občevala, obrnjena s telesom eden proti drugemu v nekakšnem polpočepu, ni ravno prepričljiva, saj bi šlo za težje izvedljiv spolni akt. To res ni odločilna ugotovitev, vendar kolikor bi oškodovanka pristala v tak prostovoljni spolni odnos, tega ne bi opisovala drugače, ampak bi zatrjevala, da jo je obtoženec omamil s pijačo, tako da se ni mogla ubraniti. Dejstvo pa je, da je posilstvo, kljub temu, da se podrobnosti ni spominjala, enako opisovala tekom postopka kakor tudi njenemu sedanjemu možu B. B. Čeprav pritožba temu nasprotuje češ, da je priča dogodek opisala drugače, to po oceni pritožbenega sodišča ne drži. Posamezna razhajanja so povsem razumljiva9, vendar glavnina izpovedbe je povsem enaka kot jo je opisala oškodovanka in sicer, da ji je obtoženec najprej nekaj dal v pijačo, šel za njo, jo slekel, z njo spolno občeval in da je obtoženca neka oseba poklicala po imenu. Logično je, da zaradi poteka časa in podoživljanja dogodka lahko pride do različnih razhajanj v opisu, vendar to, kar je izpovedal B. B. se v bistvenem povsem ujema z izpovedbo oškodovanke. Zato ne drži, da naj bi govoril o nekem očitno povsem drugem dogodku. Je pa treba opozoriti še na sledeče. 14. Ugotovitve izvedenke, da je obravnavani dogodek oškodovanko travmatično zaznamoval, imajo po oceni pritožbenega sodišča dejansko podlago v izpovedbi priče B. B. in oškodovankine matere E. E. B. B. je, kot je povedalo že sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe pojasnil, da je že kmalu po začetku zveze pri oškodovanki zaznal določeno nesproščenost v osebnih stikih, ta pa se je zmanjšala, ko je oškodovanka popila nekaj alkohola, pa tudi pokadila "travo". Približno po letu dni pa se mu je zaupala, da je bila žrtev spolnega nasilja in mu obravnavani dogodek tudi opisala. Obrazložil ji je, da ima možnost, da to sprejme zase, ali pa to obelodani ter na ta način sprejme zadoščenje in doseže pravico. Oškodovanka se je nato o posilstvu zaupala tudi svoji materi, kar je slednja v svoji izpovedbi potrdila, kot je to že povzeto v izpodbijani sodbi v točkah 16. do 19. 15. Pritožba v zvezi s pričevanjem B. B. navaja, da je bil prav on tisti, ki je oškodovanko prepričal naj razširi govorice, da jo je obtoženec posilil, kar kaže tudi dejstvo, da je oškodovanka negativna čustva do obtoženca pričela kazati šele kasneje, kot je to razvidno tudi iz izpovedbe njene matere. Vendar ta pritožbena domneva prepričljivosti oškodovankine izpovedbe ne more omajati. E. E., oškodovankina mati, je namreč v postopku na prvi stopnji izpovedala, da je njena hči, kadar ji je omenila obtoženca, postala nervozna in ji dejala, da on ni tako v redu, kot misli. Res je, da naj bi to hčerka pričela govoriti šele kasneje, ne pa tudi na samem začetku, vendar je treba upoštevati, da je E. E. že sama navedla, da gre za zelo oddaljene dogodke, s čimer je dala vedeti, da se glede tega podrobnosti ne spominja. Jasno je zato, da na podlagi teh navedb ni mogoče sprejeti zanesljivih zaključkov kdaj je oškodovankina mati zaznala negativen odnos hčerke do obtoženca. Dejstvo pa je, da je tak odnos zaznala. Ker je oškodovanka svojemu partnerju B. B. že pred tem zaupala, da jo je obtoženec posilil, tudi ni razumljiva pritožbena razlaga, da je B. B. oškodovanko uspel prepričati, da se je spolni odnos zgodil proti njeni volji. B. B. je, kot rečeno, oškodovanki le dopovedal, da je bilo to kar se je zgodilo narobe, in da je to "resna stvar"10, kakor tudi, da se mora sama odločiti, ali bo posilstvo prijavila ali ne. Iz njegove celotne izpovedbe zato v ničemer ne izhaja, da bi oškodovanki dopovedal, da je pri prostovoljnem spolnem odnosu pravzaprav šlo za posilstvo. Da mu tudi oškodovanka ni govorila o prostovoljnem spolnem odnosu oziroma takšnemu, ki se je zgodil v posledici zaužite neznane pijače temveč, da je izrecno opisovala posilstvo, pa kaže tudi nadaljnja izpovedba priče B. B. Ta je na vprašanje obtoženčeve zagovornice glede poteka spolnega odnosa, kot mu ga je opisovala oškodovanka, izpovedal, da je oškodovanka obtožencu izrecno govorila "da noče in kaj je sedaj to" ter da ga je odrivala vstran, s čimer mu je nedvomno opisovala posilstvo.

