Jedro

Najkasneje z dnem, ko je tožnik prenehal z delom, je nastal razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala v rokih iz 5. odst. 88. člena ZDR, ampak šele po 9-ih mesecih od kršitve obveznosti, odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno v Kopru razsodilo, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je dne 20.4.2004 izdala tožena stranka tožniku in ugotovi, da mu na njeni podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo dne 31.1.2004, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala priznati in izplačati vse pravice iz dela in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 99.000,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da stranki od 15.4.2003 dalje nista bili v nobenem kontaktu, tožeča stranka kljub obrazložitvam in pojasnilom glede finančnega stanja tožene stranke in vloženih naporih za ohranitev zaposlitev pri novem delodajalcu ni konstruktivno pomagala k rešitvi nastale situacije. Stranki tega postopka sta že več let v raznih nesoglasij oziroma sporih glede opravljanja delovnih obveznosti tožeče stranke in kot nesporno se lahko ugotovi, da med tožečo in toženo stranko ni bila mogoča nobena komunikacija; to izhaja tudi iz pričevanja obeh strank tako v predmetnem postopku, kot tudi z vpogledom v spis pod opr. št. Pd 161/2002 pred Delovnim sodiščem v Kopru. Zato bi kakršenkoli zagovor tožeče stranke pred prejemom redne odpovedi iz krivdnih razlogov bil tako nesmiselen in brezpredmeten. Tožena stranka meni, da je pri vročitvi odločbe o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ravnala v skladu z zakonom in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče, upoštevaje pritožbene navedbe, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v zvezi z 88. členom ZDR in sicer s 5. odstavkom, ki določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do spremembe delodajalca prišlo v prvih mesecih leta 2003, verjetno do 15.4.2003, ko je tožnik dejansko prenehal z delom.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se šteje, da je takrat nastal razlog za odpoved. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo dne 31.1.2004, torej po preteku roka prepozno.

Ista ugotovitev velja po sodbi sodišča prve stopnje tudi za vse kršitve storjene pred 15.4.2003. To je sodišče prve stopnje opredelilo kot prvi in poglaviten razlog za zavrnitev zahtevka.

Kot drugoten razlog je še upoštevalo, da tožena stranka pred odpovedjo ni omogočila zagovora. Tudi direktor je izpovedal, da se po 15.4.2003 s tožnikom v zvezi z opravljanjem njegovega dela nista več srečala in da gre tudi za kršitev 2. odstavka 83. člena ZDR, ki predpisuje, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pripominja, da vprašanje omogočanja ali neomogočanja zagovora ni bilo odločilno za ugoditev tožnikovemu zahtevku na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in na odločitev, da delovno razmerje s toženo stranko tožniku ni prenehalo dne

31.1.2004, ampak še vedno traja ter je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati in izplačati vse pravice iz dela ter povrniti stroške postopka. O navedenem pritožba ne navaja dejanskih razlogov, niti ne izpodbija, da glede tega dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Po ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo po preteku z zakonom določenega roka, torej prepozno. Le v sodbi sodišča prve stopnje obrazlaga 5. odst. 73. čl. ZDR ni bistvena oz. pravilna, saj gre v spornem primeru za redno in ne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilno sodbo oprlo tudi na 2. odstavek 83. člena ZDR, ker delavcu ni bil omogočen zagovor.

Vendar ob obstoju prvega razloga za razveljavitev izpodbijane pogodbe o zaposlitvi ni pomemben še drugi razlog za odpoved, zato ga pritožbeno sodišče kot nepotrebnega ni preizkušalo. Pritožba v svoji obrazložitvi navaja le dejstva, ki naj bi bila pomembna za drugi razlog.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.