Jedro

Od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten (52. točka C-561/21). Če to velja za sodno prakso, še toliko bolj velja za medijske objave - zgolj na podlagi medijske objave je nemogoče narediti utemeljen sklep, da je konkretna kreditna pogodba nična.

Upoštevaje gornje stališče je torej začetek teka zastaralnega roka trenutek pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja (v obravnavani zadevi ta pogoj še ni izpolnjen), ima pa tožena stranka možnost dokazati, da sta tožnika za dejstvo nepoštenosti pogoja vedela že prej. Tega pa v predmetni zadevi tožena stranka (še) ni uspela dokazati.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, da tožeča stranka začasno ni dolžna plačevati obveznosti po kreditni pogodbi št. 000 z dne 10. 5. 2007 in da se toženi stranki začasno prepove izvajanje plačil obveznosti tožeče stranke po tej kreditni pogodbi, da mora za vsako kršitev navedene prepovedi tožena stranka plačati 5.000 EUR denarne kazni ter da začasna odredba začne veljati takoj in velja do pravnomočnega zaključka te zadeve. Hkrati je bilo sklenjeno, da bo o stroških zavarovanja odločeno s končno odločbo.

2.V pravočasni pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba nasprotuje ugotovitvi, da je dajatveni zahtevek zastaral. Opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki nasprotuje odločbi VSRS II Ips 67/2021. Sodišče je spregledalo, da stališče VSRS, da je zastaralni rok lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel, ne pomeni razlage prava s strani VSRS, ampak le povzema sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU), od katere pa sodišče ne more odstopiti niti z ustrezno obrazložitvijo. Vsebina odločb SEU namreč predstavlja vir materialnega prava, na katerega je sodišče vezano. Sodna praksa je o tem jasna: sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku1 - v nadaljevanju: ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Sodbe SEU so tako formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v RS, ki ga morajo na podlagi 3.a člena Ustave ter ustaljene sodne presoje SEU ex offo upoštevati vsi oblastveni organi in na katerega se lahko (neposredno) sklicujejo posamezniki v RS. Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.2 Nadalje opozarja, da je VSRS v 30. točki obrazložitve sklepa II lps 67/2021 zapisalo, da je materialnopravno zmotno stališče nižjih sodišč, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnici znane zgolj dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe. Zastaralni rok namreč lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za neutemeljenost kondikcijskega zahtevka zaradi zastaranja zato ne zadošča ugotovitev, da bi se tožnica najkasneje 1. 1. 2011 morala zavedati, da je prevzela tveganje valutnih sprememb. Potrošniku je treba dati na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Po prepričanju tožnikov je pravno napačna razlaga, ki jo je v izpodbijanem sklepu uporabilo sodišče prve stopnje, saj nasprotuje praksi VSRS in SEU. Zavzeto stališče pomeni, da se védenje potrošnika glede ničnosti pogodbenega pogoja sploh ne ugotavlja in preverja, ampak se domneva, da je o tem seznanjen tekom petletnega zastaralnega roka, ki teče od nastopa dejanskih okoliščin, ki utemeljujejo ničnost pogodbenega pogoja. Sodna praksa SEU pa takega načina začetka zastaralnega roka ne dopušča. Po praksi SEU je treba ugotoviti ne le, kdaj se je potrošnik seznanil z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, ampak tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oz. pravno oceno o (morebitni) ničnosti.3

Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je ugotovilo le, da bi tožeča stranka v letu 2015 morala vedeti, da je pogodbeni pogoj kredita v valuti CHF nepošten in ničen. To pa je materialno pravno zmotno. Niti po praksi VSRS niti po praksi SEU golo povečanje kreditnih obveznosti ne pomeni podlage za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja v tuji valuti CHF. Kot napačno pritožba navaja stališče sodišča, da tožnika nista prerekala trditev tožene stranke, da bi morala za relevantne okoliščine izvedeti najkasneje leta 2015, saj sta v vlogi z dne 30. 9. 2024 navedla, da sta se razlogov ničnosti zavedla šele leta 2024, ko ju je o tem poučil pooblaščenec. Pravno nepomembni so argumenti sodišča, da je bilo zavedanje potrošnikov glede tveganosti kreditov v CHF v letu 2015 že tolikšno, da so ustanovili združenje za varstvo svojih pravic in da je bila problematika široko podprta v medijskem prostoru. Tudi če bi to držalo, nič ne pove o tem, ali je bilo splošno znano, da so banke pri dodeljevanju kreditov kršile pojasnilno dolžnost in da so kreditne pogodbe zato nične. Zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče nadaljnjih pritožbenih trditev ne povzema in nanje ne odgovarja, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je preuranjeno štelo, da je terjatev iz naslova vrnitvenega zahtevka tožnikov zastarala. Za zavarovanje z začasno odredbo namreč zadošča verjeten obstoj terjatve, kar pa sta upoštevaje sodno prakso SEU in VSRS, na katero se v zgoraj povzetih pritožbenih trditvah sklicujeta, tožnika izkazala.