16. Dalje ne drži, kar navaja pritožba, da je dokazni postopek potrdil, da je bil B. B. v razmerju do oškodovanke nasilen, saj naj bi to sama povedala obtožencu, potrjeno pa je tudi z zdravniško dokumentacijo Psihiatrične bolnišnice Idrija. Oškodovanka je bila hospitalizirana po tistem, ko je že podala kazensko ovadbo zoper obtoženca, z njenim zaslišanjem, priče B. B. in pa izvedenke klinične psihologije pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da se navedba "nasilna partnerska zveza" v zdravstveni dokumentaciji bolnišnice nanaša na oškodovankino razmerje z B. B., ne pa na morebitno fizično nasilje, kot bi to na prvi pogled bilo razbrati iz dokumentacije. Dalje okoliščina, da oškodovanka na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Idrija nikoli ni omenjala posilstva, tudi sama zase ni pomembna, saj je že oškodovanka povedala zakaj to ni storila, smiselno pa je to potrdila tudi izvedenka.

17. Kar zadeva motiv prijave posilstva, je treba pojasniti, da je motiv lahko pomemben le, kolikor postavlja pod vprašaj verodostojnost same prijave. Dvoma ni, da je oškodovanka podala prijavo posilstva, ker je obtoženec njo in B. B. kazensko ovadil zaradi dogodka z dne 13.3.2016 in da oškodovanka ovadbe v nasprotnem primeru ne bi podala. Vendar motiv maščevanja, kot ga vidi obramba, ni pomemben, pač pa je bistveno le, ali je oškodovanka podala zoper obtoženca krivo ovadbo zaradi nekih drugih vzrokov in sicer, ker naj bi obtoženec zoper njo nekaj pričel grdo govoriti, kot to sam domneva v svojem zagovoru. Da je med njima prišlo do ostre komunikacije po facebooku – messengerju, je sodišče prve stopnje že pojasnilo v 25. točki izpodbijane sodbe11, niti oškodovanka in obtoženec pa nista znala konkretno pojasniti, katere naj bi bile tiste grde besede, ki naj bi jih obtoženec govoril o oškodovanki. Zato grožnje oškodovanke po facebooku, da bo o obtožencu nekaj grdega povedala, ne glede na to, ali jih je zapisala sama oziroma njen prijatelj, kot to navaja, glede maščevalnega motiva nimajo nobene teže. 18. Kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, je oškodovanka posilstvo omenila svoji materi in znancu D. D., točno neugotovljeno kdaj, vendar v obdobju neposredno pred dogodkom z dne 13.3.2016, ko je hotel obtoženec oškodovanki materi dopovedati, da posilstva ni zagrešil. Razlaga podrobnosti tega dogodka sedaj ni potrebna, je pa tako iz obravnavane zadeve kot iz podatkov odškodninske pravde razvidno, da sta oškodovanka in B. B. tedaj obtožencu očitala, da si je sploh upal priti v hišo po tistem, kar je storil oškodovanki. Zato sta od njega zahtevala, da odide, pri čemer je med njimi prišlo do prerivanja, oškodovanka pa je obtožencu še očitala, da ji je uničil življenje in da bo odsedel devet let zapora oziroma, da bo ona sedaj njemu uničila življenje, z opeko pa mu je tudi poškodovala osebno vozilo, zaradi česar je tudi bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-112. 19. Navedena oškodovankina verbalna in nasilna reakcija ob pojavu obtoženca v hiši njene matere nedvomno kaže, da se je v njej sprostila jeza na obtoženca, ki jo je do tedaj zadrževala v sebi. Glede na intenzivnost reakcije tako oškodovanke kot njenega moža, razlog gotovo niso mogle biti neke nedefinirane grde besede, ki naj bi jih izrekal obtoženec na račun oškodovanke, še manj pa prostovoljni spolni odnos, kot ga opisuje obtoženec. Tudi če je oškodovanka bila mnenja, da jo je obtoženec omamil s pijačo, to ne izključuje njene zanesljive zaznave, da je bila posiljena, kar je ves čas nosila v sebi in se le postopoma, kot že opisano, zaupala svojim bližnjim.

