Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in mu prisodilo, poleg že v letu 1991 prisojenih 400.000 SIT, še 1.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2002 do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožniku v znesku 285.993,10 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in mu prisodilo namesto odškodnine v znesku 1.000.000 SIT, odškodnino v znesku 5.333.334,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2002 do plačila. V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da jih mora toženka povrniti tožniku v znesku 33.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2003 do plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo stališč sodne prakse in je tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Premalo je bilo upoštevano, da je bil tožnik v času poškodbe star šele 25 let, da je moral dolgo čakati na odškodnino in da mu je zaradi posledic poškodbe uničeno življenje, saj nima niti žene niti potomcev. "Odbitje" kar polovice odškodnine na podlagi mnenja dr. P. ni pravilno. Bistvena kršitev določb postopka pa je podana zato, ker sodišče ni upoštevalo tisti del izvedenskega mnenja dr. P., v katerem je navedeno, da je tožnikovo stanje še slabše kot ob pregledu v letu 1990. Tožnik tudi ponovno predlaga, naj se ga oprosti plačila sodnih taks in stroškov postopka. Reviziji naj se ugodi, tožniku pa prisodi vsa zahtevana odškodnina.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da sodišče ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja dr. P., ni točna. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je mnenje tega izvedenca povzeto v tistih delih, ki so za odločitev o višini odškodnine pomembni, upoštevano pa je tožnikovo zdravstveno stanje ob času sojenja. V reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili.

Z mnenji izvedenca dr. P. se tožnik tekom postopka ni strinjal. Zlasti je nasprotoval tistemu delu mnenja izvedenca, v katerem ta izvedenec ugotavlja, sodišče pa tudi v tem delu mnenje sprejema, da je tožnikovo sedanje psihično stanje le delno (do ene polovice) v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Še revizijsko nestrinjanje tožnika s temi ugotovitvami sodišča pomeni izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik ob revizijskem zatrjevanju, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina, prezre, da mu je bilo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti že v letu 1991 prisojenih 400.000 SIT. Ob upoštevanju tega zneska in zneska, ki je bil tožniku prisojen z izpodbijano sodbo, pa nikakor ne drži revizijska trditev, da je bil tožnik obravnavan drugače (slabše) kot drugi oškodovanci v podobnih primerih. Nasprotno. Ob upoštevanju v postopku pred obema sodiščema ugotovljenih zmanjšanj tožnikove življenjske aktivnosti, ki so natančno opisana v razlogih obeh sodb, zaradi česar jih revizijsko sodišče ne ponavlja, je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti povsem v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijsklih razmerjih in je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih. Odškodnina je bila tožniku prisojena ob upoštevanju razmer ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik ob poškodbi star 25 let in da je moral čakati na celotno odškodnino iz tega naslova res precej časa.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni odločalo o tožnikovem ponovnem predlogu za oprostitev stroškov postopka, saj mora o tem predlogu odločiti sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP).