Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da prizna tožeči stranki zahtevano odmeno za oskrbo pokojne tašče, matere toženca, za čas od januarja 1998 do septembra 1999, je materialnopravno sprejemljiva, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz pravil o neupravičeni pridobitvi (člen 210 za to pravno razmerje še upoštevnih pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v povezavi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ), potem ko je v dejanskem oziru ocenilo, da je v navedenem časovnem obdobju tožnica skrbela za oskrbo toženčeve matere, brez njegove pomoči in soprispevka, čeprav sta bili k temu obvezani obe pravdni stranki kot prevzemnici izročenega premoženja pokojne toženčeve matere.

Razbremenitev toženca pri izpolnjevanju njegovega dela obveznosti oskrbovati pokojno mater poleg tožnice pomeni zanj nedvomno okoriščenje in po drugi strani prikrajšanje za tožnico, ki je izvajala delo in skrb v večjem obsegu, kot bi to bila dolžna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je toženi stranki naložilo plačilo zneska 540.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2001 dalje do plačila, glede na zgolj delni uspeh v pravdi pa je tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 20.255,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu prvostopenjske sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti oziroma podrejeno da jo razveljavi in odredi ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik ne sprejema dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka, prav tako pa tudi ne odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s prisojeno višino terjatve tožeče stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno sodišče tokrat izpodbijano odločitev ocenjuje kot materialnopravno pravilno, oprto na dovolj zanesljivo dejansko podlago ter brez zagrešitve procesnih kršitev takšne teže, da bi vodile k razveljavitvi napadene sodbe iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje je tudi svojo odločitev sprejemljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče povzema sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje brez nepotrebnega ponavljanja, samo pa v zvezi s pritožbo še dodaja: Odločitev sodišča prve stopnje, da prizna tožeči stranki zahtevano odmeno za oskrbo pokojne tašče, matere toženca, za čas od januarja 1998 do septembra 1999, je materialnopravno sprejemljiva, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz pravil o neupravičeni pridobitvi (člen 210 za to pravno razmerje še upoštevnih pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v povezavi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ), potem ko je v dejanskem oziru ocenilo, da je v navedenem časovnem obdobju tožnica skrbela za oskrbo toženčeve matere, brez njegove pomoči in soprispevka, čeprav sta bili k temu obvezani obe pravdni stranki kot prevzemnici izročenega premoženja pokojne toženčeve matere.

Razbremenitev toženca pri izpolnjevanju njegovega dela obveznosti oskrbovati pokojno mater poleg tožnice pomeni zanj nedvomno okoriščenje in po drugi strani prikrajšanje za tožnico, ki je izvajala delo in skrb v večjem obsegu, kot bi to bila dolžna. Sodišče prve stopnje je tudi sprejemljivo obrazložilo, da se toženec ne more uspešno sklicevati na opustitev skupnega življenja s pokojno materjo zaradi ravnanja tožnice po razvezi zakonske zveze z njo, saj je dejansko obstojala možnost, da bi že sproti poskrbel za ustrezni način soprispevka pri skrbi za oskrbo matere, četudi to več ni bilo mogoče v skupnosti s tožnico in pod isto streho.

Zato tudi ni bistvenega pomena pritožbeno poudarjanje samovoljnosti tožnice pri preprečitvi vstopa v prostore toženčeve matere slednjemu ter vzdrževanja stikov med njim in materjo. Prav tako pa ni mogoče zgolj iz tega, da tožnica sproti od toženca ni zahtevala izpolnitev sedaj vtoževane obveznosti, sklepati, da se je tožnica odpovedala možnosti zahtevati izravnavo njenega že nastalega prikrajšanja v navedeni smeri, kot to želi prikazati pritožba in pri tem delno navaja tudi neupoštevna nova dejstva (člen 337 ZPP).

Tudi v zvezi s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno višino ovrednotenja nudene oskrbe pokojni toženčevi materi pritožbeno sodišče nima nekih pomislekov. Res je, da je pri tej oceni sodišče prve stopnje uporabilo načelo prostega preudarka, vendar le ni mogoče spregledati, da tudi sami pravdni stranki nekih trdnejših dokazov v tej smeri nista predlagali, predvsem ne pritegnitve ustreznega izvedenca. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi smiselno pravilno izhajalo iz enake obremenitve obeh pravdnih strank pri skrbi za oskrbo toženčeve matere, kar pomeni, da lahko tožnica zahteva od toženca povračilo v višini polovice vrednosti te oskrbe. Tudi iz tega vidika pa mesečno ovrednotenje te skrbi in dela v tožničinem delu na 25.000,00 SIT v letu 1998 (mesečno) in na 30.000,00 SIT v letu 1999 ne predstavlja nerealnega ovrednotenja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v pritožbi navedena postrežnina pokojne ni predstavljala zgolj kritje tožničinega dela za njeno oskrbo, ampak je zajemala tudi določeni del bivalno - življenskih stroškov za pokojno. Tako pa se res pokaže, kot to ocenjuje pravilno sodišče prve stopnje, da je prisojena odmena v korist tožnice prej prenizka kot previsoka, ob dejstvu, da tožnica ni imela v dobrem celotne postrežnine pokojne, ampak le en del, pa četudi bi imela na razpolago celotno postrežnino pokojne, bi ob ovrednotenju v skladu s prvostopenjsko odločitvijo in upoštevanju enakega prispevka v korist toženca vse skupaj predstavljalo le okrog 100.000,00 SIT mesečno.

Pritožba sicer želi prikazati, da je to zelo visoko ovrednotenje oskrbe pokojne, pri čemer si poskuša pomagati z nekimi primerjavami z višino oskrbnine v domu v letu 1998, vendar pa pri tem ne more biti prepričljiva, saj očitno prezre, da je bila pokojna slepa in zmanjšano pokretna oseba, po poslabšanju stanja v letu 1999 pa nekaj mesecev pred smrtjo tudi nepokretna. Sicer pa tudi navajanje teh primerjalnih podatkov glede na rezultat lastnih izvršenih poizvedb predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto.

Nerelevantnega pomena pa je tudi pritožbeno stališče, da bi bilo potrebno izhajati pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s primerno višino plačila za oskrbo pokojne iz mesečnih življenjskih potreb matere toženca, kar da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo in je s tem pokazalo materialnopravno zgrešeni pristop ter tudi ni ugotovilo celotnega dejanskega stanja. V bistvu je sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo, da je del preživninskih izdatkov pokojna pokrivala s sredstvi pokojnine, zato je dejansko samo preživljanje širši pojem od tistega, kar sta ji bili dolžni nuditi pravdni stranki s svojim delom in sredstvi.

Pritožbi tako v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in trditev ni mogoče priznati uspeha. Ko tudi samo pritožbeno sodišče uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.