Jedro

Ker je šlo pri tožniku za bolezensko spremembo, dvig bremena pa je bil zgolj sprožilni dejavnik, vzrok začasne nezmožnosti za delo ni bila poškodba pri delu, temveč bolezen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 9. 10. 2007, št. ... z dne 9. 11. 2007, št. ... z dne 4. 12. 2007, št. ... z dne 15. 1. 2008, št. ... z dne 3. 3. 2008, št. ... z dne 14. 4. 2008, št. ... z dne 28. 4. 2008, št. ... z dne 29. 7. 2008, št. ... z dne 12. 9. 2008 in odločba št. ... z dne 17. 10. 2008 ter da se ugotovi, da je bila vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 27. 10. 2007 do 23. 11. 2007, od 24. 11. 2007 do 15. 12.2007, od 16. 12. 2007 do 2. 2. 2008, od 3. 2. 2008 do 3. 3. 2008, od 27. 3. 2008 do 15. 4. 2008, od 16. 4. 2008 do 6. 6. 2008, od 8. 7. 2008 do 29. 8. 2008, od 30. 8. 2008 do 3. 10. 2008 in od 4. 10. 2008 do 9. 10. 2008, poškodba pri delu z dne 28. 1. 2007. S sklepom pa je sodišče zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se ugotovi, da je bil od 28. 1. 2007 do 31. 5. 2007 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu z dne 28. 1. 2007. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do poškodbe žile v glavi prišlo zaradi bolezni in ne zaradi dviga bremena, težkega 75 kg dne 28. 1. 2007. Nesporno dejstvo je, da delodajalec ni poskrbel za varno delo, saj je dvigalo, ki je bilo namenjeno za dvigovanje težkih bremen, bilo več kot eno leto v okvari. Tožnik je zato po nalogu delodajalca pri izvrševanju delovnih nalog na svojem delovnem mestu ročno dvigoval težka bremena, pri čemer je utrpel navedeno telesno poškodbo in nikakor ne v drugih okoliščinah, kot na primer v spanju, hoji, sedenju, počitku. Medicinska stroka ne nasprotuje temu, da lahko pride do počenja žile v glavi pri dvigu bremena, pa tudi zaradi hudih psihičnih obremenitev. Navedeno poškodbo je torej potrebno šteti kot poškodbo pri delu in ne kot posledico bolezni. Tudi iz prijave poškodbe pri delu je razvidno, da je pri menjavi brusilne plošče na brusilnem stroju tožnik dvignil brusilno ploščo, težko okrog 75 kg, pri čemer je prišlo do poškodbe žile v glavi. Zaradi navedene poškodbe je bil tožnik v bolniškem staležu od 28. 1. 2007 do 26. 6. 2007. Od poškodbe dalje ima stalne glavobole. Po navedenem dogodku je bruhal, zdravnica pa mu je ordinirala mehko ovratnico. Nativni CT glave pokaže drobno kolekcijo krvi ob mezencefalonu z zelo suspektno subarahnoidno krvavitev merimezencefalno. V nevrološkem izvidu Nevrološke ambulante z dne 2. 2. 2007 je zapisano, da gre zelo verjetno za SAH perimezencefalno ter da je potrebna angiografska diagnostika. Zaradi navedene poškodbe je bil tožnik tudi hospitaliziran na ... kliniki od 2. 2. 2007. Dne 6. 3. 2007 je bila opravljena kontrola DSA, pri čemer je bilo ugotovljeno, da na prikazanih velikih možganskih arterijah ni bilo videti anevrizem ali drugih patoloških sprememb. Tožnik opozarja tudi na psihološko poročilo z dne 28. 3. 2008 in sicer, da so pri tožniku podane znižane sposobnosti pozornostnega sistema in mentalne koncentracije, ki že močno vplivajo tudi na ostale mentalne sisteme (mentalno sledenje, spominski sistem, sistem izvršitvenih sposobnosti, jezikovnih sposobnosti). Spremembe v mentalni koncentraciji so namreč že tolikšne, da ne omogočajo več varnega opravljanja njegovega dela. Po njihovem mnenju težave, ki jih tožnik navaja kot moteče za vsakodnevno funkcioniranje (spominske težave) so posledica prebolele subarahnoidne krvavitve. Glede vzroka za nastanek možganske krvavitve tožnik opozarja tudi na mnenje ostalih lečečih specialistov, iz katerih izhaja, da do subarahnoidalne krvavitve lahko pride tudi zaradi dvigovanja težkega bremena v službi. Po mnenju tožnika dejansko stanje ni bilo ustrezno ugotovljeno, kajti v postopek bi bilo potrebno pritegniti sodno zapriseženega izvedenca s področja nevrologije. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Z izpodbijanimi odločbami je toženec ugotovil, da tožnik zaradi bolezni začasno ni bil zmožen za delo. Sporen je vzrok začasne nezmožnosti za delo, kajti tožnik uveljavlja, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi posledic poškodbe pri delu. Le-to naj bi utrpel dne 28. 1. 2007, ko je pri delu dvignil brusilno ploščo, težko 75 kg in je ob dvigu v glavi začutil izjemno močno bolečino. S preiskavami je bila ugotovljena subarahnoidna krvavitev. Izpolnjena je bila tudi prijava poškodbe pri delu in sicer dne 4. 4. 2007 (priloga A/16 sodnega spisa).

