Jedro

Dediči so neznani, kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, ne pa, če je med njimi spor o obstoju dedne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dedinje, zapustnikove hčerke K. K., naj se jo postavi za začasno skrbnico zapuščine. Proti takšnemu sklepu se je pritožila K. K. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za postavitev začasne skrbnice zapuščine, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče očitno ni pravilno razumelo vsebine predloga in bi zato moralo v skladu s 192. členom ZD opraviti poseben narok. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V zapuščinskem postopku po pok. J. K. je bil sklep o dedovanju razveljavljen glede stanovanja št. 42 na ...., ker je J. K. zatrjeval, da stanovanje spada v skupno premoženje. Do odločitve v prvem zapuščinskem postopku tako ni jasno, kakšen solastninski delež na stanovanju spada v zapuščino po njem. Nadalje do odločitve v pravdnem postopku, ki ga je sprožila R. S. ni znano, kdo bo na podlagi vstopne pravice po J. K. podedoval solastninski delež, ki ga bo le-ta podedoval po J. K.. Tako ni znano, kdo je dedič premoženja, ki spada v zapuščino, niti, kateri del premoženja spada v zapuščino. S tem so izpolnjeni pogoji za postavitev začasnega skrbnika zapuščine zaradi upravljanja stanovanja, ki sicer ob dolgotrajnosti postopka propada. Dediči so od uvedbe dedovanja do pravnomočnosti sklepa o dedovanju skupni lastniki zapuščine, zato morajo že o poslih rednega upravljanja doseči soglasje, dokler pa niso znani, to ni mogoče. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za postavitev začasnega skrbnika zapuščine in pri tem ni kršilo nobene od določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76). Razlogi, ki jih navaja zapustnikova hči niso razlogi, zaradi katerih bi bilo potrebno zapuščini oziroma dedičem postaviti začasnega skrbnika. Na podlagi 1. odstavka 131. člena ZD sodišče postavi začasnega skrbnika zapuščine, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno. Zmotno je mnenje pritožnice, da dediči niso znani. Neobstoj pravnomočnega sklepa o dedovanju in spor o obstoju dedne pravice ne pomenita, da je temu tako. Dediči so neznani, če se ne ve, ali je kaj dedičev, medtem ko v tej zapuščinski zadevi kot dedinji nastopata zapustnikova hči in zunajzakonska partnerica. Tako ni potrebe za to, da bi kdo kot skrbnik opravljal funkcijo zastopanja dedičev v razmerjih, ki se tičejo konkretne zapuščine. Razlog za postavitev skrbnika za poseben primer ni niti, da ni znano, kolikšen solastninski delež na stanovanju na naslovu .... je predmet tega zapuščinskega postopka. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba zaslišati dedičev o osebi skrbnika, kar sicer določa 2. odstavek 192. člena ZD. Eventualno so glede na pritožbene navedbe v zvezi s stanovanjem podani razlogi za postavitev upravitelja zapuščine. O tem pa bo sodišče prve stopnje še moralo odločiti, če bo presodilo, da vloga zapustnikove hčerke z dne 22.11.2000 vsebuje tudi tak predlog. Upravitelj zapuščine v skladu z določbami 145. člena ZD upravlja zapuščino za vse dediče, opravljati sme le posle redne uprave in za razliko od začasnega skrbnika zapuščine ne more biti tožen ne tožiti, razen v pravdi zaradi poslov redne uprave. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo izpodbijani sklep.