Jedro

Zakonska inkriminacija ponarejanja listin namreč služi varovanju pravne dobrine varnosti in zanesljivosti pravnega prometa, katerega specifičen segment je zanesljivost listine kot dokaza v pravnem prometu.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene B. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo B. G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 12,40 EUR in sodno takso po tarif. št. 7111 v zvezi s 71113 v znesku 96,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino izvedenih dokazov nekritično sledilo izpovedbi priče Z. V.. Očitana kršitev ni podana, saj zagovornica s takšno navedbo izraža svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno v izpodbijani sodbi, na ta način pa zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornica zatrjuje, da zaradi nasprotujočih si navedb sodišča prve stopnje, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni mogoče enoznačno in jasno zaključiti, od katerega trenutka naprej sodišče prve stopnje šteje, da je mogoče govoriti o pravnem prometu, saj za to v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja dva različna časovna trenutka. Z opisanim zagovornica meri na obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

6. Smiselno zatrjevana kršitev ni podana. Zaključki v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe so notranje skladni in jasni, saj sodišče prve stopnje dosledno razmejuje 1.) časovni trenutek (dne 21. 8. 2017), ko je bila v štirih izvodih v pravni promet plasirana prava listina, to je izvirna pogodba za izvajanje strokovnega nadzora in svetovanje nad izvedbo projekta „Razvoj in opremljanje poslovne cone P., pri katerem se upoštevajo okoljski vidiki“ (v nadaljevanju pogodba), 2.) časovni trenutek (dne 25. 8. 2017), ko je bila prava listina v dveh izvodih spremenjena, in 3.) časovni trenutek (od 25. 8. 2017 naprej), ko je bila spremenjena listina v dveh izvodih plasirana v nadaljnji promet. Tako je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je dne 25. 8. 2017 prišlo do spremembe vsebine pogodbe, ki je že bila v pravnem prometu, saj je bila dne 21. 8. 2017 podpisana s strani pogodbenih strank (Občine kot naročnika in I. M. s.p. kot izvajalca), kakor tudi zaključku, da je obdolženka s svojim ravnanjem spremenjeno pogodbo spravila v nadaljnji promet, ko je en izvod spremenjene pogodbe predložila finančno računovodski službi, drugi izvod spremenjene pogodbe pa je ostal na oddelku za komunalno in cestno gospodarstvo ter bil dne 26. 10. 2017 predložen kontrolorkama Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju MGRT). Zatrjevana kršitev torej ni podana, saj pritožba prezre jasno razlikovanje med opisanimi časovnimi točkami, ki se v enem primeru nanašajo na pravo listino in v drugem primeru na spremenjeno listino.

7. Zagovornica uvodoma v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar v nadaljevanju ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih in v čem bi naj kršitev bila. Iz pritožbenih izvajanj je razbrati, da meri na obstoj kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP, saj navaja, da znak kaznivega dejanja ponarejanja listin ni podan, ker v skladu z definicijo pravnega prometa zgolj predložitev popravljenih pogodb finančno računovodski službi, oddelku za komunalno in cestno gospodarstvo ali kontrolorkama MGRT, ne predstavlja uporabe listine kot prave in ne predstavlja pravnega prometa.

