Jedro

Jedro

Tožena stranka je v sporu trdila, da je tožnikovo morebitno nadurno delo plačala v okviru postavk stimulacija, nadurno delo in drugi dodatki, vendar v sporu ni uspela dokazati, da je s temi dodatki tožniku plačala opravljeno nadurno delo.

Tožena stranka je v sporu trdila, da je tožnikovo morebitno nadurno delo plačala v okviru postavk stimulacija, nadurno delo in drugi dodatki, vendar v sporu ni uspela dokazati, da je s temi dodatki tožniku plačala opravljeno nadurno delo.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku bruto zneske razvidne iz točke I izreka, in sicer za meseca september in november 2018, za obdobje od januarja 2019 do vključno julija 2019 in od septembra do novembra 2019, za leto 2020 za februar, maj, junij, julij, september, oktober in november, za leto 2021 za obdobje od januarja do vključno aprila, za junij in julij ter za obdobje od avgusta do novembra, za leto 2022 pa za januar, marec, april in maj skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov do plačila (točka I izreka), višji vtoževani znesek iz tega naslova je zavrnilo (točka II izreka), tožbo je v delu, kjer tožnik zahteva obračun plače in odvod davkov in prispevkov zavrglo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 968,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka) in toženki naložilo plačilo sodne takse (točka V izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku bruto zneske razvidne iz točke I izreka, in sicer za meseca september in november 2018, za obdobje od januarja 2019 do vključno julija 2019 in od septembra do novembra 2019, za leto 2020 za februar, maj, junij, julij, september, oktober in november, za leto 2021 za obdobje od januarja do vključno aprila, za junij in julij ter za obdobje od avgusta do novembra, za leto 2022 pa za januar, marec, april in maj skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov do plačila (točka I izreka), višji vtoževani znesek iz tega naslova je zavrnilo (točka II izreka), tožbo je v delu, kjer tožnik zahteva obračun plače in odvod davkov in prispevkov zavrglo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 968,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka) in toženki naložilo plačilo sodne takse (točka V izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

3.Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo (pravilno: zavrnilni del sodbe) in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek (pravilno: novo sojenje). Navaja, da je sodišče svojo odločitev glede količine opravljenih nadur oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je dr. A. A. izdelal le na podlagi tahografa, čeprav je tožnik ves čas zatrjeval, da so ure na tahografu prirejene po navodilu delodajalca. V kolikor bi sodišče prve stopnje od tožnika pričakovalo podrobno in široko trditveno podlago, bi ga moralo k temu pozvati. Nepravilno je dopustilo, da je izvedenec tožnikov dnevnik zavrnil, ker bi imel tožnik po izračunu, ki ga je zagovarjal, v vtoževanem obdobju 1.530 ur viška. Raje je tako uporabil metodo, ki je ugodnejša za delodajalca, kot tisto, ki upošteva dejansko opravljeno delo. Tako izvedenec kot tudi sodišče sta izpustila bistvo, ki je v tem, da je moral tožnik po navodilu delodajalca pritiskati počitek, da bi imel čim manj nadur dela, kar bi za delodajalca pomenilo manj plačila. S strani tožnika je bila dejanska in primarna naloga izvedenca ugotovitev odstopanj med tahografom in dejansko opravljenim delom. Tožnik je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedenec pa v dopolnitvi ni odgovoril na vse pripombe. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo (pravilno: zavrnilni del sodbe) in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek (pravilno: novo sojenje). Navaja, da je sodišče svojo odločitev glede količine opravljenih nadur oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je dr. A. A. izdelal le na podlagi tahografa, čeprav je tožnik ves čas zatrjeval, da so ure na tahografu prirejene po navodilu delodajalca. V kolikor bi sodišče prve stopnje od tožnika pričakovalo podrobno in široko trditveno podlago, bi ga moralo k temu pozvati. Nepravilno je dopustilo, da je izvedenec tožnikov dnevnik zavrnil, ker bi imel tožnik po izračunu, ki ga je zagovarjal, v vtoževanem obdobju 1.530 ur viška. Raje je tako uporabil metodo, ki je ugodnejša za delodajalca, kot tisto, ki upošteva dejansko opravljeno delo. Tako izvedenec kot tudi sodišče sta izpustila bistvo, ki je v tem, da je moral tožnik po navodilu delodajalca pritiskati počitek, da bi imel čim manj nadur dela, kar bi za delodajalca pomenilo manj plačila. S strani tožnika je bila dejanska in primarna naloga izvedenca ugotovitev odstopanj med tahografom in dejansko opravljenim delom. Tožnik je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedenec pa v dopolnitvi ni odgovoril na vse pripombe. Priglaša pritožbene stroške.

