Jedro

Obtoženec s tem ko med drugim navaja, da ni dokazov, da bi storil kaznivo dejanje in tako ni razlogov za podaljšanje pripora, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obtoženega P.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je izvenobravnavni senat (6. odstavek 25. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) na podlagi 6. odstavka 361. člena v zvezi z 2. odstavkom 207. člena ZKP obtoženima J.O. in P.F. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče pa je zatem s sklepom z dne 19.03.1999 pritožbo obtoženega P.F. zoper sklep senata sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 21.03.1999 je obtoženi P.F. posredoval Okrožnemu sodišču v Kopru vlogo, naslovljeno "pritožba zoper sklep", ki jo je Vrhovno sodišče glede na to, da pritožba zoper pravnomočni sklep (sklep sodišča prve stopnje in sklep višjega sodišča) ni možna, je pa podana v roku, ki ga predvideva 3. odstavek 421. člena ZKP, obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot izhaja iz vsebine vloge, obtoženec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da sodišče zakona ni kršilo ter predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 420. člena se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitosti sodne odločbe (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Obtoženec v zahtevi teh razlogov ne uveljavlja, temveč s tem, ko navaja, da ni dokazov, da bi storil obravnavano kaznivo dejanje in tako tudi ni razlogov za podaljšanje pripora ter da razen 20 let starega vozila ne poseduje ničesar, izpodbija le s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na navedeno oziroma ker vložnik zahteve ne uveljavlja kršitve zakona in ker je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.