Jedro

ZPIZ-1 v prvem odstavku 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan (a) na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da dejanske skrbi za otroka ni potrebno dokazovati, saj je skrb očeta za svojega otroka že zakonska dolžnost staršev, kot to izhaja tudi iz 103. člena ZZZDR. Takšno stališče je zmotno. Iz 103. člena ZZZDR izhaja dolžnost staršev, da skrbijo za otroke. Zakon govori o dolžnosti, torej staršem nalaga dolžno ravnanje. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali se ta dolžnost v praksi tudi izvaja, torej ali gre za dejansko skrb staršev za svoje otroke. Tako je potrebno tolmačiti tudi 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1, kajti le v primeru, če je izkazana tudi skrb starša za otroka, se temu staršu ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev lahko v zavarovalno dobo šteje čas zunaj zavarovanja, ko je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti. Stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati dejanske skrbi za otroka je torej zmotno, posledično pa je tudi dejansko stanje glede omenjenega ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 2. 2014 in št. ... z dne 26. 3. 2013. Tožniku je v zavarovalno dobo priznalo čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, to je od 29. 5. 1981 do 28. 5. 1982. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz 1. alineje 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izhaja, da je za priznanje zavarovalne dobe v konkretnem primeru potrebno dokazati pogoja, ki sta določena na strani očeta, to je dejanska skrb za otroka in nezavarovanost očeta na drugi podlagi. V predmetni zadevi pa je pogoj na strani očeta, to je dejanska skrb za otroka ostal nedokazan. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno izenačilo ugotavljanje dejanske skrbi za otroka z dolžnostjo, ki izhaja iz 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišče je namreč dejansko skrb za otroka, ki bi morala biti ugotovljena in dokazana, nadomestilo z abstraktno zakonsko zahtevo, da so starši dolžni skrbeti za otroka. Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pri toženi stranki pa izhaja, da se je tožnik v spornem obdobju redno šolal in sicer je opravljal študij strojništva. Bil je reden študent, zato je utemeljeno predpostavljati, da je večino časa preživel v A., kjer so potekale vaje in predavanja. V predsodnem postopku je navajal, da v spornem obdobju ni živel s svojo hčerko in ženo v B., ampak doma v C., saj z ženo tedaj še nista imela skupnega stanovanja. Navedena dejstva izhajajo tudi iz potrdila Upravne enote D. št. ... z dne 27. 2. 2014. Enako je v predsodnem postopku izpovedala tudi zaslišana priča in sicer tožnikova tašča E.E.. Vse navedeno pa potrjuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik v spornem obdobju ni mogel dejansko skrbeti za hčerko v prvem letu njene starosti in da zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. alineji 189. člena ZPIZ-1, da bi se tožniku v zavarovalno dobo vštel čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejanske skrbi za otroka ni potrebno preverjati, saj so starši dolžni skrbeti za svoje otroke in sicer po določbi 103. člena ZZZDR. Takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa. Vendar tudi v primeru ugotavljanja dejanske skrbi, bi sodišče ugotovilo, da je tožnik za hčerko F.F. v prvem letu starosti tudi dejansko skrbel. Poleg tega je študiral strojništvo na višješolskem študiju v D., kjer je imel predavanja, vaje in izpite, kar pomeni, da ni študiral v A., kot to zmotno trdi tožena stranka. V primeru, da bo pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, pa bo v ponovljenem postopku potrebno zaslišati tožnika, vpogledati tudi njegov poročni list in indeks. Pritožbenemu sodišču, pa glede na to, da meni, da izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje, predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 3. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti za otroka F.F..

7. ZPIZ-1 v prvem odstavku 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. V zadevi je sporno vprašanje ali je tožnik skrbel za svojega otroka v prvem letu njegove starosti. Tožena stranka je po izvedenem dokaznem postopku odločila, da ta skrb ni izkazana. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje navedeno določbo tolmačilo na način, da dejanske skrbi ni potrebno dokazovati. Skrb očeta za svojega otroka je namreč že zakonska dolžnost staršev, kot to izhaja tudi iz 103. člena ZZZDR.

8. Po stališču pritožbenega sodišča nedvomno obstaja dolžnost staršev, da skrbijo za otroke, kot to izhaja tudi iz prej omenjene določbe ZZZDR. Zakon govori o dolžnosti, torej staršem nalaga dolžno ravnanje. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali se ta dolžnost v praksi tudi izvaja, torej ali gre za dejansko skrb staršev za svoje otroke. Tako je potrebno tolmačiti tudi 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1, kajti le v primeru, če je izkazana tudi skrb starša za otroka, se temu staršu ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev, lahko v zavarovalno dobo šteje čas zunaj zavarovanja, ko je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti. Stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati dejansko skrb za otroka je torej zmotno, posledično pa je tudi dejansko stanje glede omenjenega ostalo nerazčiščeno. V predmetni zadevi bo zato moralo sodišče prve stopnje preizkusiti pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke tudi glede vprašanja ali je tožnik skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo dejansko stanje razčistilo z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku. Po potrebi bo izvedlo tudi druge dokaze ter nato o zadevi ponovno razsodilo.

10. Glede stroškov odgovora na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so stroški dogovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka.