Jedro

Po drugem odstavku 74. člena ZZad so z uveljavitvijo navedenega zakona postali tožničina last tisti gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ostali gozdovi zadrug so po prvem odstavku 74. člena ZZad ostali zadružni. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah torej predstavljata dve določbi lastninskega zakona. V primerih, ko gre za konkurenco dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju, po stališču revizijskega sodišča priposestvovanje ni mogoče. V teh primerih je vprašanje dobre vere v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V primerih, kot je obravnavani, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin. Dopustitev priposestvovanja v primerih konkurence dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju bi bila tudi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju. Ta je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. Glede na navedeno toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah ne more utemeljiti z njihovim priposestovanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica dejanski in zakoniti lastnik nepremičnin s parc. št. 16/1, 16/3, 17/1 in 17/2 k.o. ... (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis tožničine lastninske pravice na teh nepremičninah, saj bo v nasprotnem primeru zemljiškoknjižno listino nadomestila ta sodba (II. točka izreka) ter da je navedene nepremičnine toženka dolžna tožnici izročiti v neposredno posest (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti odmerjene pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povračilo vseh stroškov postopka. Opozarja, da je odločitev pritožbenega sodišča kot tretja v identičnih primerih vsebinsko različna od prejšnjih. Poudarja, da se je kot lastnica spornih nepremičnin v zemljiško knjigo vknjižila 25. 3. 1994 prav na podlagi 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad). Priposestvovanje teh nepremičnin je bilo mogoče od trenutka, ko so prešle iz družbene lastnine v klasično, kar se je zgodilo z uveljavitvijo ZZad 28. 3. 1992. Četudi je tedaj tožnica morda ex lege postala lastnik nepremičnin, je priposestvovalna doba začela teči najkasneje z vknjižbo toženkine lastninske pravice na teh nepremičninah. Do vložitve tožbe 5. 7. 2005 pa je 10-letni priposestvovalni rok iz 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) potekel. Toženkina neposredna oblast nad nepremičninami v konkretni zadevi ni sporna. Že v odgovoru na tožbo pa je zatrdila, da je podan tudi pogoj njene dobrovernosti. Po 9. členu SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Da pri toženki ni podana dobra vera, bi morala izrecno zatrjevati in dokazati tožnica. Ta pa je postavila zgolj pavšalno trditev, da toženka ni bila in ni mogla biti dobroverna in v ta namen ni predlagala nobenega dokaza. Zato ni mogla uspešno izpodbiti zakonske domneve o obstoju dobre vere. Okoliščina, ki kaže na dobro vero organov toženke, je predvsem dejstvo, da se je toženka na nepremičninah vknjižila kot lastnica prav na podlagi 74. člena ZZad. Tudi po 11. členu SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Trdi, da se pritožbeno sodišče vprašanja domneve dobre vere ni dotaknilo in ni pojasnilo, s katerimi dokazi je tožnica uspela dokazati nedobrovernost toženkinih organov oziroma ovreči domnevo dobre vere.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - v nadaljevanju ZPP-D), se v tej zadevi glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da je toženka oziroma njena pravna prednica pridobila sporne nepremičnine neodplačno na podlagi pravnomočne odločbe Občinskega ljudskega odbora Maribor z dne 4. 12. 1961, potem ko so bile te podržavljene, da je bila na podlagi navedene odločbe pri spornih nepremičninah kot imetnik pravice uporabe vknjižena Kmetijska zadruga A., kasneje pa kot imetnik pravice razpolaganja Kmetijska zadruga A. z.o.o., da je s podlago v 74. členu ZZad v letu 1994 sledil še vpis toženkine lastninske pravice, da so bile vse štiri nepremičnine 28. 3. 1992 gozdovi lesnopredelovalnega pomena.

8. Sodišči sta upoštevaje navedeno zaključili, da je tožnica sporne nepremičnine pridobila v last z uveljavitvijo ZZad 28. 3. 1992 na podlagi drugega odstavka 74. člena ZZad ter da toženka lastninske pravice na njih ni priposestvovala, ker v času družbene lastnine priposestvovalna doba ni tekla, po uveljavitvi ZZad pa toženka ni mogla biti dobroverna.

9. Toženka v reviziji nasprotuje zlasti zaključku sodišč, da spornih nepremičnin ni priposestvovala niti potem, ko so z uveljavitvijo ZZad 28. 3. 1992 prešle iz družbene lastnine v državno oziroma potem, ko je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot njihova lastnica. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so se zadružni gozdovi lastninili po določbah prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad. Po drugem odstavku 74. člena ZZad so z uveljavitvijo navedenega zakona postali tožničina last tisti gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ostali gozdovi zadrug so po prvem odstavku 74. člena ZZad ostali zadružni. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah torej predstavljata dve določbi lastninskega zakona. V primerih, ko gre za konkurenco dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju, po stališču revizijskega sodišča priposestvovanje ni mogoče. V teh primerih je vprašanje dobre vere v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V primerih, kot je obravnavani, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin. Dopustitev priposestvovanja v primerih konkurence dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju bi bila tudi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju. Ta je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. Glede na navedeno toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah ne more utemeljiti z njihovim priposestovanjem.

10. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.