Jedro

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženec od meseca marca 2020 pri preživljanju otroka deležen pomoči svoje sestre, ki prispeva 100 EUR k pokrivanju stroškov mld. otroka. Takšno darilo sorodnika pri izpolnjevanju preživninske obveznosti zavezanca in ker ni nobenega vidnega razloga, da bi se tak reden tek stvari v bodoče spremenil, je treba po sodni praksi upoštevati kot del njegovih preživninskih zmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da se navedena točka glasi: „Toženec A. A. je dolžan za preživljanje mld. sina B. A., rojenega ... 2007, od dne izdaje sodbe (3. 2. 2021) plačevati mesečno preživnino v višini 30 EUR, do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun tožnice C. C., št. SI ..., ki je odprt pri ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka preživnine do plačila.

Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih po vsakokratnemu sklepu Vlade RS in obvestilu centra za socialno delo.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta v prvostopenjskem postopku 28. 10. 2019 sklenili sodno poravnavo, da se njun mladoletni sin B. A., roj. ... 2007 zaupa v vzgojo in varstvo tožnici in določili otrokove stike s tožencem. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama in določilo preživnino za njunega mld. otroka. Iz dajatvenega dela sodbe izhaja toženčeva obveznost, da je za mld. sina dolžan za čas od februarja 2021 dalje do vsakega 15 dne v mesecu plačati preživnino v višini 30 EUR mesečno, hkrati pa je za čas od vključno meseca septembra 2017 (tožba je bila vložena 5. 9. 2017) do januarja 2021 dolžan plačati še skupen znesek 130 EUR, ki predstavlja razliko med preživnino določeno v znesku 30 EUR in vsoto zneskov, ki so bili na račun preživnine že plačani. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženec je zoper sodbo v delu, ki se nanaša na določitev preživnine vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da ni dolžan plačevati preživnine za svojega mladoletnega sina in da je med septembrom 2017 in januarjem 2021 poravnal vse preživninske obveznosti. Podredno predlaga, da jo pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno upoštevalo, da je prejemnik denarne socialne pomoči in da mu ta predstavlja edini vir dohodka. Denarna socialna pomoč je namenjena zgolj za preživetje in plačilo nujnih življenjskih stroškov prejemnika. Ker je zaradi zdravstvenega stanja in starosti objektivno pridobitno nezmožen, sam ne more prevzeti nikakršne preživninske obveznosti, ki pri tem ne bi ogrozila njegove eksistence. Skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 264/2016 z dne 30. 1. 2017 sodišče v tovrstnih primerih ne more razporejati preživninskega bremena med oba starša, marveč ga mora v skladu načelom socialne države (2. člen Ustave RS) nositi kvečjemu država, če niti prispevek rezidenčnega starša ne zadošča za minimalno zadostitev otrokovih potreb. Sredstva za preživljanje otroka bo zagotovil, kot do sedaj, predvidoma s pomočjo družinskih članov, vendar pa preživnina ne more biti določena s sodbo. Obenem sodišče ni ustrezno ocenilo višine njegovih stroškov, niti ni ustrezno ovrednotilo stroškov, ki jih ima z izvajanjem stikov. Po plačilu stroškov bivanja, hrane in oblačil mu nič ne ostane, tako da ne ve, iz česa bi lahko poravnal preživnino. Pomagajo mu svojci, kar pa ni mogoče šteti v njegovo preživninsko zmožnost. Dodaja, da je sodišče otrokove stroške nepravilno ocenilo na 300 EUR, čeprav bi znašali do 150 EUR. Sodišču še očita, da materialnopravno napačno od ugotovljenih potreb otrok ni odštelo otroškega dodatka. Ker so njegovi edini prejemki denarna socialna pomoč, bi otroški dodatek moral biti upoštevan. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da tožnica za leto 2021 sploh ni zaprosila za otroški dodatek.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago izpodbijanega dela odločitve pravilno navedlo določbe prvega odstavka 123., 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR1). Iz navedenih določb izhaja dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, katere stroške življenjskih potreb otroka mora zajemati preživnina in kriterije za porazdelitev preživninskega bremena med oba otrokova starša. Preživnina se določi tako, da se najde ustrezno ravnovesje med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti ugotovljene višine potreb mld. sina pravdnih strank v skupnem znesku 300 EUR mesečno. Dejanske ugotovitve o stroških za zadovoljevanje otrokovih potreb temeljijo na izvedenih dokazih ter na splošno znanih cenah življenjskih stroškov. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da ugotovljeni strošek prehrane doma v znesku 65 EUR ne izhaja iz nobenih dokazil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče upoštevalo stroške številnih dejavnosti otroka kljub temu, da mu tožnica ni dostavila ustreznih dokazil o vpisu nanje in njihovi ceni, pri tem posebej izpostavlja tečaj nemščine. Iz dokumentacije, ki jo je predložila tožnica, izhaja, da je 24. 2. 2020 plačala 150 EUR, dne 10. 6. 2020 pa 145 EUR za omenjeni tečaj. Prav tako je tožnica priložila obsežno računsko dokumentacijo glede ostalih stroškov. Sicer drži pritožbena navedba, da letna karta za ribiško družino ne znaša 112 EUR, saj že iz predloženega računa izhaja, da je bilo plačano zgolj 34 EUR. Vendar navedena dejanska okoliščina ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe jasno navedlo, da vseh zatrjevanih stroškov dejavnosti, ki naj bi znašali 200 EUR, ni upoštevalo, ker ne gre za nujne stroške. Otrokove potrebe so namreč lahko takšne, kot jih omogočajo preživninske zmožnosti staršev, pri čemer je treba najprej zagotoviti tiste najnujnejše, če zmožnosti staršev to dopuščajo pa tudi druge, ki so namenjene otrokovemu zdravemu razvoju. Prvostopenjsko sodišče je zato iz tega naslova kot strošek prostočasnih dejavnosti, ki jih otrok nesporno še obiskuje (kajak, nemščina, ukvarjanje z ribolovom) pravilno priznalo zgolj znesek 50 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je torej že pri vrednotenju potreb mld. otroka izhajalo iz preživninske zmožnosti njegovih staršev. Zmožnosti preživninskega zavezanca ne obsegajo zgolj dejanskih prejemkov, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, ampak tudi neizkoriščene možnosti oziroma tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko izpolni svojo preživninsko obveznost. Upošteva pa se tudi vse tisto zavezančevo premoženje, iz katerega je mogoče po njegovi naravi denarno kriti stroške za zadovoljevanje otrokovih življenjskih potreb.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec, ki je po izobrazbi dipl. ..., že osem let brez zaposlitve, da je star 59 let, od leta 2001 je sladkorni bolnik, od leta 2018 pa tudi onkološki bolnik, ki mu je bil leta 2019 odstranjen sečni mehur in prostata. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni realno za pričakovati, da bi se ob takšnih zdravstvenih težavah lahko zaposlil. Njegov edini prejemek (že od leta 2012) je denarna socialna pomoč v trenutni višini 402,18 EUR mesečno, občasno pa prejme tudi izredno socialno pomoč.