20. Spričo navedene ocene pritožbenega sodišča, kot jo je sprejelo po opravljeni pritožbeni obravnavi in tudi ocenilo v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo utemeljeno oprlo na oškodovankino izpovedbo in posledično zagovor obtoženca zavrnilo kot neprepričljiv. Pritožnik v prid trditvi o neverodostojnosti oškodovanke in posledično sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje izpostavlja številne očitke, na katere sedaj ni treba podrobneje odgovarjati, glede na to, da je sodišče druge stopnje svoje stališče že zgoraj obrazložilo. Prav tako ne držijo očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obtoženčevega zagovora in do drugih neskladij glede izpovedb prič, saj te pritožbene navedbe prepletajo z zatrjevano zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. Je pa vseeno treba odgovoriti na tiste navedbe, ki po mnenju obrambe dokazujejo, da se dogodek, tako kot ga je opisovala oškodovanka, niti objektivno ni mogel zgoditi.

21. Prva taka okoliščina predstavlja žičnata ograja višine 160 cm, katero sta po navedbah obtoženca preplezala skupaj z oškodovanko in na prostoru za njo imela spolni odnos, kar kaže, da obtoženec preko ograje oškodovanke ni mogel odnesti, zaradi česar njena izpovedba že iz tega razloga ni resnična. Vendar bi ta trditev bila lahko upoštevna le, če bi do spolnega odnosa res prišlo na tistem mestu, ko ta opisuje obtoženec. Oškodovanka pa je nasprotno zanikala, da bi z obtožencem kakorkoli šla preko žičnate ograje, pa tudi na pritožbeni obravnavi je kot mesto posilstva na skici označila drugače kot obtoženec. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da točna lokacija posilstva ni zanesljiva in ker se izpovedba oškodovanke že na splošno izkaže kot prepričljiva, vsa dilema glede ograje tudi ne more imeti posebne teže. Logično je, da obtoženec oškodovanke ne bi mogel nositi čez žičnato ograjo, ki se na tistem prostoru sicer res nahaja, vendar pa do spolnega odnosa ni prišlo tam, kjer zatrjuje obtoženec. Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje tudi kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče C. C., ki bi lahko povedal, ali se ograja zaklepa in koliko je visoka. Iz istih razlogov pritožba tudi ne more uspeti, ko vztraja na stališču, da bi moralo sodišče opraviti ogled kraja posilstva. Kot že rečeno, je oškodovanka na skici pokazala drug kraj posilstva kot obtoženec, treba pa je upoštevati tudi, da je do posilstva prišlo v poznih večernih urah in na temnem prostoru, zaradi česar bi sedaj po desetih letih bilo vprašljivo, ali bi oškodovanka ob morebitnem ogledu uspela pokazati ravno tisti kraj, kjer je ležala pri posilstvu. Glede na sprejeto dokazno oceno njene izpovedbe se tako pokaže, da je tudi ta dokazni predlog pravno relevanten oziroma ne more privesti do drugačnih zaključkov.

