Jedro

Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odkupno vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije, v enkratnem znesku v višini 25.756,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve prve zahteve dne 29. 7. 2013 do plačila v 15 dneh in da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, delno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo 5. odstavek 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) ter je nepravilno upoštevalo avtentično razlago tega zakona. Razlaga 206. člena ZPIZ-2 ni pravilna in je pravno zmotna. Za takšno tolmačenje v sami zakonski določbi ni utemeljene podlage. ZPIZ-2 v 206. členu opredeljuje dve kategoriji zavarovancev in sicer zavarovance, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljavljati poklicne pokojnine in zavarovance, ki so poklicni vojaki in se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju zaradi omejitve opravljanja vojaške službe. Za prve zavarovance ni določen pogoj prekinitve pogodbe o zaposlitvi na obrambnem področju, kot je to določeno za zavarovance po 2. odstavku, to je tiste, ki so poklicni vojaki in se jim odpove pogodba zaradi starostnih omejitev. Vztraja, da je določba 206. člena ZPIZ-2 popolnoma jasna in da jo zato ni treba posebej tolmačiti. Če pa že, potem tudi po gramatikalni razlagi ni mogoče tolmačiti, da je za zavarovance, ki so 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski in ne nameravajo uveljavljati poklicne pokojnine, potrebna tudi odpoved pogodbe. Tega 206. člen ZPIZ-2 ne določa. Izrecno določa pogoj odpovedi pogodbe le za tiste zavarovance, ki so poklicni vojaki in se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe. Tožnik spada med zavarovance, ki jih določa 1. odstavek 206. člena ZPIZ-2 in izpolnjuje oba zahtevana pogoja za izplačilo sredstev v enkratnem znesku, saj je 10 let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski in ne namerava uveljavljati poklicne pokojnine. Čeprav je bil poklicni vojak, mu pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju ni bila odpovedana na podlagi zakona zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe. V Inšpektorat A., torej na civilno delovno področje v okviru ... in ne v okviru Slovenske vojske, je bil premeščen zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne more opravljati vojaške službe. Zanj zato ne velja pogoj odpovedi pogodbe, kot to zmotno zahteva tožena stranka. V avtentični razlagi je bilo dodano besedilo, ki glede prve kategorije zavarovancev, v katero spada tožnik, postavlja dodaten pogoj prenehanja pogodbe o zaposlitvi z B., katerega v zakonskem besedilu ni. Avtentična razlaga zakonskega določila ni razložila, ampak ga je dopolnila z dodatnim pogojem, kar ni namen avtentične razlage in je takšno ravnanje s strani zakonodajalca nedopustno. Navaja, da je sodnik skladno s 125. členom Ustave Republike Slovenije vezan na ustavo in zakon, kar pa avtentična razlaga ni. Njena nezavezujoča narava izhaja iz načela delitve oblasti po 2. odstavku 3. člena Ustave Republike Slovenije. Zakonodajalec zakone sprejema, razlaga le-teh v konkretnem primeru pa je v pristojnosti sodišča, ki avtentično razlago lahko upošteva, ni pa nanjo vezano. Zakonodajalec ima vselej pravico zakon spremeniti po predpisanem zakonodajnem postopku, če meni, da posamezna zakonska določba ni jasna. V primeru 5. odstavka 206. člena ZPIZ-1 pa zakonodajalec ni razložil zakonske določbe, temveč je na predlog Vlade Republike Slovenije sprejel avtentično razlago ter z njo, iz povsem fiskalnih razlogov, za nazaj odvzel pravico zavarovancem, ko so jo ti do sprejetja avtentične razlage že pridobili. Sicer soglaša s toženo stranko, da 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 predstavlja izjemo od splošnega pravila in da se izjeme tolmačijo restriktivno. Vendar je navedena določba jasno zapisana in ni potrebe po restriktivnem tolmačenju. Ker je zakonodajalec izjemo uzakonil, torej jo je sprejel v obliki zakonske norme, je treba sprejeto določbo spoštovati in po njej razsojati. Zakonodajalec je v 5. odstavku spornega določila za drugo kategorijo zavarovancev, to so poklicni vojaki, uzakonil pogoj prekinitve pogodbe o zaposlitvi. Če bi menil, da je potrebno, bi navedeni pogoj nedvomno lahko uzakonil tudi za prvo kategorijo zavarovancev, kamor spada tožnik, pa tega ni storil. Avtentična razlaga tega določila zato ni bila ne nujna ne potrebna, kar je ugotovila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora Republike Slovenije v svojem mnenju o predlogu za sprejem avtentične razlage 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2. Poudarja, da izpolnjuje vse pogoje po 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2, saj je 10 let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski in ne namerava uveljavljati poklicne pokojnine, z Ministrstvom za obrambo pa mu je prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi za poklicno opravljanje vojaške službe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil vseskozi v rednem delovnem razmerju pri MORS, saj je po zaključenem poklicnem opravljanju vojaške službe z MORS sklenil drugo pogodbo o zaposlitvi dne 11. 3. 2011, nato pa še eno 1. 4. 2011. Tako je v njegovem primeru prišlo do prekinitve prvotne pogodbe z MORS za delo, kjer je opravljal vojaško službo in bil poklicno zavarovan in do sklenitve nove pogodbe, kjer ni poklicno zavarovan. Dodatno navaja, da je pridobil pravico do predčasnega izplačila sredstev iz poklicnega zavarovanja ravno iz razloga, ker ne opravlja več dela, za katerega je imel to zavarovanje. Sedaj mu je socialna varnost zagotovljena iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Zato se je tudi odpovedal uveljavljanju poklicne pokojnine. Takšna sta pogoja in takšen je namen izjeme po 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2. Ponovno poudarja, da je izpolnil oba pogoja za izplačilo sredstev v enkratnem znesku že pred sprejetjem avtentične razlage in je že pridobil pravico, v katero je zakonodajalec z avtentično razlago nadopustno posegel za nazaj, kar je v direktnem nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Iz tega razloga je avtentična razlaga tudi protiustavna in je sodišče ne bi smelo upoštevati.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in sodbo ustrezno obrazložilo. Ob upoštevanju avtentične razlage 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati in uporabiti na način, kot to v pritožbi navaja tožnik. Ne strinja pa se tudi z razlago, da sodišče ni vezano na avtentično razlago. Ta namreč predstavlja del zakona vse od njegove uveljavitve dalje, ne glede na to, da je bila sprejeta kasneje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter delno nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije v višini 25.756,14 EUR. Sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2. 7. ZPIZ-2 v 5. odstavku 206. člena določa, da ima zavarovanec, ki je najmanj 10 let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski ter ne namerava uveljavljati poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva, ki jih ima na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku. Enako pravico ima tudi zavarovanec, ki je poklicni vojak in se mu odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi Zakona zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe. V tem primeru zavarovanec ni upravičen do drugih pravic iz naslova poklicnega zavarovanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je državni zbor na seji dne 12. 6. 2014 sprejel avtentično razlago 5. odstavka 206. člena ZPIZ-1, po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo.