8. Z zagovornico ni mogoče soglašati. Pravni promet je res mogoče opredeliti kot skupek aktivnosti za prenos pravic s strani enega subjekta na drug subjekt, pri čemer je podlaga za ta prenos soglasje volj vseh udeleženih. Vendar zagovornica ob smiselnem sklicevanju na tako opredelitev prezre, da je ta podana zgolj v najbolj splošnem pomenu definicije pravnega prometa1 in je sama zase za razumevanje očitanega kaznivega dejanja preozka. Zakonska inkriminacija ponarejanja listin namreč služi varovanju pravne dobrine varnosti in zanesljivosti pravnega prometa, katerega specifičen segment je zanesljivost listine kot dokaza v pravnem prometu. V tej luči je razumeti v teoriji in sodni praksi sprejeto stališče, da je kaznivo dejanje v izvršitveni obliki uporabe spremenjene listine podano, ko storilec takšno listino na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. To so primeri predložitve takšne listine drugi osebi ali pristojnemu organu zaradi dokazovanja določenih pravno pomembnih dejstev.2 Izvirna pogodba za izvajanje strokovnega nadzora je bila tako v pravni promet nedvomno plasirana s trenutkom podpisa pogodbenih strank dne 21. 8. 2017, saj tudi 13. člen citirane pogodbe določa, da pogodba stopi v veljavo, ko je obojestransko podpisana, zato so s tem datumom bile vzpostavljene v pogodbi opredeljene pravice oziroma obveznosti pogodbenih strank, v tem pa se odraža tudi pravna pomembnost datuma sklenitve pogodbe in dokazovanja le-tega. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, da je obdolženka s tem, ko je dne 25. 8. 2017 ustno odredila popravo datuma sklenitve pogodbe iz 21. 8. 2017 v 2. 8. 2017, na nedopusten način posegla v integriteto izvirne listine, ki je nedvomno že bila v pravnem prometu, zato njene vsebine ni več mogla samovoljno spreminjati. Prav tako pa je obdolženka s svojim ravnanjem spremenjeno pogodbo spravila v nadaljnji promet, ko je en izvod predložila finančno računovodski službi, kjer je bila pogodba poknjižena (torej ni služila zgolj za arhiv), drugi izvod pa je ostal na oddelku za komunalno in cestno gospodarstvo, kjer je bila pogodba dne 26. 10. 2017 predložena kontrolorkama MGRT zaradi strokovnega nadzora. V obeh primerih je torej šlo za posredovanje spremenjene listine pristojni osebi oziroma organu na način, kot da je bila listina že izvorno dana v pravni promet s takšno vsebino, pri tem pa je prišla do izraza njena pravna pomembnost, saj je med drugim služila kot dokaz pravno pomembnega dejstva, da je bila sklenjena dne 2. 8. 2017. Glede na navedeno zagovornica obstoj zakonskega znaka uporabe listine kot prave neutemeljeno pogreša in nima prav, ko trdi, da listina ni bila v pravnem prometu. Zakonski znak uporabe listine kot prave pa je v izreku hkrati dovolj konkretiziran, zato pritožba v zvezi s kontrolo MGRT prav tako neutemeljeno pogreša trditve o namembnosti popravljene listine v pravnem prometu.

9. Pritožba je neutemeljena še v osrednjem delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato, da ne bi ponavljalo dokazne ocene sodišča prve stopnje, v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, ter v zvezi s pritožbeni izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, le še dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke ter graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi priče Z. V. in vsebini dokumentov, ki jih je priča sestavila. Pritožba z obširnimi navedbami povzema časovno sosledje dogodkov in kot življenjsko nelogično izpostavlja, da je priča dogodek dvakrat natančno opisala (v dopisu z dne 12. 2. 2019 in v izjavi z dne 27. 2. 2019), medtem ko se podrobnosti ob zaslišanju na sodišču dne 29. 1. 2020 več ni spomnila.

11. S pritožbo ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je zagovor obdolženke izpodbit s prepričljivo izpovedbo priče Z. V. in listinsko dokumentacijo, ki jo je priča sestavila v zvezi z dogodkom, vsi ti dokazi pa tvorijo logično in jasno celoto. V nasprotju s stališčem pritožbe je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo tehtno in argumentirano oceno izpovedbe priče Z. V., pri tem pa na podlagi njene izpovedbe o časovni odmaknjenosti dogodka in odsotnosti pomislekov glede obdolženkine odredbe, utemeljeno zaključilo, da priča temu res ni posvečala bistvenejše pozornosti in je logično, da si podrobnosti ni zapomnila. Ne gre prezreti, da je od februarja 2019 do 29. 1. 2020 preteklo skoraj eno leto, od dogodka pa dve leti in pol, a je priča kljub temu dovolj jasno izpovedala o odločilnem dejstvu, da ji je obdolženka ustno odredila, da mora z edigsom popraviti datum na pogodbi za izvajanje strokovnega nadzora, prav tako pa je v celoti potrdila svoji izjavi z dne 12. 2. 2019 in z dne 27. 2. 2019. Zagovornica, ki si izpovedbo priče Z. V. prizadeva omajati, zato ne more uspeti, zlasti ne z izpostavljanjem sposobnosti pomnjenja priče. Zaključkov sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbiti niti z dejstvom, da si je priča V. odredbo obdolženke še isti dan zapisala v beležko, saj zagovornica zanemari pojasnilo priče, da si je v beležko zapisovala marsikaj v zvezi s svojim delom na občini, zato zgolj takšna zabeležka po presoji pritožbenega sodišča drugačnega dejanskega stanja ne potrjuje. Nobenih pomislekov pa pritožbeno sodišče nima niti glede časovnih okoliščin nastanka pisne izjave z dne 12. 2. 2019, ki jih izpostavlja pritožba. Ta namreč časovno sovpada z okoliščino, da je bila Občina z dopisom z dne 30. 1. 2019 obveščena o zbiranju obvestil zaradi suma storitve kaznivega dejanja, zato se izpovedba priče Z. V. tudi v tem izkaže kot skladna. Priča je imela dovolj časa, da se je s kriminalistično preiskavo seznanila tudi po prihodu iz bolniškega staleža, saj je bila na Občini zaposlena do 17. 2. 2019, pri čemer povezava med prenehanjem njenega delovnega razmerja in obravnavano zadevo ni izkazana, kot to namiguje zagovornica. Ravno nasprotno, iz izpovedbe V. in njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2019 izhaja, da je priča podala odpoved še pred seznanitvijo s kriminalistično preiskavo.

