Jedro

Tožnik do vtoževanega zneska iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom ni upravičen, ker mu je tožena stranka za tiste dneve, ko je delo opravljal na terenu, zagotovila hladni obrok, ki ga je dvignil na sedežu družbe, oziroma mu je izplačala protivrednost hladnega obroka, za dneve, ko je delal na sedežu tožene stranke, pa je prejel topli obrok.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 190,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 dalje do plačila in 42,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 dalje do plačila, v 15-ih dneh in pod izvršbo (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za znesek 1.071,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2007 dalje do plačila, za znesek 3.824,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2007 in za znesek 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2007 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.334,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, v 15-ih dneh in pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik pravočasno vlaga pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem povezane nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani točki izreka sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu mora tožena stranka plačati znesek 1.071,70 EUR s pp iz naslova stroškov prehrane med delom, znesek 3.824,07 EUR s pp iz naslova neizplačane kilometrine in znesek 275,40 EUR s pp iz naslova stroškov opomina pred tožbo, hkrati pa mu je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Po prepričanju tožnika sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in je zato ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pri tem tožnik misli na vse priče, ki jih je kot dokaz pravočasno predlagal in katere bi lahko izpovedale, ali je bil tožnik res fizično prisoten na delu na sedežu toženca od februarja 2005 dalje do upokojitve, kot tudi to, da je tožnik dejansko opravil službene poti, ki jih v tožbi zatrjuje. Glede teh spornih bistvenih okoliščin zahtevka, je sodišče prve stopnje verodostojnost poverilo zgolj izjavam toženca, njegovega sina in njegove računovodkinje, ki povsem razumljivo izjavljajo le v korist toženca, medtem ko izjavi tožnika ne verjame. Predlagane priče bi lahko neobremenjeno in po resnici izpovedale kje, kdaj in kako je tožnik opravljal svoje delo. Tožnik je tekom postopka kot dokaz že predložil vse njegove plačilne liste za sporno obdobje in iz teh je z gotovostjo izkazano, koliko delovnih dni je dobil tožnik plačanih, s tem pa je hkrati dokazano število dni, ko je bil tožnik na delu. Pri tem tožnik ponovno izrecno zanika, da bi za dneve, ko je bil na terenu, jemal hladni obrok. Tudi glede tega dejstva je sodišče prve stopnje slepo verjelo tožencu in njegovima najožjima sodelavcema. Glede na to, da je takšen način povrnitve stroškov za prehrano med delom zatrjeval toženec, je tudi dokazno breme, da je to resnično, na njegovi strani. S tem v zvezi je toženec s pomočjo obeh sodelavcev to dejstvo le navajal in kakšnih drugih dokazov v spis ni predložil, čeprav je izjavil, da o tem obstajajo določene evidence. Teh evidenc toženec nima, sodišču jih ni dostavil, kar pomeni, da svoje trditve ni dokazal. Glede na to, da je tožnik z gotovostjo dokazal s plačilnimi listi število delovnih dni, ko je bil v službi in ker toženec ni dokazal, da je tožnik prejel regres za prehrano med delom in tudi ne drugega hladnega obroka, je postavljeni tožbeni zahtevek tožnika iz tega naslova popolnoma utemeljen. Končno pa bi trditev tožnika, da hladnega obroka ni koristil, ker ga sploh ni bilo na delu na sedežu toženca, lahko potrdile tudi predlagane priče, ki jih sodišče povsem neutemeljeno ni zaslišalo. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov za opravljene službene prevoze, ko navaja, da je tožnik potne naloge sestavljal sam in da o vseh prevoženih kilometrih vse do vložitve tožbe delodajalca ni seznanil. Gre za absurdno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki meri na to, da delodajalec za svojega delavca sploh ni vedel, kaj in kje dela. Tožnik je prepričan, da je toženec točno vedel kaj tožnik vsakodnevno dela in pri katerih poslovnih partnerjih je na obisku. Če tožnik dela ne bi kvalitetno opravljal, mu toženec ne bi ves čas izplačeval polne plače. Tožnik zatrjuje, da je v točno določenih dneh, ki so razvidni iz predloženih listinskih dokazov, obiskoval točno določenega poslovnega partnerja v točno navedenem kraju. Iz tega razloga je posamezna službena pot dokazana in bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati kilometrino. Te navedbe bi lahko potrdile tudi predlagane priče, ki kot vodje ali poslovodje posameznih poslovalnic oziroma obratov še vedno razpolagajo z namiznimi koledarji ali drugimi rokovniki, iz katerih bi se lahko potrdilo, da je bil tožnik točno določenega dne pri njih na obisku. Ti dokazi bi utemeljili tožnikov zahtevek, saj bi iz njih izhajalo, da je tožnik res točno določenega dne opravil točno določeno pot. Ker pa sodišče prve stopnje tudi teh predlaganih prič ni zaslišalo, je tudi o tem vprašanju ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je tožnik sam pripravljal in sestavljal račun potnih stroškov, potem sedaj naknadno ne more zatrjevati, da je prevozil bistveno več kilometrov. Tožnik pa se tudi ne strinja, da ni upravičen do povrnitve stroškov opomina pred tožbo. Ker je po prepričanju tožnika njegov zahtevek pravno utemeljen, je vsekakor upravičen tudi do povrnitve stroškov opomina, saj njegovemu zahtevku delodajalec povsem neupravičeno ni ugodil. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper 1. in 3. točko navedene sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži tudi povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je sodba izdana zoper pravni subjekt, ki ne obstaja več, zaradi česar ni podane pasivne legitimacije. Dejstvo namreč je, da se je tožena stranka statusno preoblikovala in je bila na podlagi sklepa sodišča opr. št. Srg 21236/2008 z dne 7. 7. 2008 po uradni dolžnosti izbrisana iz poslovnega registra. Vse pravice in obveznosti tožene stranke je prevzelo podjetje S. d.o.o., kot to izhaja iz sodnega registra. Sodišče bi moralo na obstoj pasivne legitimacije ves čas postopka paziti in bi tako moralo preveriti ali tožena stranka sploh še obstoji. Sodišče bi tako moralo upoštevati 80. in 81. člen ZPP in po njih tudi ravnati. Sodišče prve stopnje je delu tožbenega zahtevka ugodilo, ob tem pa o višini tega dela sploh ni ničesar zapisalo. Tožnik je večino tožbenega zahtevka iz naslova odpravnine ob odhodu v pokoj in jubilejne nagrade umaknil zaradi dejstva, ker je tožena stranka v celoti plačala terjane zneske, pri tem pa je tožnik že v tožbi popolnoma neizkazano zatrjeval višino povprečne mesečne plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji za mesec marec, april in maj 2007, ki naj bi znašala 625,52 EUR. Tožnik sploh ni navedel, prav tako pa tudi ne sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kako je do tega zneska prišel. Iz navedenega sledi, da je tožena stranka glede na to, da tožnik zatrjuje, da je plačala premalo, z nakazilom z dne 9. 1. 