4.Zoper I., IV. in V. točko sodbe se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu voznik v mednarodnem transportu, že iz narave dela izhaja, da ni vsak dan enak dnevu. Tako je bil delovni čas neenakomerno razporejen, česar se je tožnik zavedal, saj dela drugače sploh ni mogel opravljati. Toženka z navedbo, da gre za neenakomerno razporejeni delovni čas, spora sploh ni zavlekla, saj je drugačen samo miselni proces, ki ga mora opraviti sodišče, ko mora plus in minus ure v 12 mesečnem referenčnem obdobju poračunati. Drugačno je samo delo sodnika, za to pa prekluzije ne veljajo, kot je zmotno ugotovljeno v 7. točki obrazložitve sodbe. Sodišče tudi ni pravilno zavrnilo pobotnega ugovora toženke. Tožnik je ves čas poleg plače dobival dodatke, za kar je toženka uveljavljala pobot, ki velja za nazaj. Tako bi bil delavec dolžan terjatev iz naslova neopravičene obogatitve delodajalcu vrniti v trenutku, ko bi mu nastala terjatev za plačilo nadurnega dela. Tako bi po pritožbenem stališču moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj ene in druge terjatve ter pogoje, če je možno terjatvi med seboj pobotati, pa tega ni storilo. Tožnik je bil že preplačan, sedaj pa bi mu moral toženec plačati še nadure. Gre za krivično sodbo. Nadalje je napačen tudi preračun sodišča v točki VII tabele na str. 17. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4.Zoper I., IV. in V. točko sodbe se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu voznik v mednarodnem transportu, že iz narave dela izhaja, da ni vsak dan enak dnevu. Tako je bil delovni čas neenakomerno razporejen, česar se je tožnik zavedal, saj dela drugače sploh ni mogel opravljati. Toženka z navedbo, da gre za neenakomerno razporejeni delovni čas, spora sploh ni zavlekla, saj je drugačen samo miselni proces, ki ga mora opraviti sodišče, ko mora plus in minus ure v 12 mesečnem referenčnem obdobju poračunati. Drugačno je samo delo sodnika, za to pa prekluzije ne veljajo, kot je zmotno ugotovljeno v 7. točki obrazložitve sodbe. Sodišče tudi ni pravilno zavrnilo pobotnega ugovora toženke. Tožnik je ves čas poleg plače dobival dodatke, za kar je toženka uveljavljala pobot, ki velja za nazaj. Tako bi bil delavec dolžan terjatev iz naslova neopravičene obogatitve delodajalcu vrniti v trenutku, ko bi mu nastala terjatev za plačilo nadurnega dela. Tako bi po pritožbenem stališču moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj ene in druge terjatve ter pogoje, če je možno terjatvi med seboj pobotati, pa tega ni storilo. Tožnik je bil že preplačan, sedaj pa bi mu moral toženec plačati še nadure. Gre za krivično sodbo. Nadalje je napačen tudi preračun sodišča v točki VII tabele na str. 17. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo na pravilni materialnopravni podlagi.

7.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo na pravilni materialnopravni podlagi.

