Jedro

Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba - v točki I/5 izreka v odločbi glede obdolženčeve odgovornosti za prekršek po šestem odstavku 64. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca A. A., rojenega ... v Celju, EMŠO ..., stalno stanujočega ..., po poklicu inženirja varovanja, državljana Republike Slovenije, ki naj bi dne 23. 4. 2022 ob 04.36 uri vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, registrske številke GO ..., v postopku pa se je policistki izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki mu je prenehalo veljati s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, EPVD 17/2017 z dne 1. 9. 2017, s čimer je storil prekršek po šestem odstavku 64. člena ZVoz-1 v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZVoz-1, ustavi na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), - v točki II/5 izreka v odločbi o sankciji, da se globa za prekršek po šestem odstavku 64.člena ZVoz-1 v višini 500,00 EUR ne določi, - v točki II izreka v odločbi glede izreka enotne sankcije tako, da se mu enotna glavna sankcija - globa poslej izreče v višini 1.860,00 EUR, - v točki III izreka odločbe tako, da se znesek 2.340,00 EUR nadomesti z zneskom 1.840,00 EUR, - v točki IV izreka v odločbi glede stroškov postopka pa tako, da se znesek sodne takse 316,00 EUR nadomesti z zneskom 266,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Za postopek v zvezi s pritožbo se sodna taksa ne določi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP (točka I/1 izreka), za prekršek po petem odstavku 43. člena ZPrCP (točka I/2 izreka), za prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP (točka I/3 izreka), za prekršek po osmem odstavku 27. člena ZPrCp (točka I/4 izreka), za prekršek po šestem odstavku 64. člena ZVoz-1 (točka I/5 izreka) ter za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP (točka I/6 izreka), obdolžencu je za prekršek v 1/I izreka sodbe določilo globo v višini 120,00 EUR (točka II/1 izreka), za prekršek v 2/I izreka sodbe mu je določilo glavno sankcijo: globo v višini 300,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije (točka II/2 izreka), za prekršek v 3/I točki izreka sodbe mu je določilo globo v višini 160,00 EUR (točka II/3 izreka), za prekršek v 4/I točki izreka mu je določilo globo v višini 80,00 EUR (točka II/4 izreka), za prekršek v 5/I točki izreka globo v višini 500,00 EUR (točka II/5 izreka), za prekršek v 6/I točki izreka pa glavno sankcijo – globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 KT, za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije, nato pa mu je na podlagi 27. člena ZP-1 izreklo glavno sankcijo – globo v višini 2.360,00 EUR in stransko sankcijo – 21 KT, za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije, pri izvršitvi izrečene sankcije je upoštevalo čas pridržanja, ki je trajalo dne 23. 4. 2022 od 04.55 ure do 10.55 ure, in sicer tako, da ga je v globo vštelo v višini 20,00 EUR in mora tako obdolženec plačati preostali znesek globe v višini 2.340,00 EUR (točka III izreka), obdolžencu je naložilo, da je dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 316,00 EUR (točka IV izreka) ter določilo paricijski rok za plačilo, in sicer za globo 30 dni po pravnomočnosti sodbe, za sodno takso pa 15 dni po pravnomočnosti sodbe (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obdolženca in uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter ustavitev postopka o prekršku zoper obdolženca.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Z obdolžilnim predlogom je bila obdolžencu očitana storitev več prekrškov, in sicer mu je bilo očitano: - da je dne 23. 4. 2022 ob 04.36 uri vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, reg. št. GO ... po glavni cesti iz smeri ... v smeri proti ..., pri tem pa je, ko je pripeljal v neposredno bližino A. , na naslovu ..., brez uporabe utripalk zavil v semaforiziranem križišču desno na neprednostno cesto proti A. (prekršek po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZPrCP), - da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, reg. št. GO ..., po tistem, ko je zavil v semaforiziranem križišču desno na neprednostno cesto proti hotelu F., kjer je ustavil, nato pa zapeljal vzvratno z neprednostne v križišču nazaj na prednostno cesto (prekršek po petem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 43. člena ZPrCP), - da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, reg. št. GO ..., v krožišču pa je vozil v nasprotni smeri (prekršek po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZPrCP), - da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, reg. št. GO ..., v času izvajanja uradnega postopka pa je izstopil iz vozila, čeprav mu policistki tega nista dovolili (prekršek po osmem v zvezi s šestim odstavkom 27. člena ZPrCP), - da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, reg. št. GO ..., v postopku pa se je policistki izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki mu je prenehalo veljati s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru EPVD 17/2017 z dne 1. 9. 2017 (prekršek po šestem v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZVoz-1), - da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A3, reg. št. GO ..., pri tem pa je odklonil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki mu ga je odredila policistka, zaradi ugotovitve, ali je imel kot udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno (prekršek po dvanajstem odstavku v zvezi s prvim in desetim odstavkom 107. člena ZPrCP).

6. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, se je obdolženec med postopkom branil s trditvami, da ni bil udeležen kot voznik v cestnem prometu, saj je njegov avto vozil B. B. in ko sta se v jutranjih urah vračala iz ..., je le ta ustavil na parkirišču hotela F., kolega je nato šel malo nižje, kjer je imel parkiran avto, obdolženec pa je odšel v hotel F. vprašati za sobo, nato pa nazaj v svoj avto po dokumente. Medtem se je pripeljala policija in pričela s postopkom o prekršku zoper obdolženca.

7. Sodišče prve stopnje je kljub zatrjevanju obdolženca o nezakonitosti dokaza – videoposnetka s parkirišča hotela F. ter njegovi zahtevi za izločitev tega dokaza, ta dokaz vseeno upoštevalo kot obremenilni dokaz in slednje tudi prepričljivo utemeljilo.

Pritožbeno nasprotovanje temu je neutemeljeno.

Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sam obdolženec opozoril, da iz posnetka ni razviden obraz snemane osebe, niti tip in reg. številka osebnega vozila, razvidno je samo dogajanje na parkirišču hotela F., kar je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Potrditi je zato zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba takega posnetka ni v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov ter da je upoštevano načelo sorazmernosti, saj posnetek ni v ničemer posegal v obdolženčevo pravico do zasebnosti. Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, niti obdolženec ni z eno samo besedo omenil, da je on na posnetku. Vsled navedenemu pritožba neutemeljeno zatrjuje, da se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin in posledično neutemeljeno očita obremenjenost izpodbijane sodbe s kršitvijo po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Posledično je neutemeljeno tudi nadaljnje pritožbeno izpostavljanje, da sodišče prve stopnje v zvezi z omenjenim videoposnetkom ni opravilo testa sorazmernosti, saj v kolikor posega v pravico do zasebnosti ni, tudi sorazmernosti posega ni potrebno ugotavljati.

Pravilno sicer pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da se iz posnetka ne vidi identiteta oseb in reg. št. osebnega vozila, navedeni posnetek upoštevalo v okviru svoje dokazne ocene, vendar nadalje neutemeljeno zaključuje, da zato izrek nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dokaz upoštevalo le kot eden izmed dokazov oziroma kot kontrolni dokaz, da je lahko dovolj kritično presojalo izpoved zaslišanih policistk, ki sta opravljali postopek z obdolžencem pred hotelom F. Pri tem se je sicer glede na podatke spisa strinjati, da je obdolženec konkretiziral svoje navedbe glede neverodostojnosti tega posnetka. Vendar pa je ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.

8. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva v zvezi z očitanimi prekrški ugotovilo z dokazno oceno izpovedi zaslišanih policistov, izpovedi obdolženca, priče B. B., posnetka nadzornih kamer A. ter listinskih dokazov v spisu, pri čemer pritožbeno sodišče to dokazno oceno sprejema kot celovito, skladno in prepričljivo.

Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, - da sta policistki C. C. in Č. Č. jasno, skladno in prepričljivo izpovedali, da sta neposredno zaznali obdolženca kot voznika, ki sta ga ustavili na parkirišču hotela F., - da je obdolženec brez njunega dovoljenja izstopil iz vozila, odšel, nato pa se na kraj vrnil, - da je obdolženec kljub odreditvi preizkusa alkoholiziranosti le tega odklonil ter pri tem pojasnil, da je prišel z zabave pri D. D., - da je obdolženec odklonil tudi strokovni pregled, pritožba z očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede vprašanja, ali je obdolženec bil udeleženec v cestnem prometu, ne more biti uspešna. Četudi je priča B. B. potrdila navedbe obdolženca, kar pritožba izpostavlja kot ključno, da ga je on pripeljal na parkirišče pred hotelom F. ter da obdolženec ni vozil svojega osebnega avtomobila, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da ob skladnih izpovedbah policistk, da je bil obdolženec takrat v tistem nočnem času edini voznik v vozilu, za katerim sta zapeljali in ga ustavili na parkirišču pred hotelom F., saj drugih voznikov takrat tam sploh ni bilo, ter da v postopku pred prekrškovnim organom obdolženec ni omenjal ničesar o tem, da bi njegovo vozilo vozil B. B., B. B. pa je izpovedal, da je videl, da ima policija v postopku obdolženca, vendar se ni želel vmešavati, izpovedba priče B. B. tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni verodostojna. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil obdolženec kritičnega dne ob kritičnem času udeleženec cestnega prometa. Ob tem, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta policistki pred ustavitvijo obdolženca pred hotelom F. obdolženca v času izvajanja kontrole prometa imeli ves čas v vidnem polju, pritožba tudi z izpostavljanjem, da je bila noč ter da policistki nista mogli videti voznika osebnega avtomobila, te ugotovitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da sta policistki skladno in jasno izpovedali, da je obdolženec odklonil tako preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola kot tudi strokovni pregled. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost zaslišanih policistk glede dejstva v zvezi z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti s sklicevanjem na to, da policisti niso potrdili navedb policistk glede odreditve tega preizkusa, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da je policist E. E. izpovedal, da sta policistki obdolžencu odredili pridržanje, ker je odklonil strokovni pregled. Podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni zakonski znak tega prekrška, zato so pritožbena zatrjevanja v smeri izsiljenja podpisa na tem zapisniku za predmetni postopek o prekršku nerelevantna. Postopek v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti, katerega je obdolženec odklonil, je namreč zaključen takoj, ko obdolženec ne ravna po odredbi policista, in ne šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, kot tudi, da podpis zapisnika sploh ni odločilna okoliščina za presojo pravilnosti dejstev, zapisanih v zapisniku, saj je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti veljaven tudi v primeru, če ga preizkušanec ne podpiše ob predpostavki, da je postopek preizkusa alkoholiziranosti opravljen zakonito, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru. Ne glede na to sodišče druge stopnje odgovarja, da v nasprotju s pritožbenimi navedbami iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil obdolženec prisiljen v podpis zapisnika, temveč izhaja le to, da ga ni želel podpisati, dokler mu ga ni dal za podpisati moški policist. Ko mu ga je v podpis ponujala policistka Č. Č., jo je na parkirišču opozoril, da je mojster borilnih veščin, na policijski postaji pa namesto podpisa spraševal, koliko prevalov lahko naredi.

9. Vsled temu, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec zavil v semaforiziranem križišču desno na neprednostno cesto brez uporabe utripalk, da je zapeljal vzvratno z neprednostne v križišču nazaj na prednostno cesto, da je v krožišču vozil v nasprotni smeri, da je v času izvajanja uradnega postopka izstopil iz vozila, čeprav mu policistki tega nista dovolili ter da je odklonil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki mu ga je odredila policistka, pri čemer pa se glede na razloge izpodbijane sodbe sodišču prve stopnje dvom v njegovo prištevnost ni vzbudil in se je obdolženec zavedal svojega dejanja in ga kljub temu hotel storiti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec odgovoren za prekrške po členu 42/4 ZPrCP, 43/5 ZPrCP, 98/2 ZPrCP, 27/8 ZPrCP in 107/12 ZPrCP.

10. Utemeljeno pa pritožba zatrjuje, da po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva v zvezi s prekrškom po šestem odstavku 64. člena ZVoz-1 ne dajejo podlage za zaključek, da je obdolženec za ta prekršek tudi odgovoren. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je obdolženec sicer policistkama izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, vendar pa je ključna ugotovitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe in sicer, da pa je sicer v očitanem času obdolženec imel veljavno vozniško dovoljenje (izdano dne 12. 2. 2019). Ker je z navedenim 64. členom ZVoz-1 sankcionirana vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja (naslov člena je namreč ponovna pridobitev vozniškega dovoljenja), ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec v očitanem času imel veljavno vozniško dovoljenje, negira obstoj prekrška po šestem odstavku tega člena. Obdolžencu bi v takem primeru bilo mogoče očitati le storitev prekrška po petem odstavku čl. 16 ZPrCP, slednje pa iz sodbenega izreka ne izhaja. Vsled navedenemu je pritožba utemeljena v delu glede odgovornosti obdolženca za storitev prekrška po šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, kar je terjalo poseg pritožbenega sodišča v izrek izpodbijane sodbe v tem delu tako, kot izhaja iz te sodbe.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi zagovornika obdolženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v točki I/5 izreka v odločbi glede obdolženčeve odgovornosti za prekršek po 64/6 ZVoz-1 tako, da je postopek o tem prekršku zoper obdolženca ustavilo ob smiselni uporabi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj obdolženi za ta očitani prekršek ni odgovoren. Posledično je spremenilo tudi odločitev o sankciji pod točko II/5 izreka odločbe, odločitev o izreku enotne sankcije, višino še preostalega zneska globe pod točko III. izreka odločbe ter stroškovno odločitev pod točko IV. izreka odločbe sodišča prve stopnje.

12. V preostalem delu pa je pritožba zagovornika obdolženca neutemeljena in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

14. Ker je zagovornik s pritožbo delno uspel, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (določba drugega odstavka člena 147 ZP-1).