Jedro

Določba drugega odstvka 280. člena ZPP ne velja za vabljanje prič, izvedencev in strank zaradi njihovega zaslišanja kot procesnega dejanja sodišča v smeri izvedbe predlaganih dokazov (pri odstavek 229. člena v zvezi 263. členom ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 3.046.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2000 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 256.776 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2002 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik 16.11.1999 tožencu prodal tovorno vozilo s polprikolico za dogovorjeno kupnino in mu istočasno kupnino odobril kot posojilo z rokom vrnitve najpozneje do 1.2.2000, vendar toženec, ki je tovorno vozilo s polprikolico tudi prevzel, ni kupnine nikoli plačal oziroma ni v dogovorjenem roku vrnil posojila.

Zoper sodbo se je toženec pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka - in sicer iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotno uporabo materialnega prava. Prvonavedeno procesno kršitev utemeljuje z očitkom sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo pravil o razpisu naroka za glavno obravnavo, saj od prejema vabila na narok za glavno obravnavo 13.3.2002, ki ga je toženčev pooblaščenec prejel 28.2.2002, ni preteklo "14 dni" in mu torej ni bilo vročeno v zakonsko predvidenem roku, medtem ko je bilo vabilo samemu tožencu vročeno še pozneje, v njem pa ni bil opozorjen na to, da bo zaslišan in na posledice izostanka. Sicer pa je dokaz z zaslišanjem strank subsidiarne narave in osebna navzočnost stranke na obravnavi sploh ni nujno potrebna. Pomembno je, da lahko stranke predlagajo dokaze do konca prvega naroka za glavno obravnavo in da je tožena stranka to v vlogi z dne 11.3.2002, torej pravočasno, tudi storila. Uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku pa utemeljuje toženec z očitkom, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, da nima razlogov oziroma, da so ti nejasni in med seboj v nasprotju ter da je nasprotje o tem, kar se "navaja v razlogih sodbe, oziroma vsebini listin iz zapisnika, oziroma izpovedbi v postopku". Iz listine z dne 16.11.1999 je moč razbrati, da je toženec tožniku kupnino 30.000 DEM plačal; če je temu tako, tožnik ni upravičen iz naslova kupnine karkoli terjati od toženca. Ker je v isti listini zapisano, da tožnik za čas do 1.2.2000 tožencu posoja znesek 30.000 DEM, bi lahko terjal od toženca plačilo tega zneska le iz naslova vrnitve posojila in ne iz naslova plačila kupnine. To pomeni, da je vsebina navedene listine, ki jo sodišče sprejema kot verodostojno in točno, v nasprotju z izpovedbo tožnika, da mu toženec dolguje navedeni znesek kot kupnino. Kljub temu je sodišče poklonilo vero tožniku in odločilo zgolj na podlagi njegove izpovedbe. Toženec nadalje vztraja pri trditvi, da je med pravdnima strankama šlo za gospodarski posel, saj je tožnik kot podjetnik prodal tožencu tovorno vozilo kot osnovno sredstvo in bi zato bilo treba pregledati tožnikovo knjigo osnovnih sredstev. Predvsem pa je po mnenju toženca pomembno, da je tožniku že plačal znesek 30.000 DEM - čeprav resda z zamudo, zaradi česar se je tožnik hotel s to pravdo le maščevati tožencu. O tem bi lahko izpovedale priče, katerih zaslišanje je predlagal toženec, vendar sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo in se pri tem sklicevalo na sorodstvena in druga razmerja predlaganih prič s tožencem; s tem je priče vnaprej diskvalificiralo, za kar ni imelo v določbah Zakona o pravdnem postopku nobene opore. Toženec končno še očita sodišču prve stopnje, da je konvertiralo znesek 30.000 DEM v tolarje po menjalniškem tečaju na dan 1.2.2000, ki ga je navedel tožnik, pri čemer ugotovitev o pravilnosti po tožniku izbranega menjalniškega tečaja ni z ničemer izkazana.

Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje toženec z očitkom sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo pravil o razpisu naroka za glavno obravnavo, ker od prejema vabila na narok za glavno obravnavo 13.3.2002, ki ga je toženčev pooblaščenec prejel 28.2.2002, ni preteklo "14 dni". Kadar ima stranka pooblaščenca, se po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP praviloma vročajo pisanja njemu. Pritrditi je treba tožencu, da je bilo vabilo na narok za glavno obravnavo 13.3.2002 vročeno njegovemu pooblaščencu 28.2.2002 (vročilnica, pripeta k list.št. 13 spisa), po določbi drugega odstavka 280. člena ZPP pa je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Če slednje navedeni rok v danem primeru ni bil povsem dosledno spoštovan, še ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki zaradi postopanja sodišča (ki ne pomeni na primer opustitve vročitve) ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem; tožena stranka je, nasprotno, z udeležbo toženčevega pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo to procesno pravico tudi izkoristila. V reviziji grajano postopanje sodišča prve stopnje (smiselno kot kršitev določbe drugega odstavka 280. člena ZPP) bi zato ob izpolnjenih še preostalih pogojih, predvidenih z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, utegnilo imeti za posledico kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po pravkar navedeni določbi. Vendar nanjo sodišče druge stopnje ob preizkusu prvostopne sodbe ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženec pa je v tej smeri ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato glede na določbo 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP tudi ne more uspešno uveljavljati kot upoštevnega revizijskega razloga. Kolikor se revizijski očitki sodišču prve stopnje raztezajo tudi na način vabljenja toženca k zaslišanju kot stranke (na naroku za glavno obravnavo 13.3.2002) pa je treba pojasniti, da toženec v tem svojstvu ni deležen po določbah ZPP nobenih minimalnih rokov - na primer za "pripravo" na zaslišanje (ne glede na vročitev vabila tožencu k zaslišanju kot stranke celo dan pred vročitvijo vabila njegovemu pooblaščencu na narok za glavno obravnavo - glej povratnico, pripeto k list.št. 13 spisa), saj določba drugega odstavka 280. člena ZPP ne velja za vabljenje prič, izvedencev in strank zaradi njihovega zaslišanja kot procesnega dejanja sodišča v smeri izvedbe predlaganih dokazov (prvi odstavek 229. člena v zvezi z 263. členom ZPP), medtem ko so revizijske trditve, da toženec v vabilu ni bil opozorjen, da bo zaslišan kot stranka in na posledice izostanka, v nasprotju s podatki iz odredbe na hrbtni strani list.št. 8 spisa in s podatki iz povratnice, pripete k list.št. 13 spisa. Če toženec meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s trditvijo, da je vse dokaze pravočasno predlagal in da jih sodišče kljub temu ni izvedlo, pa ga je treba napotiti na določbe 8. člena (načelo proste presoje dokazov) in 298. člena ZPP ter dodati, da so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov vsebovani v obrazložitvi sodb obeh sodišč. Toženčev očitek v smeri neizvede vseh predlaganih dokazov pa ne more biti upošteven niti kot poskus izpodbijanja v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Na tem mestu je treba odgovoriti na nadaljnji revizijski očitek procesnopravne narave, po katerem naj bi sodišči prve in druge stopnje utemeljili zavrnitev toženčevega predloga za zaslišanje prič s sklicevanjem na njihova sorodstvena in drugačna razmerja s tožencem in na ta način v nasprotju z določbami ZPP predlaganim pričam vnaprej odrekli verodostojnost. Vendar temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem po tožencu predlaganih prič predvsem sklicujoč se na izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranko (toženec je izvedbo dokaza z zaslišanjem tudi njega kot stranke sam onemogočil s svojim izostankom z obravnave) in po kateri se tožnik ni spomnil, da bi bile po tožencu predlagane priče kdajkoli prisotne ob tožnikovem obisku toženca zaradi izterjave dolga ter da toženec ni tožnika nikoli povabil oziroma spustil v hišo (predzadnji odstavek obrazložitve na 2. strani prvostopne sodbe), medtem ko je sodišče druge stopnje na toženčeve pritožbene očitke s tem v zvezi odgovorilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev dokazni predlog za zaslišanje prič, ker se toženec ni udeležil obravnave, na kateri bi lahko zaslišan kot stranka ovrgel izpovedbo tožnika in ki je tudi sicer potrjena z listinskim dokazom (predzadnji odstavek obrazložitve na 2. strani drugostopne sodbe). Toženčev očitek vnaprejšnjega odrekanja verodostojnosti predlaganim pričam zaradi njihovih razmerij s tožencem, smiselno uveljavljan kot revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, torej ni utemeljen.

Toženec nadalje tudi ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj z delnim in netočnim prepisom zakonskega besedila te določbe. Procesna kršitev po tej določbi je namreč podana med drugim tedaj, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja pa ni in ga tudi ne bi bilo niti v primeru, da bi bila vsebina listine (priloga A2) resnično v nasprotju s tistim, kar je izpovedal tožnik - kot to zatrjuje toženec v reviziji.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. V reviziji ponovoljena trditev, da je toženec že plačal tožniku 30.000 DEM, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Po teh ugotovitvah je tožnik 16.11.1999 tožencu prodal tovorno vozilo s polprikolico za dogovorjeno kupnino in mu istočasno kupnino odobril kot posojilo z rokom vrnitve najpozneje do 1.2.2000, toženec pa, ki je tovorno vozilo s polprikolico tudi prevzel, ni kupnine nikoli plačal oziroma ni v dogovorjenem roku (niti kdaj pozneje) vrnil posojila. Ob takem dejanskem stanju je brez slehernega pomena v reviziji načeto vprašanje, ali dolguje toženec terjani znesek iz naslova plačila kupnine ali iz naslova vrnitve posojila, saj presoja materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve glede na pravkar povzeto dejansko stanje ni odvisna od odgovora na to vprašanje.

Neupoštevno je tudi toženčevo zavzemanje za presojo obligacijskega razmerja pravdnih strank kot gospodarskega posla (z obrazložitvijo, da je bilo predmet pogodbe osnovno sredstvo tožnika kot tedanjega samostojnega podjetnika), saj za takšno sklepanje ni podlage v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, pri čemer je toženec sam že potrditvah iz odgovora na tožbo o plačilu dolga tožniku (in pozneje ves čas med postopkom) slednjega štel za fizično osebo (in torej ne morda za gospodarski subjekt) - ne da bi mu kdajkoli odrekel aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem svojstvu.

V zvezi s toženčevim očitkom, da je sodišče prve stopnje konvertiralo 30.000 DEM v tolarsko protivrednost po menjalniškem tečaju na dan 1.2.2000, ki ga je navedel tožnik (ne da bi ga samo preverilo), pa zadošča pojasnilo, da je veljavnost menjalniškega tečaja za določeno valuto na določen dan dejstvo, ki je vselej vsakomur preverljivo. Kot takemu in v tožbi navedenemu ni toženec med postopkom nikoli do njegovega pravnomočnega zaključka oporekal in zato tega ne more upoštevno storiti prvič šele v reviziji - ne glede na tudi siceršnjo pravilnost v tožbi navedenega tečaja.

Ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na razloge za preklic posamičnih narokov za glavno obravnavo, na uro oklica ipd. in ki niso odločilnega pomena, pa spričo določbe prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP ne terjajo odgovora v obrazložitvi te sodbe.

Ker izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.