Jedro

Tožbo je mogoče po ZUS razširiti zgolj zoper dokončni upravni akt. Če je imela stranka možnost zoper upravni akt prve stopnje vložiti pritožbo, pa tega ni storila, sodišče prve stopnje njeno razširitev tožbe zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 – odločba US in 45/06 odločba US) zavrglo razširitev tožbe na odločbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) z dne 23.10.2006, s katero je po obnovljenem postopku nadomestila svojo prejšnjo odločbo z dne 26.1.2005, izdano na prvi stopnji.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo, da je imela tožeča stranka zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, na podlagi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04) pravico vložiti pritožbo, česar pa ni storila, čeprav je tako izhajalo tudi iz pravnega pouka izpodbijane odločbe. Tožeča stranka zato ne more razširiti tožbe na odločbo SOD in je bilo treba njeno vlogo s sklepom zavreči. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je razširitev tožbe dopustna, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine in napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je izkoristila pravico do pritožbe zoper odločbo SOD z dne 26.1.2005. Pritožba tožeče stranke je bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 27.6.2005, zavrnjena kot neutemeljena, zato je tožeča stranka dne 29.7.2005 vložila tožbo na upravno sodišče. Po vložitvi tožbe je SOD izdala novo odločbo z dne 23.10.2006, s katero je nadomestila oziroma spremenila svojo prejšnjo odločbo, glede katere teče upravni spor. Tožeča stranka je predlagala razširitev tožbe na podlagi 37. člena ZUS, saj je bil v zadevi izdan nov upravni akt in tožeča stranka je izjavila, da vztraja pri tožbi in jo razširja tudi na nov upravni akt, ki je v bistvu enak kot predhodni, le da je cena delnice višja. Ministrstvo za finance kot drugostopni upravni organ pa se je o vsebini zahtevkov tožeče stranke že v celoti izreklo v odločbi z dne 27.6.2005, s katero je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvo prvostopno odločbo. Iz tega sledi, da 37. člen ZUS določa izjemo od pravila, da upravnega spora ni mogoče sprožiti, če niso izkoriščena vsa pravna sredstva v upravnem postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri presoji pritožbe uporabilo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 sklep US), saj se po 1. odstavku 107. člena ZUS-1 glede pravnih sredstev, vloženih po 1.1.2007 zoper odločbe sodišča prve stopnje, ki so bile izdane še pred tem datumom, uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov (2. odstavek 1. člena ZUS). Po 1. odstavku 3. člena ZUS je upravni akt tisti dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Po določbi 1. odstavka 224. člena ZUP so dokončne tiste odločbe, ki jih ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. Takšno odločbo lahko izda bodisi prvostopenjski organ, če zoper njo ni dopustna pritožba, običajno pa drugostopenjski organ, ko odloči o pritožbi.

Tožeča stranka nima prav in si napačno razlaga določbo 1. odstavka 37. člena ZUS, ko trdi, da za razširitev tožbe ne velja pravilo o dokončnosti upravnih aktov. Ta odstavek navaja besedno zvezo „upravni akt“, ki pa je bil po razlagalni določbi 1. odstavka 3. člena ZUS, vedno dokončni upravni akt. Ker v zadevi ni sporno, da tožeča stranka zoper odločbo SOD z dne 23.10.2006, ni vložila pritožbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njeno razširitev tožbe. Tožbo je bilo po ZUS mogoče razširiti zgolj na spremenjeni oziroma novi upravni akt, ki je bil dokončen. Ker je imela tožeča stranka zoper odločbo SOD z dne 23.10.2006, možnost vložiti pritožbo, pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njeno razširitev tožbe. Napačno pa je sodišče prvo stopnje oprlo svojo odločitev na 3., namesto na 5. točko 1. odstavka 34. člena ZUS, vendar pa ta napaka ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Za odločitev v tej zadevi pa ni pomembno, da sta prva in druga prvostopenjska odločba po vsebini enaki in da se je Ministrstvo za finance o vsebini zahtevkov tožeče stranke izreklo že pri odločanju o pritožbi zoper prvo odločbo.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.