Jedro

S potrdilom, izdanim na podlagi 197. člena ZGO-1, se glede na ustaljeno upravnosodno prakso, potrdi legalnost objekta po stanju na dan vložitve zahteve za izdajo potrdila oziroma ogleda, ki je bil opravljen v tem postopku. Pri tem se potrdilo lahko nanaša na celoten objekt, po stanju v času njegove izdaje, torej predmet potrdila ne morejo biti le deli objekta, ki ne morejo predstavljati samostojnega objekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 3560203-9/2005-99 z dne 20. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski inšpekcijski organ je tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo pritličnega prizidka z izkoriščenim podstrešjem k obstoječemu gostinskemu objektu ..., na obstoječi južni terasi, v tlorisni velikosti 7,00 m x 9,00 m, na zemljišču s parcelo št. 944/4 k.o. ... (1. točka izreka); ter ga do 15. 5. 2016 odstraniti in vzpostaviti prejšnje legalno stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega je bilo odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka); in da stroškov postopka ni (6. točka izreka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik leta 1988 začel z gradnjo prizidka k obstoječemu gostinskemu objektu na obstoječi nepokriti južni terasi, brez ustreznega upravnega dovoljenja. Tožnik upravnega dovoljenja ni pridobil niti kasneje, saj je predmetna gradnja navedena med posegi, ki jih ni mogoče legalizirati po 4. členu Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS št. 119/02) pod zap. št. 1. Pojasnjuje, da gre za prizidek k obstoječemu gostinskemu objektu, saj se tako namensko, kot izvedbeno navezuje na osnovni objekt, ki je pritlične izvedbe, z izkoriščenim podstrešjem, na strehi pa sta izvedeni dve frčadi na plašč, kar je nedvomen dokaz, da je podstrešje namenjeno uporabi. Povezni del ostrešja med obstoječo in novo streho je izveden tako, da ne spreminja konstrukcije obstoječega ostrešja, torej ne gre za rekonstrukcijo, temveč prizidavo, ki se zgolj navezuje na obstoječe konstrukcijske elemente.

3. Drugostopenjski upravni organ pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je bilo v skladu z zakonodajo, ki je veljala v času gradnje, za predmetno gradnjo treba pridobiti ustrezno lokacijsko dovoljenje ali jo vsaj priglasiti. Poleg tega je bil v času graditve v veljavi Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji), ki je v 33. členu določal, da se objekt lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Pritožnikove navedbe, da objekt nima izkoriščenega podstrešja, so neskladne z ugotovitvami upravnega organa prve stopnje v zapisniku z dne 9. 10. 2015 in priloženih fotografij, kjer je jasno razvidno, da je na strehi objekta izvedena frčada, kar dokazuje, da je podstrešje možno uporabljati.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne sledi napotkom sodišča po sodbi I U 1645/2012 z dne 28. 2. 2013 glede ugotovitve, kdaj je bil obravnavani objekt zgrajen, in ugotovitve, ali ima objekt uporabno dovoljenje že na podlagi 197. člena ZGO-1. Zato je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega glede na dejstvo, da so bili v sklopu predmetnega gostinskega lokala pred letom 2011 trije objekti, danes pa sta le dva, in je bil en odstranjen, glede na različna poimenovanja objektov v postopku in navedbe različnih dimenzij, ni mogoče ugotoviti, za kateri objekt sploh gre. Sklicuje se na potrdilo z dne 13. 11. 2007, iz katerega jasno izhaja, da ima okrepčevalnica, zgrajena po načrtih iz leta 1958, uporabno dovoljenje na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Pojasnjuje, da je bil objekt zgrajen 1958, po letu 1989 pa je le obnovljena streha in zunanja fasada. Nevzdržno se mu zdi tudi stališče, da ni izkazal, da pritlični prizidek nima izkoriščenega podstrešja, saj neobstoječih dejstev ni mogoče izkazati. Kot neprepričljiv in nepreverjen pa ocenjuje tudi zaključek prvostopenjskega organa, da na strehi prizidka izvedeni dve frčadi na plašč dokazujeta, da je podstrešje namenjeno uporabi. Zato meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sodba naslovnega sodišča I U 1645/2012 z dne 28. 2. 2013, katere napotkom naj toženka ne bi sledila, ne nanaša na objekt, ki je predmet izpodbijane odločbe, ampak na drug objekt, in sicer pritličen lesen in delno zidan objekt, stoječ na betonski temeljni plošči na isti parceli (944/4 k. o. ...) kot obravnavani, tlorisnih izmer 13,70 x 9,80 m, z izzidkom 3,00 x 4,10 m, in pokrit z enokapno streho. Tožnikov ugovor, da toženka ni sledila napotkom, ki ji jih je dalo sodišče v omenjeni sodbi, zato ni utemeljen.