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ) v 19. členu določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1), kjer je v 1. odstavku 63. člena določeno, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Sodišče prve stopnje je vprašanje vzroka začasne nezmožnosti za delo že presojalo v zadevi, opr. št. Ps 1745/2007 z dne 13. 6. 2008. Sporen je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v obdobju od 28. 7. 2007 do 28. 9. 2007. Tudi v navedeni zadevi je tožnik uveljavljal, da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu z dne 28. 1. 2007. Sodišče je z navedeno sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter potrdilo odločitev toženca, torej da je bil tožnik v navedenem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Sodba je postala pravnomočna.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v dokazne namene vpogledalo tudi v dokumentacijo omenjenega spisa, predvsem pa v pridobljeno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 16. 2. 2008 (priloga B/1 spisa št. XI Ps 2891/2008). Iz navedenega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev sodnega izvedenca specialista nevrologa, da je bila vzrok začasne nezmožnosti za delo v obdobju do 28. 9. 2007 bolezen. Enako kot sodišče prve stopnje pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se dejansko stanje glede vzroka tudi po 28. 9. 2007 ni spremenilo, kajti tožnik uveljavlja, da je bil tudi v obdobju po omenjenem datumu začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu z dne 28. 1. 2007. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožnik v letu 2007 zdravil zaradi subarahnoidne krvavitve, hrbteničnih težav in benignega podkožnega tumorja na trebuhu. Subarahnoidna krvavitev je krvavitev v možganske ovojnice. Od njene obsežnosti so odvisne težave in dolgotrajnejše posledice. Med slednjimi so pogostejše: povečana nagnjenost h glavobolom, večja utrudljivost, zmanjšanje sposobnosti za umske napore. Pri tožniku je šlo za manjšo krvavitev, brez dokazanih sprememb na žilah, ki bi terjale operativno zdravljenje. Med posledicami je bilo pričakovati predvsem občasne glavobole in zaskrbljenost za izid zdravljenja (do izvidov kontrolnih preiskav v mesecu marcu 2007). Iz previdnosti so mu odsvetovali dviganje težjih bremen. Po mnenju sodnega izvedenca naglušnost ni posledica krvavitve z dne 28. 1. 2007. Bolečine v križu z občasnim sevanjem v desno spodnjo okončino so izraz kroničnih degenerativnih sprememb na hrbtenici in niso v vzročni povezavi s krvavitvijo v možganske ovojnice.

Iz obrazložitve pravnomočne sodbe, opr. št. Ps 1745/2007 z dne 13. 6. 2008 izhaja, da je sodni izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da so vzrok tovrstnim krvavitvam spremembe na eni od žil – arterij. Ponavadi je ta sprememba že prirojena in se lahko razpoči kadarkoli v življenju. Razpok ni vezan na kakšno drugo bolezen ali trenutno aktivnost prizadetega. V konkretnem primeru je do krvavitve prišlo med fizično aktivnostjo, to je med telesnim naprezanjem. Ta napor pa po izpovedbi izvedenca ne moremo jemati kot vzrok krvavitve, ampak le kot sprožilni dejavnik, ki je pripomogel, da je prišlo do krvavitve iz že poprej spremenjene žile. V nevrološki praksi te oblike krvavitve obravnavajo kot bolezenske in ne kot poškodbene, ker ni bilo neposredne poškodbe glave, torej udarca v glavo.

Pri tožniku je šlo torej očitno za bolezensko spremembo, medtem ko je bil dvig bremena zgolj sprožilni dejavnik. Glede na tako dejansko stanje, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v že pravnomočno končani sodni zadevi, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen, ne pa poškodba pri delu. Glede vprašanja, kdaj gre za poškodbo pri delu, kdaj pa za bolezen, je že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 149/2000 z dne 13. 3. 2001, ki se je sicer nanašala na vprašanje zdravstvenih težav s hrbtenico, poudarilo, da je dvig bremena lahko le sprožilni moment, ki obolenje razkrije .V tej smeri je torej tudi sodni izvedenec pojasnil, da so vzrok tovrstnim krvavitvam spremembe na eni od žil – arterij in da je bil dvig bremena le sprožilni dejavnik. V sporni zadevi torej ni šlo za poškodbo glave in torej tudi ne gre za stanje, kot je opredeljeno v že citiranem 1. odstavku 63. člena ZPIZ-1. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega sodnega izvedenca specialista nevrologa, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ZPP v 2. odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v sporni zadevi dejansko stanje ustrezno razčiščeno, saj je že v pravnomočno končanem sodnem postopku izvedenski organ, v katerem je sodeloval tudi sodni izvedenec specialist nevrolog podal izvedensko mnenje v zvezi z vzrokom začasne nezmožnosti za delo. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zgolj nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem pa nikakor ni razlog, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti drugega izvedenca in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Iz pritožbe izhaja, da tožnik izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti za delo za čas od 28. 1. 2007 do 31. 5. 2007. Tožnik s tem v zvezi pritožbe ni posebej utemeljil. Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije spisu, tožnik zoper odločbe, ki jih je izdal imenovani zdravnik dne 27. 2. 2007, 28. 3. 2007, 13. 4. 2004 in 8. 5. 2007, ki se vse nanašajo na sporno obdobje od 28. 1. 2007 do 31. 5. 2007 ni vložil pritožbe in so torej omenjene odločbe postale dokončne in pravnomočne. Ker je sodno varstvo v socialnih sporih dopustno le zoper dokončno, ne pa zoper pravnomočno odločbo (63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.