9. Glede tožnice (univ. dipl. ...) pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bili v letu 20172 njeni prejemki samo denarna socialna pomoč v višini 380,84 EUR mesečno; v letu 2018 so bili njeni prejemki 8.243,20 EUR, kar gre v bistvenem delu na račun prejetih socialnih transferjev, le v delu (1.255,76 EUR) pa tudi plače3 oziroma povprečno 686,90 EUR mesečno; v letu 2019 so bili njeni prejemki 969,50 EUR mesečno; v letu 2021 povprečno 1.051 EUR mesečno, pri tem pa od aprila 2021 prejema mesečno 1.190 EUR. Tožničini prejemki iz zadnjih treh let so iz naslova zaposlitve oziroma nadomestila za brezposelnost. Redno je zaposlena od meseca marca 2020. 10. Pritrditi je treba tožnikovi pritožbeni navedbi, da je denarna socialna pomoč pojmovno namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje prejemnika.4 Takšno razlogovanje se sklada z splošnim načelom pri ugotavljanju premoženjskega stanja, da je treba upoštevati vse dohodke in prejemke, razen tistih, ki so dodeljeni za poseben namen ali so namenjeni kritju posebnih potreb.5 Če je tako, bi bila določitev preživninske obveznosti upravičencu denarne socialne pomoči v nasprotju s samim namenom socialne pomoči, saj je ta ravno tolikšna, da zadostuje, da prejemnik preživi, ne pa da s temi sredstvi preživlja še koga drugega. V položaju, ko eden od staršev nima sploh nikakršnih lastnih dohodkov in sredstev ter so zato njegove preživninske zmožnosti enake nič, se tako zastavlja vprašanje, ali je sploh še mogoče govoriti o njegovi zmožnosti preživljanja. V socialni državi (2. člen Ustave RS) velja, naj v takšnem primeru preživninsko breme namesto njega nosi država, vendar šele tedaj, če niti preživninski prispevek drugega starša ne zadošča za minimalno zadostitev otrokovih potreb.6

11. Postavlja se nadaljnje vprašanje, kako v primeru, ko noben od staršev nima lastnih dohodkov in sta oba starša prejemnika denarne socialne pomoči. Tako je bilo pred razpadom družine in v letih 2017 ter 2018 tudi v obravnavanem primeru. V tem času se je mld. otrok lahko preživljal le s sredstvi otroškega dodatka, ki je znašal 114,31 EUR, s sredstvi denarne socialne pomoči, ki sta jo prejemala starša ter drugimi sredstvi prejetimi na podlagi drugih pravic iz javnih sredstev. Če v takšnem življenjskem položaju pride do razpada družine, je življenjsko logično, da bosta razumna starša, ki imata ves čas pred očmi največjo korist otroka, in mu za njegovo preživljanje otroški dodatek ne zadošča, k njegovemu preživljanju prispevala na enak način kot prej, torej iz sredstev, ki jih prejmeta iz socialnih transferjev za svoje nujno preživljanje. Sodišče, ki pri določanju preživnine kar se da upošteva življenje, kakršno je, je zato pravilno odločilo, ko je določilo toženčevo preživninsko obveznost tudi za leti 2017 in 2018 (do meseca oktobra, ko se je tožnica zaposlila), ko je bila preživninska zmožnost obeh staršev mld. B. A. omejena na njune prejemke iz socialnih transferjev. Neutemeljena je zato toženčeve pritožba zoper odločitev, da se mu za to obdobje določi preživnina v znesku 30 EUR.