2008, ko je nakazala 3.719,52 EUR, plačala vse, oziroma je celo preplačala za znesek 80,13 EUR (3.719,52 EUR minus 3.094,00 EUR (odpravnina) minus 312,75 EUR (jubilejna nagrada) minus 190,19 EUR (vtoževane obresti) minus 42,45 EUR (vtoževane obresti) je 80,13 EUR preplačila. Zgolj podredno pa tožena stranka še izpostavlja, da tožnik sploh ni predstavil izračuna, niti podatkov o povprečnih plačah, tako da je bil tožbeni zahtevek iz tega naslova po višini povsem neutemeljen in mu ni bilo mogoče ugoditi. Glede na navedeno je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, torej da tožena stranka tožniku z nakazilom ne bi plačala celotnega dolga, skupaj s stroški in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tožniku vse to celo preplačala za 80,13 EUR, kot jasno izhaja iz zgornjega obračuna. Ker je sodišče napačno ugodilo delu tožbenega zahtevka, pa je tudi napačno odločalo o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne in ji naloži povrnitev nadaljnjih stroškov postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženca vtoževal izplačilo odpravnine ob upokojitvi v višini 3.084,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2007 dalje in jubilejno nagrado v višini 625,52 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2007 dalje, ko je dopolnil 10 let dela pri toženi stranki. Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov za prehrano med delom za čas od 22. 2. 2005 do upokojitve v višini 1.071,70 EUR in povračilo potnih stroškov (kilometrine za čas od 15. 2. 2005 do 14. 3. 2006), ko je uporabljal svoje prevozno sredstvo. Za opravljenih 29.635 kilometrov je zahteval še neizplačan znesek 3.824,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zahteval povračilo stroškov za opomin v višini 275,40 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je istega dne (9. 1. 2008) tožniku nakazala znesek odpravnine ob upokojitvi in znesek jubilejne nagrade in tožnik je v zvezi s tem delom skrčil tožbeni zahtevek in zahteval le še zakonske zamudne obresti zaradi prepozno izplačane odpravnine v višini 190,19 EUR in jubilejne nagrade v višini 42,45 EUR. Delodajalec je dolžan izplačati delavcu odpravnino ob upokojitvi z zadnjim dnem dela (5. 7. 2007), zato je v plačilni zamudi vse od 6. 7. 2007 dalje do 9. 1. 2008, ko je tožniku nakazal plačilo odpravnine, medtem ko je v zamudi za izplačilo jubilejne nagrade od 16. 6. 2007 do njenega plačila dne 9. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od zneska jubilejne nagrade v višini 42,45 EUR in odpravnine ob upokojitvi v višini 190,19 EUR. Skladno s 378. členom Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa zamudne obresti in sicer: če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ) in 381. člen OZ, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Pri tem so neutemeljena pritožbena navajanja tožene stranke glede višine odpravnine in višine jubilejne nagrade, saj je tožena stranka s tem, ko je tožniku plačala vtoževani znesek dejansko pripoznala vtoževano višino jubilejne nagrade in odpravnine (odgovoru na tožbo priložila dokaz o plačilu – B2). Po določbi 191. člena OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili, kar pa tožena stranka ne zatrjuje.

Tožnik je zahteval povračilo stroškov za prehrano med delom in sicer za dneve prisotnosti od 22. 2. 2005 pa do upokojitve z dne 5. 7. 2007, torej za čas, ko je bil napoten na terensko delo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in tudi z argumentacijo, s katero je obrazložilo zavrnitev tožbenega zahtevka na povračilo stroškov za prehrano. Tožnikova pravica do zagotovitve povračila stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu je urejena v 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 in nadaljnji) v 56. členu določa, da mora zasebni delodajalec zagotavljati delavcem, učencem, dijakom in študentom prehrano med delom: - v ustreznem obratu prehrane, - pogodbeno s prodajalnami z delikatesnim oddelkom. Delavcu pa pripada mesečno za prehrano med delom nadomestilo v višini po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka organizirala malico v obliki dnevnega obroka in sicer za vse tiste delavce, ki so delali na sedežu tožene stranke. Tisti delavci, ki so delali na terenu, kakor je delal deloma tudi tožnik, pa so imeli pravico do hladnega obroka, in sicer tako, da so dvignili hladno malico pri toženi stranki. Po izpovedbi računovodkinje, je tožnik iz naslova povrnitve stroškov za prehrano med delom prejel protivrednost hladne malice za dneve, ko je delal na terenu, v dnevih, ko pa je delal na sedežu tožene stranke, pa je imel možnost uživati topli obrok. Tudi drugi komercialisti so enako kot tožnik dobivali toplo malico kadar so delali na sedežu firme, sicer pa hladno malico, ki so jo dvignili v obliki izdelkov. Tožnik je bil s tem seznanjen, saj mu je računovodkinja povedala, da ima po navodilu A.S. pravico do tople oziroma hladne malice. