Jedro

Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi prve sodbe nadaljevalo s postopkom in prvo glavno obravnavo razpisalo šele po enem letu in treh mesecih, zaradi česar ni mogoče pripisati v krivdo oškodovancu kot tožilcu, da je kazenski postopek zastaral zaradi njegovega zavlačevanja. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo in izreklo, da vsi stroški kazenskega postopka, obdolženca, njegovega zagovornika, oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca, bremenijo proračun.

Izrek

Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca R. K. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka spremeni po uradni dolžnosti tako, da se: 1. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zoper obd. R. D. z a v r n e obtožba, da je z grdim ravnanjem prizadejal telesno in duševno celovitost drugega, s tem da je dne 10.1.1996 okoli 17.30 ure pred dvoriščem stanovanjske hiše M.. 22, občina L., s kolom dolgim približno en meter in debeline približno 4 cm K.R. udaril po hrbtu nad levo lopatico, zaradi česar je padel na tla, nato pa na njega naščuval svojega psa - nemškega ovčarja, ki je oškodovanca večkrat ugriznil v predel hrbtišča leve meče in je zaradi udarca s kolom in padca po tleh R.K. utrpel pol centimetra veliko lacekortuzno rano v predelu desnega uhlja, kontuzijsko značko v predelu supraspinatusa velikosti 20 x 2 cm, zaradi pasjih ugrizov pa je utrpel plitve ugriznine v predleu leve meče dolžine 2 cm, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ.

2. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika ter stroški oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v L. je z izpodbijano sodbo obd. R.D. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odst. 11. člena KZ oprostilo obtožbe kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ. Po 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino ter povrniti obdolžencu njegove stroške ter stroške in nagrado njegovega zagovornika.

Proti navedeni sodbi se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških kazenskega postopka pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in predlagal, da naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) je bilo ugotovljeno, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon (3. točka 372. člena KZ).

Po določbi 6. točke 111. člena kazenskega zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ - 95), kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

V vsakem primeru pa kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona (6. točka 112. člena istega zakona).

Za kaznivo dejanje gredega ravnanja, ki je predmet obtožbe, je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Dejanje naj bi bilo storjeno dne 10.1.1996 in je torej absolutni zastaralni rok potekel 10.1.2000, še predno je bila zadeva predložena zaradi reševanja pritožbe višjemu sodišču (1.3.2000). Sodišče je bilo v tem primeru na podlagi določbe 2. odst. 3. člena KZ dolžno uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je predpisoval krajši zastaralni rok.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 394. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo.

Spričo takšne odločitve je pritožba pooblaščenca, kolikor uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, postala brezpredmetna.

Z odločbo o stroških kazenskega postopka so bili ti stroški v celoti naloženi na podlagi 1. odst. 96. člena ZKP v plačilo oškodovancu kot tožilcu. Višje sodišče je prvo sodbo razveljavilo 10.2.1998, prva glavna obravnava po vrnitvi zadeve v novo sojenje je bila razpisana šele 18.5.1999, zaradi česar krivde, da je v zadevi, ki ni obsežna in strokovno zahtevna, prišlo do zastaranja kazenskega pregona, ni mogoče pripisati oškodovancu kot tožilcu. Zato je višje sodišče ob izreku zavrnilne sodbe s plačilom vseh stroškov kazenskega postopka, navedenih v izreku te odločbe, obremenilo proračun, izhajajoč pri tem iz določb 1. in 3. odst. 96. člena ZKP.