12. Tožnica se je v mesecu oktobru 2018 zaposlila preko javnih del in v naslednjem obdobju, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (leto 2019), prejemala še enkrat toliko prejemkov kot toženec, ki je prejemal sredstva izključno iz naslova socialne pomoči, kasneje, po njeni redni zaposlitvi, pa še bistveno več. V tem obdobju zaradi tožničine preživninske zmožnosti ni bilo več razloga za poseganje v toženčeve prejemke iz socialnih transferjev, ki so mu zagotavljali minimalna sredstva za preživetje. Poleg tega je v tem obdobju nastopila pri tožencu še dodatna bolezen, zaradi katere je postal po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča nezaposljiv. Za obdobje od oktobra 2018 do februarja 2020, ko je na strani toženca nastopila nova okoliščina, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, mu ni mogoče naložiti nikakršne preživninske obveznosti, zato je utemeljena njegova pritožba zoper odločitev o določitvi preživnine v znesku 30 EUR za to obdobje. Za to obdobje je bilo treba zavrniti preživninski zahtevek.

13. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženec od meseca marca 2020 pri preživljanju otroka deležen pomoči svoje sestre, ki prispeva 100 EUR k pokrivanju stroškov mld. otroka. Takšno darilo sorodnika pri izpolnjevanju preživninske obveznosti zavezanca in ker ni nobenega vidnega razloga, da bi se tak reden tek stvari v bodoče spremenil,7 je treba po sodni praksi upoštevati kot del njegovih preživninskih zmožnosti.8 Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožencu po plačilu stanovanjskih stroškov mesečno ostane od 200 do 250 EUR. Ta ocena je ustrezna, saj je sam izjavil, da ima stanovanjskih stroškov med 150 in 250 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima toženec stroške z otrokom, ko je ta pri njem na stikih. Ti so določeni vsak drugi vikend9 in dva popoldneva v tednu. Ugotovilo pa je tudi, da toženec daje sinu žepnino do 20 EUR mesečno. Upoštevaje vse navedene okoliščine je pravilno zaključilo, da bo toženec zmogel plačilo preživnine v višini 30 EUR mesečno. V primerjavi s preživninskim bremenom, ki ga za preživljanje skupnega otroka pravdnih strank nosi in ga bo nosila tožnica, gre za minimalen oziroma simbolen znesek, ki ga bo toženec zmogel plačevati brez škode za svoje preživljanje. Glede na navedeno se toženčeva pritožba zoper odločitev o določitvi preživnine za mld. sina za obdobje od marca 2020 v višini 30 EUR izkaže za neutemeljeno.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do zaključka glavne obravnave na račun preživnine prejela 1.100 EUR. Glede na gornje zaključke o obstoju toženčeve preživninske obveznosti v posameznih obdobjih po vložitvi tožbe to pomeni, da je bila njegova obveznost za nazaj izpolnjena. To je pogojevalo delno ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za čas od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izrek izpodbijane sodbe ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na njeno stroškovno odločitev. Po 413. členu ZPP10 sodišče v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij odloča po prostem preudarku. Ker je toženec s pritožbo le delno uspel in je sodba le v neznatnem delu spremenjena, je pritožbeno sodišče odločilo, da naj toženec sam krije stroške pritožbe.

1 Postopek se je začel pred pričetkom uporabe Družinskega zakonika (DZ), zato se skladno z določilom 290. člena DZ uporabljajo določila ZZZDR. 2 Tožba je bila vložena 5. 9. 2017. 3 V tem letu je prejemala tudi otroški dodatek v višini 114,31 EUR mesečno. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-116/03-22 z dne 9. 2. 2016, 7. točka obrazložitve. 5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016, 25. točka obrazložitve. 6 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2016 z dne 30. 1. 2017. 7 Tožnica je izpovedala, da je toženčeva sestra izrazila željo, da poravnava toženčevo obveznost do otrokove polnoletnosti. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2016 z dne 20.6.2020, 9 Stiki med vikendom se do 4. 12. 2020 niso izvrševali. 10 413. člen ZPP je sicer bil razveljavljen z Zakonom o nepravdnem postopku (ZNP-1), vendar se po 216. členu ZNP-1 postopki začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po določbah do tedaj veljavnih predpisov.