12. Zaključke v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe zagovornica graja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega dokaza o tem, da je bila ravno obdolženka tista, ki je finančno računovodski službi predložila en izvod spremenjene pogodbe, pač pa je svojo odločitev oprlo na logično oceno, ki pa ne predstavlja dokazne vrednosti in ne sme nuditi podlage za obsodilno sodbo. Pritožba nima prav, saj je sodišče prve stopnje zadostno podlago za take zaključke imelo v verodostojni izpovedbi priče Z. V. in njeni izjavi z dne 12. 2. 2019, pri čemer gre za prepričljiva dokaza, ki omogočata logično in psihološko oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, predvsem pa ni dvoma, da bi lahko bilo drugače, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče v tej smeri nima pomislekov.

13. Zagovornica skuša zmanjšati vlogo obdolženke pri projektu „Razvoj in opremljanje poslovne cone P.“ in pri pogodbi za izvajanje strokovnega nadzora, s tem ko si prizadeva odgovornost prevaliti na Z. V. s smiselnimi navedbami o njenem samostojnem sodelovanju pri tej pogodbi in projektu. Pritožbi ni mogoče pritrditi, saj tudi v tem delu ponavlja zagovor obdolženke, ki ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša, neutemeljenost pritožbenih navedb pa se pokaže že v primerjavi funkcij obdolženke in Z. V.. Obdolženka je bila namreč z večletnimi izkušnjami na Občini zaposlena kot vodja oddelka za komunalno in cestno gospodarstvo ter bila skrbnica pogodbe o sofinanciranju operacije „Razvoj in opremljanje poslovne cone P.“ (41. člen citirane pogodbe) in predstavnica Občine P. pri pogodbi za izvajanje strokovnega nadzora (12. člen citirane pogodbe), medtem ko je Z. V. na oddelku bila zaposlena šele šest mesecev kot pripravnica, njena nadrejena in hkrati tudi mentorica pa je bila prav obdolženka. Upoštevaje navedeno in glede na izpovedbo priče Z. V., ko je jasno večkrat izpovedala, da je pri projektu pomagala na podlagi navodil, ki jih je dobila predvsem od mentorice, se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

14. Glede zaključka, da je bila V. brez vsakršnih delovnih izkušenj, za katerega pritožba zatrjuje, da ga sodišče prve stopnje ni utemeljilo na nobenem dokazu, je pojasniti, da podlaga za tak zaključek izhaja iz navedb V., ki je že v izjavi z dne 12. 2. 2019 izrecno zapisala, da ni imela nobenih izkušenj z javnimi naročili, sofinanciranjem EU in s tem, kako deluje postopek za zahtevke. Upoštevaje sofisticiranost postopkov javnega naročanja in zahtevnost projekta, ko je Občina P. kot pomoč pritegnila célo zunanjo družbo, pa ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je od pripravnice s šestmesečnimi delovnimi izkušnjami mogoče pričakovati, da bo tovrstne naloge opravljala sama. Da je priča V. pri projektu sicer delala in pomagala pa niti ni sporno, zato pritožba tudi z izpostavljanjem posameznih navedb prič I. T. in I. M. v tej zvezi ne more uspeti. Kot brezpredmetne se pokažejo še pritožbene navedbe o tem, kdo je napisal datum sklenitve pogodbe na izvirni listini, saj to ni odločilno dejstvo, kakor tudi ni bistvena okoliščina, da V. o tem ni vedela izpovedati. Nepomembna je nenazadnje tudi okoliščina, da je bila v sistem e-MA vnesena izvirna pogodba s pravilnim datumom, kar je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje. Očitno je namreč, da je bila pogodba že v izvirni obliki skenirana, takšno opravilo pa ni mogoče opredeliti kot opravilo, ki bi terjalo posebno vedenje nadrejenega, kot v to skuša prepričati pritožba, temveč gre za običajno in avtomatizirano administrativno opravilo. Da je Z. V. kasneje v tej obliki pogodbo poslala T. V., pa kvečjemu potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da ob odredbi obdolženke ni imela pomislekov in temu ni posvečala bistvenejše pozornosti, zato je polemiziranje pritožbe v tej smeri odveč.