22. Obramba izpostavlja še, da spolni odnos, kot ga opisuje oškodovanka, že objektivno ne bi bil izvedljiv, kolikor bi ji obtoženec do kolen potegnil pajkice. Njene noge bi bile le delno razprte in zato tako imenovani misijonarski spolni odnos sploh ne bi bil mogoč. V zvezi s to trditvijo sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bila lahko tehtna v primeru, ko bi se obtoženec s svojim telesom namestil med oškodovankine noge, česar pa oškodovanka ne navaja, saj se te podrobnosti ne spominja. Seveda pa je spolni odnos mogoč tudi, če so hlače potegnjene le do kolen, seveda odvisno od položaja teles in pa raztegljivosti oblačil. Zato ni mogoče zaključiti, da spolni odnos kot ga je opisala oškodovanka objektivno gledano ni bil izvedljiv.

23. Obramba izpodbija tudi ugotovitev izvedenke klinične psihologije, da naj bi travmatski dogodek oškodovanko še vedno pomembno zaznamoval in ji povzročil ponavljajoče epizode anksioznosti, čeprav take ugotovitve glede na ugotovljene oškodovankine lastnosti v podatkih spisa nimajo podlage, pa tudi zato, ker je že izvedenka sama poudarila, da ne more povsem zagotovo in natančno opredeliti, katere posledice je oškodovanka utrpela zaradi obravnavanega dogodka. Vendar je bilo že zgoraj pojasnjeno, da so oškodovankine travmatične izkušnje vendar prišle do izraza, saj jih je zaznal njen življenjski partner, nenazadnje pa so prišle na plan ob dogodku dne 13.3.2016. Pojasnjeno je tudi že bilo, da oškodovanka posilstva ni prijavila zaradi občutka krivde in ker je mislila, da ji drugi ne bodo verjeli, zaradi njenih osebnostnih lastnosti pa se je tudi odzvala pasivno v trenutkih, ko se je po naključju srečevala z obtožencem. Po dejanju in tudi kasneje je, kot je sama izpovedala in kot je razvidno tudi iz mnenja izvedenke, zapadla v depresivno stanje, v katerem se je vdajala alkoholu in psihoaktivnim snovem, in v takem stanju tudi bila v letu 2015 na domu obtoženca, kar bi glede na izkušnje posilstva od nje ne bi bilo mogoče logično pričakovati. Vendar takšno ravnanje nikakor ne dokazuje, da travm ni doživela, pa tudi sicer izvedenka klinične psihologije pri njej sama ni zaznala morebitne manipulativnosti. Zato pritožbene navedbe verodostojnosti njene izpovedbe v ničemer ne morejo omajati.

24. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje špekuliralo in v nasprotju s prepovedjo sodniške samovolje zapisalo svoje ugotovitve glede oškodovankine osebnosti in sicer, da je obtoženec vedel, da ima pred seboj vinjeno mlado in neizkušeno oškodovanko oziroma, da je ta krhka in ranljiva. Opozarja, da obtoženec oškodovanke in njenih težav ni poznal, niti zanje ni mogel vedeti, sodišče pa tudi nima potrebnega strokovnega znanja, da bi to lahko samo ugotovilo. Vendar ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje namreč ni podalo strokovnih ugotovitev, pač pa tiste, do katerih je prišlo samo pri zaznavi oškodovanke ter pri oceni njene osebnosti, kot je razvidna iz spisovnih podatkov. To, da je oškodovanka drobno, na videz plaho in neodločno dekle, je bilo videti tudi na pritožbeni glavni obravnavi in oškodovanka pred desetimi leti gotovo ni mogla biti drugačna. Obtoženec je zvedel, da gre za hčerko njegove znanke in tudi videl, da je ta vinjena, saj pove, da so skupaj pili alkohol. Obtoženec tudi ne trdi, da se je tedaj obnašala neobičajno svojim letom ali kakorkoli izzivalno, nasprotno sam navaja, da je zunaj, ko je pristopil do nje, jokala. Zaključek sodišča, da je obtoženec izkoristil oškodovankino mladost, vinjenost in neizkušenost je zato povsem realen in življenjski ter ne potrebuje nikakršne strokovne potrditve.

25. V nadaljevanju se je treba opredeliti tudi do pritožbenih navedb, da oškodovanka spolnega odnosa ni dojemala kot akt proti njeni volji oziroma da ga ni videla kot posilstvo. V kazenski ovadbi je namreč navedla, da obtožencu tedaj ni rekla ničesar, da pa se je poskusila braniti, vendar se ni mogla, ker je bila brez moči. Da je bila posiljena, naj bi ji dopovedal, kot že rečeno, njen življenjski partner B. B. Vendar teh navedb tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti v smeri oškodovankinega prostovoljnega sodelovanja pri spolnem odnosu. Na zaslišanju v preiskavi je res navedla, da tedaj morda ni bila dovolj odločna, ko je obtožencu rekla, da noče spolnega odnosa, vendar ni dvoma, da se ga je hotela tudi fizično ubraniti. Povedala je, da se je poskusila upirati z rokami, da se je obtožencu upirala pa je povedala tudi B. B., kot je ta navedel v svoji izpovedbi. Oškodovanka se je torej besedno in fizično branila, vendar zaradi slabosti in predvsem telesni premoči, pri tem ni bila uspešna.

26. Ne glede na povedano pa je treba še opozoriti, da odpor žrtve pri posilstvu na obstoj kaznivega dejanja posilstva ne vpliva. Življenjsko gledano je sicer pričakovati, da se bo žrtev spolnemu napadu uprla, vendar zakonski znak pri posilstvu je uporaba sile, ki je v obravnavani zadevi nedvomno bila podana. Obtoženec pa se je tudi zavedal, da jo uporablja, kar je sodišče tudi obrazložilo v 37. točki sodbe. Navedlo je, da se je obtoženec protipravnosti svojega dejanja zavedal in ga tudi hotel storiti, kar torej pomeni, da je dejanje storil z direktnim naklepom. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje z ničemer ni obrazložilo subjektivnega znaka obravnavanega kaznivega dejanja. Te ugotovitve, ki so povzete v 37. točki sodbe, pa se tudi raztezajo skozi celotno obrazložitev sodbe. Obtoženec je silo pričel izvrševati s tem, ko je oškodovanko dvignil od tal in jo odnesel stran, saj ji je s tem onemogočil možnost gibanja in tudi umika. Silo je dalje izvrševal, ko je na tleh ležečo oškodovanko pričel slačiti in jo nato s silo telesa zadrževal, da se mu ta ni mogla izmakniti, kar pomeni, da je njegovo dejanje v celoti gledano pomenilo nasilni akt. Oškodovanka, kateri je bilo precej slabo in je hotela oditi s kraja, pa obtožencu ni dala v ničemer vedeti, da si z njim želi spolnosti, pač pa si je obtoženec to sam vzel na silo. Zato so v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Nasprotna pritožbena izvajanja zato glede na vse obrazloženo izkažejo za neutemeljena.

