Jedro

S sklicevanjem na slabo vero, nepošteno oziroma nemoralno ravnanje pred njo vknjiženega hipotekarnega upnika bi tožnica lahko uspela le, če bi dokazala, da je praktično vsa upravičenja, ki vsebinsko izhajajo iz (so)lastninske pravice (posest, dejansko uporabo in dejansko razpolaganje s spornim delom nepremičnin), pridobila in izvrševala na podlagi pravnega posla z zemljiškoknjižnim lastnikom, še preden je ta s spornima nepremičninama razpolagal v korist toženčevega pravnega prednika, slednji pa je za predhodno razpolaganje vedel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba na tožničin idealni delež 801/10.000 nepremičnin, ki ležijo na parcelah s št. 444/2 in 444/3, vpisanih v vl. št. ... k.o. ..., nedopustna. Presodilo je, da toženčev pravni prednik ob pridobitvi hipoteke ni bil nepošten, saj ni vedel, niti ni mogel vedeti, da je zemljiškoknjižni lastnik v času med sklenitvijo posojilne pogodbe z zastavnim dogovorom in vknjižbo hipoteke del spornih nepremičnin prodal tožnici.

2. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Pritožbenemu sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da vprašanje načela zaupanja v zemljiško knjigo za zadevo ni pomembno. Kot posledica tega se do pritožbenih navedb o dejstvih, povezanih z vpisom v zemljiško knjigo, sploh ni opredelilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Da je stanje vpisov v zemljiški knjigi v obravnavani zadevi še kako pomembno, je videti iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 504/94 z dne 16. 5. 1996. Meni tudi, da je zastavna pogodba, ki je podlaga izvršbi, nična. To pa zato, ker je pravni prednik tožene stranke v času, ko je sklepal zastavno pogodbo, vedel, da zastavni dolžnik v tistem trenutku ni bil več lastnik objekta, ki je bil predmet zastave. Izvršba na podlagi nične pogodbe pa ni dopustna. Izpodbijana sodba, še trdi, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija izhaja iz predpostavk, ki so bodisi materialnopravno zmotne bodisi v nasprotju z dejanskimi okoliščinami, ki v zadevi niso sporne. Prva predpostavka, ki nima opore v materialnem pravu, je, da je tožnica s sklenitvijo in izpolnitvijo pogodbe o kupoprodaji solastniškega deleža na spornih nepremičninah postala njuna solastnica do 801/10.000. Tožnica idealnega deleža ni mogla pridobiti, vse dokler njena solastninska pravica ni bila vpisana v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Solastnica spornih nepremičnin je tako postala z dnem vknjižbe, 30. 6. 2000, in nič prej.

7. Zmotna je tudi naslednja tožničina predpostavka, in sicer, da je zastavna pogodba, ali bolje dogovor o zastavi, vsebovan v posojilni pogodbi z dne 12. 6. 1998, sklenjeni med tedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom kot posojilojemalcem in pravnim prednikom toženca kot posojilodajalcem, ničen, ker naj bi nepremičnini, ki sta predmet zavarovanja, tedaj ne bili več v celoti v lasti zastavnega dolžnika. Posledično, trdi tožnica, naj bi bil toženčev pravni prednik kot zastavni upnik, ki je ob sklenitvi zastavne pogodbe za to dejstvo vedel, nepošten, kar mu onemogoča sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in preprečuje uspešnost izvršbe na sporni nepremičnini. Kot je bilo pojasnjeno v tč. 6, tožnica v času sklepanja zastavnega dogovora ni bila solastnica spornih nepremičnin, zato razpolagalna sposobnost zastavnega dolžnika, ki je bil v tistem obdobju izključni zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin, formalno ni bila omejena, primerjava okoliščin o času sklenitve zastavnega dogovora s toženčevim pravnim prednikom in pogodbe o prodaji solastniškega deleža tožnici pa kaže, da razpolagalna sposobnost zastavnega dolžnika - v nasprotju s tistim, kar v reviziji navaja tožnica - tudi dejansko ni mogla biti omejena. Dogovor o zastavi spornih nepremičnin (z dne 12. 6. 1998) je bil namreč sklenjen pred sklenitvijo pogodbe o prodaji solastniškega deleža tožnici (dne 29. 6. 1998). Prav to dejstvo pa izključuje tudi vsakršno možnost nepoštenosti oziroma nedobrovernosti toženčevega pravnega prednika pri pridobivanju hipoteke.

8. S sklicevanjem na slabo vero, nepošteno oziroma nemoralno ravnanje pred njo vknjiženega hipotekarnega upnika bi tožnica lahko uspela le, če bi dokazala, da je praktično vsa upravičenja, ki vsebinsko izhajajo iz (so)lastninske pravice (posest, dejansko uporabo in dejansko razpolaganje s spornim delom nepremičnin), pridobila in izvrševala na podlagi pravnega posla z zemljiškoknjižnim lastnikom, še preden je ta s spornima nepremičninama razpolagal v korist toženčevega pravnega prednika, slednji pa je za predhodno razpolaganje vedel. Dokazati bi torej morala, da je sama pred tožencem pridobila pravni položaj, ki je lastniku puščal nič več kot le golo pravno oblast nad celoto spornih nepremičnin in mu preprečeval razpolaganje z nepremičninama v tožničino škodo, ter toženčevo zavest o tem. Kaj takega pa, kot izhaja iz sodb nižjih sodišč, tožnici ni uspelo oziroma ji upoštevajoč okoliščine o dejansko poznejšem lastnikovem razpolaganju v njeno korist nikakor ni moglo uspeti.

9. Ker revidentka očitek o pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev (kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) navrže zgolj v podkrepitev lastnega zmotnega materialnopravnega naziranja, se revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo.

10. Obrazloženo kaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).