Jedro

Otrok s posebnimi potrebami, ni bil z odločbo usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v redno osnovno šolo, pač pa je bil razvrščen in napoten v šolo s prilagojenim programom. Dosedanje šolanje na redni osnovni šoli je v nasprotju z veljavno in pravnomočno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki vsebuje stališča strokovnjakov, da je optimalno izobraževalno okolje šola s prilagojenim programom z zagotovljeno fizioterapevtsko in logopedsko pomočjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločitev učiteljskega zbora z dne 25. 10. oz. 26. 11. 2002, v skladu s katero je A.A. upravičen v šolskem letu 2002/2003 do obiskovanja pouka v 2.b razredu in ne do obiskovanja 3.c razreda, kamor je bil zaradi njemu ustreznejšega poznanega okolja, začasno vključen do opravljanja preverjanja znanja za napredovanje v 3. razred. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil A.A. z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, z dne 16. 10. 2000, razvrščen po 3.a členu Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v osnovno šolo s prilagojenim programom. Navedena odločba je postala pravnomočna in izvršljiva dne 12. 6. 2001. Kljub temu je bil za A.A. dne 14. 12. 2002 sprejet za 1. razred šolskega leta 2000/2001 individualizirani program, dne 5. 11. 2001 pa je bil za 2. razred šolskega leta 2001/2002 sprejet program individualne pomoči po opredeljenih minimalnih ciljih. Tožeči stranki sta z izvajanjem programa oz. nudeno individualno pomočjo soglašali, s pripombo oz. zahtevo, da ima A.A. v šoli prilagojen program in se dodatna pomoč izvaja v razredu. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport je z dopisom z dne 18. 9. 2002, v zvezi z zahtevo, da se A.A. izobražuje po prilagojenem programu, tožnika seznanilo o svojem stališču, da je za izvedbo kateregakoli izmed prilagojenih programov po 4. odstavku 16. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, potrebno zagotoviti prostorske, kadrovske, materialne in druge pogoje. Zaenkrat se ti programi izvajajo izključno in le v oddelkih s prilagojenim programom, ne pa tudi v rednih oddelkih šol. Zakonodajalec je sicer z določilom, da izvajajo prilagojene programe šole tudi v rednih oddelkih odprl možnost za tovrstno organizacijo pouka, vendar je pri tem potrebno upoštevati objektivne pogoje, ki izhajajo tako iz potreb otroka s posebnimi potrebami v učnem procesu, kakor tudi tiste, ki izhajajo iz celotnega poteka pouka v ta način kombiniranem oddelku. Navedeno stališče je podprto tudi s 3. odstavkom 24. člena citiranega zakona, ki določa, da se vrtec, šola, oz. zavod v katerega se otrok usmerja, določi na podlagi ugotovitev pristojne šolske uprave o izpolnjevanju kadrovskih, prostorskih, materialnih in drugih pogojev. Takšno stališče ministrstva je s pisnim obvestilom podprla tudi Služba za zakonodajo Vlade RS. V nadaljevanju je bilo še ugotovljeno, da je A.A., 2. razred zaključil neuspešno in bi moral razred ponavljati, pritožba na oceno pa je bila vložena prepozno. Kljub temu je bilo dogovorjeno, da se A.A. izjemoma dovoli preverjanje znanja za 2. razred v mesecu septembru. Tožeči stranki sta zahtevali, da se pri preverjanju in ocenjevanju znanja upošteva individualiziran program, naknadno pa sta opravičila izostanek A.A. za preverjanje in ocenjevanje, zaradi bolezni oz. slabega počutja. Zaradi tega je bil za preverjanje znanja A.A. določen nov termin, to pa sta tožeči stranki prepovedali, vse dokler jima šola pisno ne bo zagotovila, da bo komisija A.A. obravnavala kot otroka s posebnimi potrebami, upoštevaje individualiziran oz. prilagojen program in nižje standarde znanja. S tem v zvezi je tožečima strankama ravnateljica tožene stranke pojasnila, da je bila komisija imenovana v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, ki ne dopušča zahtevanih prilagoditev oz. da bi to bilo mogoče le v primeru, da bi bil A.A. usmerjen v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v smislu tolmačenja resornega ministrstva. Glede na vse navedeno je po oceni tožene stranke učiteljski zbor nedvomno ravnal pravilno, ko je odločil, da se mora A.A. vrniti k pouku v 2. razred, saj preverjanje znanja, ki je pogoj za napredovanje v 3. razred, ni opravil. Zahteva tožečih strank za preverjanje znanja pod pogoji prilagojenega programa, namreč ni utemeljena, ker A.A., kot otrok s posebnimi potrebami, ni bil z odločbo usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v redno osnovno šolo v smislu 27. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Razvrščen in napoten je bil v šolo s prilagojenim programom, to je na Osnovno šolo AAA. v A.. Za izvajanje programa na šoli, kot ga zahtevata tožeči stranki, ni ustrezne zakonske podlage in tudi ne pogojev kot jih določa zakon, o čemer sta bili tožeči stranki že seznanjeni s strani ministrstva.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da ima A.A. odločbo z datumom pravnomočnosti 16. 10. 2000, iz katere izhaja, da je otrok s posebnimi potrebami in da potrebuje prilagojen program usposabljanja. Taki otroci imajo po zakonu (ZUOPP in Zakonu o osnovni šoli) pravico do individualiziranega programa in pravico do tega, da se prilagojen program z nižjim izobraževalnim standardom lahko izvaja v redni šoli. V šolskem letu 2001/2002 je bil A.A. individualni program ukinjen, učiteljici pa naročeno, da ga obravnava kot vse ostale otroke. Pravnomočna odločba pa je določala, da se A.A. vključi v osnovno šolo s prilagojenim programom z nižjim izobraževalnim standardom, kar je po ZUOPP lahko tudi redna osnovna šola.

Tožena stranka je na poziv sodišča poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16. 10. 2000 postala pravnomočna in izvršljiva dne 12. 6. 2001. S citirano odločbo je bil A.A. v skladu s 3.a členom Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, razvrščen v osnovno šolo s prilagojenim programom. To pa pomeni, da A.A., kot otrok s posebnimi potrebami, ni bil z odločbo usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v redno osnovno šolo v smislu 27. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 50/00), pač pa je bil razvrščen in napoten v šolo s prilagojenim programom, to pa je Osnovna šola AAA. A.. To pa pomeni, da je bilo dosedanje šolanje A.A. na Osnovni šoli BBB. v nasprotju z veljavno in pravnomočno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16. 10. 2000, ki vsebuje stališča strokovnjakov, da je optimalno izobraževalno okolje šola s prilagojenim programom z zagotovljeno fizioterapevtsko in logopedsko pomočjo.

Glede na gornje ugotovitve so vse druge tožbene navedbe tožečih strank v zvezi z ravnanjem in odločanjem tožene stranke brezpredmetne, saj bi moral A.A. kot že rečeno, na osnovi pravnomočne odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve obiskovati šolo s prilagojenim programom in ne osnovne šole BBB. v A..

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).