8. Je pa utemeljen tožbeni ugovor, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

9. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, saj tega ne zanika. Prav tako ni sporno, da je Upravna enota Radovljica dne 13. 11. 2007 izdala potrdilo, da ima objekt – okrepčevalnica, stoječ na parc. št. 944/4 uporabno dovoljenje na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Sporno pa je, ali se navedeno potrdilo nanaša tudi na objekt, ki je predmet tega inšpekcijskega postopka.

11. To dejstvo, ki je za odločitev v predmetni zadevi bistveno, saj je od njega odvisna legalnost predmetnega objekta, pa v izpodbijani odločbi ni ugotovljeno. Iz odločbe namreč ni razvidno, ali se navedeno potrdilo nanaša tudi na objekt, ki je predmet izpodbijane odločbe oziroma zakaj se nanj ne nanaša. 12. Pri tem sodišče pripominja, da se s potrdilom, izdanim na podlagi 197. člena ZGO-1, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, potrdi legalnost objekta po stanju na dan vložitve zahteve za izdajo potrdila oziroma ogleda, ki je bil opravljen v tem postopku. Pri tem se potrdilo lahko nanaša na celoten objekt, po stanju v času njegove izdaje, torej predmet potrdila ne morejo biti le deli objekta, ki ne morejo predstavljati samostojnega objekta. Takšno stališče je naslovno sodišče zavzelo že v sodbi I U 994/2016 z dne 20. 9. 2017. 13. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da je bila legalnost objekta, na katerega se potrdilo z dne 13. 11. 2007 nanaša, ugotovljena s tem upravnim aktom (potrdilom), ki je po vsebini ugotovitvena odločba. Če je ta akt postal pravnomočen, je toženka na ugotovitev iz tega akta vezana (tretji odstavek 147. člena ZUP), kar pomeni, da te ugotovitve v obravnavanem inšpekcijskem postopku ne more več spreminjati, ne glede na njeno morebitno nepravilnost ali nezakonitost. To bi lahko storila izključno v postopku s pravnimi sredstvi zoper omenjeni upravni akt oziroma potrdilo.

14. Toženka mora zato v ponovnem postopku predvsem ugotoviti, ali se potrdilo z dne 13. 11. 2007 nanaša na objekt, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Če bo ugotovila, da se nanj ne nanaša, ampak da gre za drug objekt, pa bo to ugotovitev morala utemeljiti.

15. Sodišče še pripominja, da prizidava k objektu sicer lahko pomeni drug objekt, vendar mora biti nesporno, da gre za objekt, ki z objektom, h kateremu je prizidan, konstrukcijsko ni povezan in bi lahko predstavljal povsem samostojen objekt. Povedano drugače, potrdilo, izdano po 197. členu ZGO-1, se ne more nanašati le na del objekta, če je bil ta v času njegove izdaje oziroma ogleda, opravljenega v tem postopku, konstrukcijsko povezan z drugim delom objekta, ki ne more biti samostojen objekt. V takem primeru se potrdilo nanaša na celoten objekt. 16. Glede na navedeno je sodišče zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem upravnem postopku bo moral upravni organ po dopolnjenjem ugotovitvenem postopku ugotoviti, ali se potrdilo o uporabnem dovoljenju z dne 13. 11. 2007 nanaša tudi na predmetni objekt. 17. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zato, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo utemeljenosti očitkov o kršitvi pravil postopka. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).