8.Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 9. 11. 2015 na delovnem mestu voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu in s tožbo zahteva plačilo nadurnega dela, ker zaradi narave dela ni imel ustaljenega urnika oz. delovnega časa, toženka pa za primer, če bi sodišče ugotovilo, da toženka tožniku dolguje določen denarni znesek, uveljavlja v pobot denarni znesek v višini 11.653,35 EUR iz naslova dodatnih izplačil v letih 2018 do vključno 2022.

8.Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 9. 11. 2015 na delovnem mestu voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu in s tožbo zahteva plačilo nadurnega dela, ker zaradi narave dela ni imel ustaljenega urnika oz. delovnega časa, toženka pa za primer, če bi sodišče ugotovilo, da toženka tožniku dolguje določen denarni znesek, uveljavlja v pobot denarni znesek v višini 11.653,35 EUR iz naslova dodatnih izplačil v letih 2018 do vključno 2022.

9.Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim delovnim časom ugotovilo, da je bil kot voznik tovornega vozila mobilni delavec in je zato upoštevalo relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD). V 3. členu tega zakona je opredeljen delovni čas, tj. čas od začetka do zaključka dela, ki ga opravlja delavec na svojem delovnem mestu in je na razpolago delodajalcu, pri čemer so skladno z določbo 5. člena izključeni odmori, po 6. členu počitki in čas razpoložljivosti iz 2. točke tega člena, v delovni čas pa je vključen čas, ki je posvečen dejavnostim v cestnem prometu, in čas, ko voznik s svojim časom ne more prosto razpolagati in mora biti na svojem delovnem mestu, ter čas, v katerem opravlja naloge, ki so povezane z njegovim delovnim mestom. V tožnikov delovni čas pa se ne všteva odmor za malico po 154. členu ZDR-1, saj je ZDCOPMD napram ZDR-1 specialni predpis.

9.Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim delovnim časom ugotovilo, da je bil kot voznik tovornega vozila mobilni delavec in je zato upoštevalo relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD). V 3. členu tega zakona je opredeljen delovni čas, tj. čas od začetka do zaključka dela, ki ga opravlja delavec na svojem delovnem mestu in je na razpolago delodajalcu, pri čemer so skladno z določbo 5. člena izključeni odmori, po 6. členu počitki in čas razpoložljivosti iz 2. točke tega člena, v delovni čas pa je vključen čas, ki je posvečen dejavnostim v cestnem prometu, in čas, ko voznik s svojim časom ne more prosto razpolagati in mora biti na svojem delovnem mestu, ter čas, v katerem opravlja naloge, ki so povezane z njegovim delovnim mestom. V tožnikov delovni čas pa se ne všteva odmor za malico po 154. členu ZDR-1, saj je ZDCOPMD napram ZDR-1 specialni predpis.

10.V točki 7 obrazložitve je pravilno ugotovilo, da je bil delovni čas tožnika skozi celo leto enakomerno razporejen. Med strankama je bila sporna količina opravljenega dela tožnika. Sodišče prve stopnje je, glede na zatrjevanja toženke, da tožnik do vložitve tožbe ni nikoli zahteval plačila za opravljeno nadurno delo, pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika čista denarna terjatev, za katero je lahko tožnik tožbo vložil direktno na sodišče brez kakršnekoli predhodne zahteve od delodajalca. Tožnik je kot dokaz svojim trditvam predložil osebno evidenco (dnevnik - priloga A3), za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni uporabna za ugotavljanje tožnikovega dejanskega delovnega časa skladno z določbo 3. člena ZDCOPMD. Tožnik je namreč v delovni čas štel ves čas od začetka do zaključka dela, občasno je navedel še število nakladov in razkladov, število strank in število kilometrov, v zapisih ni zakonskih počitkov, ni opredeljen čas nakladov in razkladov, v večini primerov pa tudi ni navedeno, ali je tožnik opravljal naklade in razklade.

