Jedro

Dejansko urejeno parkirišče in dovozna pot, ki služi kot funkcionalno zemljišče hotelu, sta zazidani stavbni zemljišči, ki se ne vračata v naravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 21.4.1994 in delno odločbo z dne 27.9.1994 Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) Gostinskemu podjetju prepovedal lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki zadeva hotel. Z delno odločbo pa je upravni organ prve stopnje na podlagi 4. odstavka 19. člena ZDen zavrnil tudi zahtevo za vračilo podržavljenega zemljišča v naravi, ker je ugotovil, da bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena celovitost in namen izrabe prostora. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da se tožnikova zahteva za denacionalizacijo nanaša na zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja parc.št. 182 - v naravi stavbišče 313 m2, vpisano pri vl.št. 242. Po podržavljenju je bila zgradba, stoječa na navedenem zemljišču porušena, parcela pa razdeljena tako, da podržavljeno zemljišče sedaj predstavlja del parc.št. 2055, del parc.št. 2050 in del parc.št. 2051/2. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je zemljišče, katerega vračilo tožnik zahteva v naravi, stavbno zemljišče in sicer zemljišče parc.št. 2055 je danes urejeno parkirišče, zemljišče parc.št. 2051/2 pa služi kot dovozna pot k hotelu, ki je zgrajen na parc.št. 2050. Tožena stranka je ob upoštevanju 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89 in 24/92) ta zemljišča štela kot zazidana stavbna zemljišča. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je del zemljišča, ki je predmet postopka, danes urejeno parkirišče, ga je obravnavala kot zazidano stavbno zemljišče, ne glede na to, ali je parkirišče urejeno na podlagi potrebnih upravnih dovoljenj ali ne, del zemljišča, ki je danes dovozna pot k hotelu pa kot zemljišče, ki služi za redno rabo hotela. Na podlagi 2. odstavka 32. člena, ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, za kar pa je tožena stranka ugotovila, da v tem primeru ne gre, je odločila, da zemljišča v naravi ni mogoče vrniti. Na tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka pritrdila organu prve stopnje, da je utemeljeno zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe, saj je po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij izdaja začasne odredbe mogoča, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Glede na navedene ugotovitve pa ni mogoče šteti, da je zahtevek tožnika za vračilo zemljišč v naravi verjetno izkazan. Glede izdane delne odločbe, kjer je tožena stranka pritožbo tudi zavrnila, pa je navedla, da je bila odločitev organa prve stopnje utemeljena, vendar iz razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da so zemljišča, ki so predmet tega postopka, zazidana stavbna zemljišča. Tako parc.št. 2055, v naravi ni urejeno parkirišče, ampak je površina, kjer je možno in dovoljeno parkiranje, dovozna pot k hotelu (del parc.št. 2051/2) tudi ni zazidano stavbno zemljišče, ker je po zazidalnem načrtu ta dovoz predviden kot podhod (pasaža) ob hotelu skozi poslovni objekt na skupno dvorišče. Dovoz v sedanji izvedbi pa je zgrajen brez tehnične dokumentacije in brez ustreznega gradbenega dovoljenja, zato ga ni možno smatrati kot zazidano stavbno površino. Dejansko pozidana površina je le 25 m2 pod hotelom, za kar naj se izvede zamenjava v naravi iz parc.št. 2055. Tožnik poudarja, da je že po 2. členu Zakona o denacionalizaciji prvenstveno vračanje podržavljenega premoženja v naravi in v njegovem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za vračilo podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča v naravi v last in posest upravičencu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev dejanskega stanja in na njegovi podlagi z uporabo 2. odstavka 32. člena ZDen, v pravilno odločitev. Po navedeni določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Zato je v denacionalizacijskem postopku, v katerem je predmet vračanja stavbno zemljišče, tudi po mnenju sodišča, odločujoča okoliščina, ali je stavbno zemljišče pozidano ali ne in če je, ali je objekt v lasti upravičenca. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da se v denacionalizacijskem postopku za zazidano stavbno zemljišče šteje pozidano zemljišče, ne glede na to ali je bil objekt zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Sodišče nima pomisleka glede ugotovitve tožene stranke, da je v času podržavljenja stavbna parcela št. 182 v izmeri 313 m2, vpisana v vl.št. 242, sedaj razdeljena tako, da predstavlja del parc. št. 2055, 2050 in 2051/2, ki so v naravi parkirišče, dovozna pot do hotela in del stavbišča, na katerem stoji hotel. Podatki v upravnih spisih (parkirišče je asfaltirano in služi potrebam strogega centra mesta) potrjujejo pravilno ugotovitev tožene stranke, da se urejeno parkirišče, dovozna pot ter samo stavbišče (hotel), štejejo za zazidana stavbna zemljišča, ki se na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen ne vračajo v naravi, ker na njih ni zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Tožnik s splošno navedbo, da gre v tem primeru za neurejeno in začasno parkirišče, ne da bi jo podprl z dokazom, ter z navedbo, da sta tako parkirišče kot dovozna pot zgrajena brez upravnih dovoljenj, v tem postopku ni mogel uspeti. Iz že prej navedenih razlogov tudi ni pomembno ali so objekti na zemljišču zgrajeni v skladu s prostorsko izvedbenimi akti ali ne, ker to ni stvar tega postopka.

Sodišče je neutemeljeno tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS zavrnilo. Navedeno določbo ZUS je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).