9. Sodišče prve stopnje je takšno avtentično razlago določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 sprejelo in ker je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. V postopku za oceno ustavnosti 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, ki mu ga je dala avtentična razlaga, pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 odločilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 v delu, v katerem je določal, da imajo zavarovanci, ko so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljavljati pravice do poklicne pokojnine, pravico zahtevati, naj se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo, v neskladju z ustavo.

11. Ugotovilo je, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z 89. členom in 91. členom Ustave. Po svoji vsebini avtentična razlaga ne razlaga pravne norme, vsebovane v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2, ampak ima naravo akta o spremembi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, saj je avtentična razlaga dala 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 spremenjeno vsebino, ki je ob uveljavitvi ni imel. 12. Ustavno sodišče pa ni ugotovilo zgolj neskladnosti z Ustavo 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, ki mu ga je dala avtentična razlaga, pač pa je, na kar opozarja tudi pritožba, ugotovilo, da je v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 zakonodajalec uredil pravico do enkratnega izplačila v dveh primerih in sicer za zavarovance poklicne vojake, ki pridobijo pravico do enkratnega izplačila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi na obrambnem področju, pogodba o zaposlitvi pa jim mora biti odpovedana zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe. V drugem primeru pa za zavarovanca vojaško osebo, ki pridobi pravico do enkratnega izplačila sredstev, če je vojaško službo opravljal najmanj 10 let in ne namerava uveljavljati pravice do poklicne pokojnine. Po mnenju ustavnega sodišča iz 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 nedvomno izhaja, da je pravica enkratnega izplačila sredstev pri zavarovancih poklicnih vojakih, ki zaradi starostne omejitve ne morejo opravljati vojaške službe, vezana na prenehanje pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo. Vojaška služba v Slovenski vojski se lahko poklicno opravlja le na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z ministrstvom, pristojnim za obrambo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi na obrambnem področju zaradi starostne omejitve sme poklicnemu vojaku odpovedati samo ministrstvo, pristojno za obrambo. Posebej pa je poudarilo, da je pri zavarovancih vojaških osebah, položaj drugačen. Štelo je, da besedna zveza v določbi „je opravljal“ pomeni, da mora za izpolnitev zakonskega pogoja za uveljavitev pravice do enkratnega izplačila sredstev poteči 10 letno časovno obdobje, v katerem je zavarovanec opravljal vojaško službo. Drugi zakonski pogoj za uveljavljanje pravice do enkratnega izplačila sredstev, pa je odpoved vsem pravicam, ki izhajajo iz poklicnega zavarovanja, da pa iz zakonskega besedila v delu, ko ureja zavarovance vojaške osebe, ne izhaja, da bi bil za uveljavitev pravice do enkratnega izplačila sredstev določen še dodatni pogoj, to je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo.

13. Glede na takšno ustavno odločbo in stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v njej, ter dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju: ZPIZ-2B), ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna, pritožba tožnika pa utemeljena.

14. Ker zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, tudi dejansko stanje še ni popolno in pravilno ugotovljeno, delno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa uveljavlja tudi tožnik v pritožbi, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka.

15. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje postopalo skladno s 125. členom Ustave in ob upoštevanju ustavne odločbe z dne 12. 5. 2016 ter vsega obrazloženega, dodatno razčistilo sporna dejstva v zvezi z uveljavljeno terjatvijo tako po temelju kot po višini ter ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.