10.V točki 7 obrazložitve je pravilno ugotovilo, da je bil delovni čas tožnika skozi celo leto enakomerno razporejen. Med strankama je bila sporna količina opravljenega dela tožnika. Sodišče prve stopnje je, glede na zatrjevanja toženke, da tožnik do vložitve tožbe ni nikoli zahteval plačila za opravljeno nadurno delo, pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika čista denarna terjatev, za katero je lahko tožnik tožbo vložil direktno na sodišče brez kakršnekoli predhodne zahteve od delodajalca. Tožnik je kot dokaz svojim trditvam predložil osebno evidenco (dnevnik - priloga A3), za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni uporabna za ugotavljanje tožnikovega dejanskega delovnega časa skladno z določbo 3. člena ZDCOPMD. Tožnik je namreč v delovni čas štel ves čas od začetka do zaključka dela, občasno je navedel še število nakladov in razkladov, število strank in število kilometrov, v zapisih ni zakonskih počitkov, ni opredeljen čas nakladov in razkladov, v večini primerov pa tudi ni navedeno, ali je tožnik opravljal naklade in razklade.

11.V soglasju s strankama je sodišče imenovalo izvedenca za promet, ki je mnenje izdelal na podlagi zapisov iz tahografa. Razloge, zaradi katerih se je odločil za izračun na podlagi tahografa in ne na podlagi tožnikovih zapiskov, pa je pojasnilo v točkah 10 in 11 obrazložitve. Izvedenec je namreč ugotovil, da natančen čas, porabljen za naklade in razklade iz spisa ni natančno razviden, zato je kot izhodišče za izračun uporabil edini uradni podatek, ki je bil na razpolago, in sicer zapise na tahografu. Ugotovil je, da je tožnik tahograf uporabljal ves čas. Bil je vesten voznik, tahograf je znal uporabljati in uporabljal ga je pravilno. Spoštoval je pravila glede vožnje, odmorov ter počitkov, zabeležene pa ima tudi ure povprečnega kladivca, tj. drugega dela. Iz sodnega spisa natančen čas za naklade, razklade in druga opravila ni razviden, tega pa je izvedenec lahko ugotovil iz podatkov s tahografa.

11.V soglasju s strankama je sodišče imenovalo izvedenca za promet, ki je mnenje izdelal na podlagi zapisov iz tahografa. Razloge, zaradi katerih se je odločil za izračun na podlagi tahografa in ne na podlagi tožnikovih zapiskov, pa je pojasnilo v točkah 10 in 11 obrazložitve. Izvedenec je namreč ugotovil, da natančen čas, porabljen za naklade in razklade iz spisa ni natančno razviden, zato je kot izhodišče za izračun uporabil edini uradni podatek, ki je bil na razpolago, in sicer zapise na tahografu. Ugotovil je, da je tožnik tahograf uporabljal ves čas. Bil je vesten voznik, tahograf je znal uporabljati in uporabljal ga je pravilno. Spoštoval je pravila glede vožnje, odmorov ter počitkov, zabeležene pa ima tudi ure povprečnega kladivca, tj. drugega dela. Iz sodnega spisa natančen čas za naklade, razklade in druga opravila ni razviden, tega pa je izvedenec lahko ugotovil iz podatkov s tahografa.

12.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne izvedenec in tudi ne sodišče nista dolžna stranke pozivati, da dopolni dejstva, ki jih v vlogah ni pravočasno navedla, kar je tožnik v pripombah na izvedensko mnenje očital izvedencu. Tožnik je namreč način dela dobro poznal, tako da bi vsa potrebna dejstva lahko navedel pravočasno. Ker tega ni storil, navedbe in listine, ki jih je kot dokaz vložil v spis, pa ne zadoščajo za izdelavo izvedenskega mnenja, je izvedenec tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje utemeljeno izdelal na podlagi podatkov tahografa.