5.V zadevi C-561/21 je SEU navedlo, da je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči oziroma je potekel (37. točka). Nadalje je navedlo, da čeprav Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel oziroma bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja (38 točka). Za uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov, ki izvirajo iz (ničnih) potrošniških kreditnih pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem lahko seznani z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zastaralni rok pa je združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. Pomembno je, da lahko pomeni prestroga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera nedopusten poseg v pravico do dostopa sodišča.4

6.Upoštevaje gornje stališče je torej začetek teka zastaralnega roka trenutek pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja (v obravnavani zadevi ta pogoj še ni izpolnjen), ima pa tožena stranka možnost dokazati, da sta tožnika za dejstvo nepoštenosti pogoja vedela že prej. Tega pa v predmetni zadevi tožena stranka (še) ni uspela dokazati.

7.Pomislek sodišča prve stopnje glede stališča iz zadeve VSRS II Ips 67/2021 je neutemeljen iz razloga, ki ga navaja pritožba - vezanost na sodno prakso SEU. Pomislek sodišča prve stopnje glede stališča Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 208/2024 pa je neutemeljen zato, ker kljub navedenemu stališču banka lahko dokazuje, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenega pogoja vedel že pred pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja.

8.Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na naslednje stališče SEU. Čeprav lahko sodna praksa vrhovnega sodišča države članice potrošniku omogoči, da se seznani z nepoštenostjo standardiziranega pogoja, ki je vključen v njegovo pogodbo s prodajalcem ali ponudnikom, pod pogojem, da je dovolj javen, pa od tega potrošnika, ki ga želi Direktiva 93/13 ob upoštevanju njegovega položaja podrejenosti v razmerju do prodajalca ali ponudnika zaščititi, ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja (49. točka C-561/21). To pomeni, da tudi, če je sodna praksa ustaljena, je potrošnik ni dolžan iskati in raziskovati. V skladu s členom 3(1) in 4(1) Direktive 93/13 je preučitev morebitne nepoštenosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pri kateri se ugotovi tudi to, ali ta pogoj v škodo potrošnika ustvarja znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, treba opraviti ob upoštevanju zlasti vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe. Preučitev vsakega posameznega primera je še toliko pomembnejša, ker lahko nepoštenost pogoja izhaja iz pomanjkanja njegove preglednosti. Tako načeloma ni mogoče domnevati, da je določen pogodbeni pogoj nepošten, saj je taka opredelitev lahko odvisna od posebnih okoliščin sklenitve vsake pogodbe in zlasti od posebnih informacij, ki jih vsak prodajalec ali ponudnik zagotovi vsakemu potrošniku (51. točka C-561/21 ).

9.Iz teh ugotovitev izhaja, da od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten (52. točka C-561/21). Če to velja za sodno prakso, še toliko bolj velja za medijske objave - zgolj na podlagi medijske objave je nemogoče narediti utemeljen sklep, da je konkretna kreditna pogodba nična.

10.Vse navedeno kaže, da sta tožnika (vsaj) verjetno izkazala obstoj svoje terjatve do tožene stranke iz naslova kondikcije, kar pa je terjalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč te pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi s tem poseglo v pravico tožene stranke (dolžnika) do ugovora zoper sklep o zavarovanju. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi pogoje za zavarovanje z začasno odredbo in nato odločiti o predlogu.

11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2VSRS sodba II Ips 8/2022.

3VSRS sklep II Ips 67/2021.

4Npr. VSRS II Ips 229/2014, VSRS II Ips 226/2014, USRS Up-141/12 in druge.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 4/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.