27. Ker pritožbeni razlog zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona po določbi 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo olajševalne in obteževalne okoliščine, vendar pa je v nezadostni meri upoštevalo potek časa od storitve kaznivega dejanja. Kot že večkrat rečeno, je obtoženec kaznivo dejanje storil pred desetimi leti, njegovemu ravnanju pa v ničemer ni pripisati, da se je postopek toliko časa vlekel. Ovadbo je oškodovanka podala po treh letih, nobenih objektivnih razlogov pa ni bilo, da je postopek trajal celih sedem let. Kot je razvidno iz obtoženčevega zagovora in spisovnih podatkov, še ni bil kaznovan tako pred dejanjem kakor tudi po njem, da gre za urejeno osebnost pa se je sodišče druge stopnje tudi samo prepričalo na pritožbeni obravnavi. Ker je obtoženec tudi vseskozi redno zaposlen, sodišče druge stopnje meni, da so pri njem podane okoliščine, ki opravičujejo oceno, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Zato mu je na podlagi tretjega odstavka 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh let zapora s preizkusno dobo treh let, kar pomeni, da se zaporna kazen ne bo izvršila, če v danemu mu preizkusu ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pri določitvi višine zaporne kazni je sodišče prve stopnje izhajalo iz istih okoliščin, kot jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče s tem, da je v nekoliko manjši meri kot sodišče prve stopnje ovrednotilo okoliščino, da je bil obtoženec tedaj odrasel moški, oškodovanka pa 16-letni otrok. To razmerje namreč ni bilo tako očitno upoštevajoč tudi, da sta bila tako oškodovanka kakor tudi obtoženec tedaj pod vplivom alkohola. Vinjenost je zato moralo odraziti tudi pri nekoliko nižji zaporni kazni, kot je določena v pogojni obsodbi. Sodišče druge stopnje zato glede na vse navedeno ocenjuje, da je izrečena kazenska sankcija povsem primerna tako teži storjenega kaznivega dejanja kot vsem okoliščinam v katerih je bilo to storjeno.

28. Glede na vse obrazloženo je sodišče drug stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394.člena ZKP spremenilo tako kot je zgoraj navedeno, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

29. Ker je obtoženec s pritožbo zagovornika deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 95. člena ZKP kot nepotreben odpade. Ne glede na nižjo zaporno kazen pa sodišče druge stopnje tudi ni poseglo v določeno sodno takso, saj je ta v skladu s tarifno št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Načelo neposrednosti dokazov. 2 Izvedenka ugotavlja, da ima oškodovanka kronične težave na področju zvišanja anksioznosti in depresivno znižanega razpoloženja, simptomatika po obdobjih pa je nihajoča od dokaj blage, ki pa lahko v stresnih situacijah prihajajo v izrazitejše anksiozne težave s paničnimi napadi ali resnejše pomike v depresivno razpoloženje, ki obsega tudi suicidalno razmišljanje. V osebnostnem smislu pa se pri njej nakazuje nižja in negotova samopodoba z zvišano potrebo po tesni povezanosti s pomembno osebo, od katere si želi varstvo, vodenja in usmerjanja, saj se težko zanese nase in je manj samostojna. 3 Izpovedba oškodovanke na pritožbeni obravnavi. 4 Tudi izvedenka je povedala, da je pri oškodovanki zaznati posledice travme zaradi posilstva. 5 Izpovedba B. B. na pritožbeni obravnavi. 6 Točka 33. 7 Naj žurira, pije in "fuka". 8 To je oškodovanka le sumila glede na to, da ji je naenkrat postalo slabo, čeprav je do slabosti lahko prišlo tudi zaradi mešanja alkoholnih pijač. 9 Priča tako govori, da je obtoženec oškodovanko zavlekel in da sta bila na zidu ali stopnicah. 10 Izpovedba priče v preiskavi in na glavni obravnavi na listovnih št. 124 in 230. 11 Komunikacija se nanaša na 29.3.2015, to je leto dni pred ovadbo. 12 Sodba Okrajnega sodišča v Postojni II K 25935/2018.