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov za prehrano med delom, saj je tožnik imel pravico do hladnega obroka, ki se je dvignil pri toženi stranki, oziroma je prejel iz naslova povrnitve stroškov za prehrano med delom protivrednost hladne malice za dneve, ko je delal na terenih, v dnevih, ko pa je delal na sedežu tožene stranke, pa je imel možnost uživati topli obrok. Neutemeljena so pritožbena navajanja tožnika, da hladnega obroka ni koristil, ker ga sploh ni bilo na delu na sedežu tožene stranke, kar bi lahko potrdile zaslišane priče. ZDR v 130. členu v zvezi z obravnavo pravice na povračilo stroškov za prehrano izrecno ne navaja, da mora biti povračilo stroškov za prehrano med delom vedno v denarni obliki (kot je to npr. določeno s plačo), zato pritožbeno sodišče meni, da je to pravico s kolektivno pogodbo mogoče urediti na drug ustrezen način. Torej je spoštovana določba 130. člena ZDR tudi v primerih, ko veljavna kolektivna pogodba dejavnosti določa, da je delodajalec praviloma dolžan zagotoviti delavcu prehrano med delom (v ustreznem obratu prehrane – pogodbenost s prodajalnami z delikatesnim oddelkom) in če tega objektivno ne more zagotoviti, mu mora povrniti stroške prehrane. V konkretnem primeru je tožena stranka vsem delavcem, ki so delali na terenu, zagotovila pravico do hladnega obroka, tožnik pa ni zatrjeval, da te možnosti ni imel, temveč, da za dneve, ko je bil na terenu, ni jemal hladnega obroka in da je zato upravičen do povrnitve pripadajočih stroškov za prehrano. Le če delodajalec ne bi zagotavljal delavcem prehrane skladno s 56. členom podjetniške kolektivne pogodbe, bi tožniku pripadalo povračilo stroškov v zvezi s prehrano, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da določila kolektivnih pogodb obvezujejo tudi delavca, in sicer da postavi zahtevek, za koliko dni je upravičen do hladnega obroka in da ga dejansko tudi dvigne.

Tožnik je v predmetnem sporu vtoževal tudi premalo izplačano kilometrino za čas od 15. 2. 2005 do 14. 3. 2006, ko je pri delu uporabljal svoje prevozno sredstvo in zatrjeval, da mu jo je tožena stranka izplačala v prenizkem znesku. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik redno mesečno oddajal izpolnjene potne naloge, ki jih je sestavil po navodilu računovodkinje in pri tem upošteval vsakodnevni prevoz z javnim prevoznim sredstvom od doma v Radečah na sedež tožene stranke, poleg tega pa še prevožene kilometre na službeni poti. Vsak potni nalog je opremil z žigom najbolj oddaljene stranke. V svoji izpovedbi pa je zatrjeval, da je prevozil bistveno več kilometrov, kot jih je prikazal na potnem nalogu, vendar o tem nikoli ni seznanil delodajalca vse do vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik sam sestavljal potne naloge, ki jih je predložil v obračun toženi stranki in da v času zaposlitve nikomur ni pokazal svojih zabeležk v zvezi z opravljenimi potmi, da bi lahko tožena stranka kontrolirala število prevoženih kilometrov. Po izpovedbi Š.S. in A.S. je tožnik izbiral poti glede na lastno presojo, vsekakor pa je moral toženi stranki predložiti pravilne obračune, saj so zanj veljala enaka navodila kot za ostale komercialiste. Po določbi 59. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci se delavcem stroški za prevoz na službenem potovanju povrnejo v višini cene vozovnic ali računa za prevoz s prevoznim sredstvom, katerega uporaba zagotavlja smotrno opravljanje del in nalog. Prevozno sredstvo se navede v potnem nalogu, delavcu pa se povrnejo potni stroški, ki jih dokaže z vozovnico ali z računom. Če se delavec in zasebni delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da delavec v zvezi z opravljanjem del in nalog uporablja lastni osebni avtomobil, mu pripada kot povračilo stroškov - kilometrina, ki se obračunava v višini 30 % maloprodajne cene super bencina. Tožena stranka je v dokaznem postopku predložila vse potne naloge, ki se nanašajo na sporno obdobje in iz katerih je razvidno, da jih je tožnik izpolnil z roko in prikazujejo kilometre, ki jih je v službene namene za posamezen mesec s svojim vozilom napravil in predložil v plačilo toženi stranki. Tožena stranka mu je posredovane potne naloge tudi obračunala ter izplačala kilometrino v celoti. Tožnik je tako na podlagi zahtev po povračilu stroškov kilometrine, kot jih je priglasil, oziroma predloženih potnih nalogov dobil vse izplačano. Ob dejstvu, da je tožnik sam pripravljal in sestavljal obračun potnih stroškov za opravljene službene poti na terenu, je neutemeljeno njegovo pritožbeno navajanje, da si je sam vodil lastno evidenco, iz katere je razvidno, da je opravil bistveno več kilometrov, kot jih je prijavil toženi stranki, vendar tožene stranke o tem do vložitve tožbe nikoli ni obvestil. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča pri izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri terjatvi iz naslova povrnitve stroškov za prevoz na delo in za povrnitev stroškov prehrane za denarno terjatev iz delovnega razmerja, zato se je tožnik na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR s to terjatvijo lahko obrnil neposredno na sodišče in ni bil dolžan predhodno zahtevati varstva pravic pri delodajalcu oziroma ga opominjati, zato je neutemeljena pritožba tožnika, da je upravičen do povrnitve teh stroškov.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožene stranke, v kateri se sklicuje, da je sodba izdana zoper pravni subjekt, ki ne obstaja več, zaradi česar ni podana pasivna legitimacija. Tožnik je s predmetno tožbo označil toženo stranko S.Š. s.p., M.S., na naslovu.... Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, ki jo je podpisala kot S.Š. s.p., M.S. in se udeleževala narokov po svojem pooblaščencu kot tožena stranka S.Š. s.p., M.S. (pooblastilo je predložila tožena stranka S.Š. s.p. M.S.). Tožena stranka je vložila dne 17. 11. 2008 pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2008 in se podpisala kot S.Š. s.p., M.S., čeprav se je že 7. 7. 2008 statusno preoblikovala in je vse pravice in obveznosti prevzelo podjetje S. d.o.o.. Glede pravilne opredelitve pravdnih strank v delovnih sporih je pomembno, da sta stranki opredeljeni z imenom in priimkom oziroma firmo. Ker se je tožena stranka udeleževala postopka ves čas kot S.Š. s.p., M.S. in sodišča ter tožeče stranke o spremembi o registru ni obvestila, je v konkretnem primeru bistveno, ali je bilo vsem udeležencem (torej tožniku, sodniku in samemu tožencu) postopka ves čas jasno, na koga se tožba nanaša. Tak pogoj je bil v konkretnem individualnem delovnem sporu izpolnjen. Vedelo se je, na koga se tožba nanaša, toženec se je ves čas udeleževal postopka in tudi vložil pritožbo kot M.S. s.p. in s tem sam prispeval k pomanjkljivi označbi tožene stranke. Ker je torej ta pogoj izpolnjen, napačna označba toženca ne more ogroziti njegove obrambe v postopku (ker se sicer morda ni branil, saj je menil, da se zadeva ne nanaša nanj) in tudi ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Pod tem pogojem je torej napako v zapisu imena ves čas postopka mogoče popraviti, tudi še v fazi izvršitve sodbe, zato je pritožbena navedba v tej smeri neutemeljena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.