15. Pritožba še navaja, da bi sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso moralo presojati motiv obdolženke; da obdolženka ni imela nobenega interesa za to, da bi pripravnici naročila popravo datuma na pogodbi; in da poprava datuma na pogodbi ni imela pomena oziroma ni mogla povzročiti nobenih posledic. Pritožba nima prav. Motiv oziroma nagib je posebna subjektivna okoliščina, ki omogoča določnejše prepoznavanje storilčevega naklepa. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe zato pravilno pojasnilo, da motiv ne predstavlja objektivnega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja in je v tem kontekstu kot irelevantna zavrnilo zatrjevanja obdolženke in navedenih prič o nesmiselnosti popravljanja pogodbe za izvajanje strokovnega nadzora, ki jih tudi pritožba znova ponavlja. Ne glede na to, pa se je sodišče prve stopnje o motivu oziroma razlogu za popravo datuma na pogodbi v zadostni meri prepričalo na podlagi zabeležke Z. V. in izpovedbe priče I. T. ter pravilno zaključilo, da je bila pogodba za izvajanje strokovnega nadzora podpisana prepozno, saj so se pogodbena dela že izvajala, in je torej prišlo do neskladnosti v datumih (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledica navedenega se je odražala v povsem konkretnih finančnih posledicah za Občino, kar izhaja iz poročila MGRT z dne 16. 11. 2017 in izpovedbe priče I. Z., zaposlene na MGRT. Slednja je namreč izpovedala, da so bili zahtevki glede plačila strokovnega nadzora zavrnjeni, in sicer z zahtevo, da se stroški, ki so nastali z izvajanjem strokovnega nadzora od 2. 8. 2017 do 21. 8. 2017 izločijo, ker je bila pogodba dejansko sklenjena 21. 8. 2017, pri čemer je šlo za okoli 5.000,00 EUR in je te stroške morala kriti občina. Zagovornica zato ne more prepričati, da je bila poprava datuma na pogodbi nepomembna. Opisano stališče o neupravičenosti sofinanciranja stroškov pritožba graja in z obširnimi navedbami poudarja, da pisna pogodba na upravičenost stroškov ni mogla vplivati, saj ocenjuje, da je pomemben trenutek, ko je izvajalec bil izbran oziroma je začel izvajati nadzor. Vendar znova nima prav. Kot že pojasnjeno, iz 13. člena pogodbe za izvajanje strokovnega nadzora izhaja, da pogodba stopi v veljavo šele, ko je obojestransko podpisana, torej je v dani pisni obliki dne 21. 8. 2017 bila sklenjena ad valorem (54. člen Obligacijskega zakonika) in ne „zgolj“ ad probationem. Tovrstno pritožbeno zatrjevanje pa se tudi sicer pokaže kot irelevantno, saj ne spremeni ključnega dejstva, da poseg v integriteto izvirne listine (četudi bi bila pisna pogodba sklenjena v dokazne namene in ne kot pogoj veljavnosti) ni bil dopusten.

16. Glede na pritožbene očitke je še dodati, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče Z. korektno ocenilo, zato pritožba ne more uspeti s pavšalnim zatrjevanjem o protislovjih in neskladnostih v njeni izpovedbi. Izpovedbo priče, da je ob kontroli dne 26. 10. 2017 prisotnim predočila razhajanje glede datumov pogodbe, potrjuje priča I. T. in pritožba tako ugotovljeni okoliščini neutemeljeno nasprotuje. Ker je izvirna pogodba bila vnesena v sistem e-MA, pa se je priča z njo lahko seznanila že z vpogledom v sistem in takšen izvod pogodbe tudi natisnila, torej ni pomembno, da se v spisu nahaja izpis pogodbe iz sistema e-MA, ki datira na dan 27. 10. 2017. Posledično pritožba s sklicevanjem na ta izpis ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja in zgolj neuspešno skuša prepričati, da Z. razlike v datumih na kontroli ni mogla predočiti. V tej zvezi pritožba prihaja tudi sama s seboj v nasprotje s sklicevanjem na izpovedbo priče Z., ki je navedla, da je bila obdolženka, po tem ko so ji na kontroli povedali o popravku, zelo začudena in je imela občutek, da ni vedela za popravo. S takšnim selektivnim izpostavljanjem izpovedbe priče Z. pa tudi sicer pritožba ne more uspeti, saj je dokazni postopek pokazal drugače in zgolj subjektivno prepričanje Z. ni relevantno.

17. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

18. Odločbe o kazenski sankciji zagovornica ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti glede na predhodno uveljavljane pritožbene razloge (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije, ter obdolženki utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave z najnižjo določeno kaznijo zapora in preizkusno dobo, zato je v njeno korist ne gre spreminjati.

19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Odločba o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obdolženkina zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je obdolženka dolžna plačati sodno takso, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Primerjaj dr. Selinšek, L., Kazensko pravo, splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 407. 2 Primerjaj mag. Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 581, in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 35362/2013 z dne 14. 5. 2015 in I Ips 53921/2013 z dne 15. 6. 2017.