12.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne izvedenec in tudi ne sodišče nista dolžna stranke pozivati, da dopolni dejstva, ki jih v vlogah ni pravočasno navedla, kar je tožnik v pripombah na izvedensko mnenje očital izvedencu. Tožnik je namreč način dela dobro poznal, tako da bi vsa potrebna dejstva lahko navedel pravočasno. Ker tega ni storil, navedbe in listine, ki jih je kot dokaz vložil v spis, pa ne zadoščajo za izdelavo izvedenskega mnenja, je izvedenec tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje utemeljeno izdelal na podlagi podatkov tahografa.

13.Tožena stranka je v sporu trdila, da je tožnikovo morebitno nadurno delo plačala v okviru postavk stimulacija, nadurno delo in drugi dodatki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka v sporu ni uspela dokazati, da je s temi dodatki tožniku plačala opravljeno nadurno delo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi se v okviru dnevnega plačila 85,00 EUR z delavci dogovorila, da ta znesek krije morebitno nadurno delo. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je ustni dogovor o drugačnem obračunavanju plač vključeval le delo za polni delovni čas, in se nikakor ne nanaša na plačilo nadurnega dela. Tabela, ki jo je predložila toženka, ni sestavljena pravilno, saj se je opirala zgolj ne podatke tahografa, ki prikazuje opravljeno delo, pri čemer ni upoštevala ne letnega dopusta, odsotnosti zaradi bolniškega staleža po mesecih, tako da je mesečni fond ur in posledično nadure napačno izračunan. Toženka tako, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala, da je tožnik ugotovljene nadure že dobil plačane z dodatnimi izplačili v skupni višini 11.653,35 EUR in pravilno ugotovilo, da pobotni ugovor ni utemeljen.

13.Tožena stranka je v sporu trdila, da je tožnikovo morebitno nadurno delo plačala v okviru postavk stimulacija, nadurno delo in drugi dodatki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka v sporu ni uspela dokazati, da je s temi dodatki tožniku plačala opravljeno nadurno delo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi se v okviru dnevnega plačila 85,00 EUR z delavci dogovorila, da ta znesek krije morebitno nadurno delo. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je ustni dogovor o drugačnem obračunavanju plač vključeval le delo za polni delovni čas, in se nikakor ne nanaša na plačilo nadurnega dela. Tabela, ki jo je predložila toženka, ni sestavljena pravilno, saj se je opirala zgolj ne podatke tahografa, ki prikazuje opravljeno delo, pri čemer ni upoštevala ne letnega dopusta, odsotnosti zaradi bolniškega staleža po mesecih, tako da je mesečni fond ur in posledično nadure napačno izračunan. Toženka tako, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala, da je tožnik ugotovljene nadure že dobil plačane z dodatnimi izplačili v skupni višini 11.653,35 EUR in pravilno ugotovilo, da pobotni ugovor ni utemeljen.

14.Tožnik je za vsak mesec vtoževanega obdobja kot vrednost nadure navajal urne postavke za redno delo in upošteval dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 30%, pri čemer se je pravilno skliceval na določbo 39. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo in 40. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet. Toženka višini urnih postavk ni pravočasno ugovarjala, saj je ugovor podala šele v pripombah na izvedenko mnenje. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo zneske skladno z izvedenskim mnenjem, v preostalem pa je zahtevek zavrnilo.

14.Tožnik je za vsak mesec vtoževanega obdobja kot vrednost nadure navajal urne postavke za redno delo in upošteval dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 30%, pri čemer se je pravilno skliceval na določbo 39. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo in 40. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet. Toženka višini urnih postavk ni pravočasno ugovarjala, saj je ugovor podala šele v pripombah na izvedenko mnenje. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo zneske skladno z izvedenskim mnenjem, v preostalem pa je zahtevek zavrnilo.

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odgovorilo je na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odgovorilo je na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženka pa sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi tožnika ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).

16.Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženka pa sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi tožnika ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).

Zveza:

Zveza:

Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) - člen 39 Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2021) - člen 40 Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (2005) - ZDCOPMD - člen 3, 5, 6, 6-2 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 154

Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) - člen 39 Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2021) - člen 40 Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (2005) - ZDCOPMD - člen 3, 5, 6, 6-2 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 154

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.