Jedro

Sodišče prve stopnje pri odmeri višine sodne takse, ki jo je tožena stranka sicer dolžna plačati, res ni upoštevalo določil 2. odst. 32.a člena ZST.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da taksni zavezanec P. d.o.o., ni plačal v predpisanem 15 dnevnem roku od prejema taksnega naloga dolžne takse za revizijo, za taksni opomin in kazenske takse, vse 316,10 EUR, zaradi česar se na podlagi 30.čl. v zvezi z 32.a čl. Zakona o sodnih taksah pristojni organizaciji pooblaščeni za plačilni promet B.D. n a r o č a , da z računa taksnega zavezanca prenese znesek 158,05 EUR na račun sodnih taks“.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugotovilo, da tožena stranka kot taksni zavezanec ni plačala v predpisanem 15 dnevnem roku od prejema taksnega naloga dolžne takse za revizijo v višini 41.000,00 SIT (171,09 EUR) in 9.500,00 SIT (39,64 EUR) za taksni opomin. Na podlagi 5. odst. 7. člena v zvezi z 29. in 30. členom Zakona o sodnih taksah je odločilo, da mora plačati na dolžno takso 50.500,00 SIT še kazensko takso v višini 50% pribitka v znesku 25.250,00 SIT (105,37 EUR). Skladno z določili 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) je pristojni organizaciji pooblaščeni za plačilni promet B.D. naročilo, da z računa taksnega zavezanca znesek v višini 316,10 EUR prenese na račun sodnih taks.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlaga njegovo odpravo. V pritožbi navaja, da je taksno obveznost poravnala in sicer preko elektronske banke. O tem je sodišču dostavila potrdilo o plačani sodni taksi in sicer preko vložišča. To potrdilo pa hkrati s pritožbo ponovno dostavlja sodišču. Zaradi navedenega meni, da je izpodbijani sklep v celoti neutemeljen. Navaja še, da pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno odmerilo višino sodne takse, ki naj bi jo tožena stranka dolgovala. Taksa za vložitev revizije znaša 171,09 EUR, v postopku prisilne izterjave pa ni mogoče upoštevati tudi takse za sodni opomin. Tudi kazensko takso bi bilo potrebno odmeriti od osnove, ne pa od takse za revizijo ter takse za opomin. Glede na določilo 32.a člena Zakona o sodnih taksah pa je dolžna plačati le polovično takso, ker je umaknila sredstvo preden je bila izdana odločba. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da znaša njena taksa obveznost le 85,55 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Trditev tožene stranke, da je dolžno takso že poravnala in je dostavila sodišču potrdilo o plačani sodni taksi ni z ničemer izkazana. Ob dejstvu, da takega potrdila v spisovnih podatkih ni, pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da to potrdilo, klub pritožbenemu sklicevanju naj, tudi pritožbi ni bilo priloženo. Zato ta pritožbena navedba ni upoštevna.

Pritožba pa ima, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, deloma prav, ko napada izpodbijani sklep glede višine odmerjene takse. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine sodne takse, ki jo je tožena stranka sicer dolžna plačati res ni upoštevalo določil 2. odst. 32.a člena ZST. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožena stranka zahtevo za revizijo umaknila preden je sodišče o njej odločalo. Zato je dolžna plačati le polovico takse, ki bi jo sicer morala plačati. Ker pa v takso, ki bi jo tožena stranka morala plačati, spada tudi taksa z opomin, njenih nasprotnih trditev ni mogoče upoštevati. Skupno bi torej, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka morala plačati 316,10 EUR taksnih obveznosti, upoštevaje 2. odst. 32.a člena ZST pa to pomeni, da znaša njena taksna obveznost dejansko le polovico tega zneska, kar predstavlja znesek 158,05 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ob ugotovitvi taksne obveznosti tožene stranke naročilo pristojni organizaciji pooblaščeni za plačilni promet B.D., da z računa tožene stranke prenese na račun sodnih taks znesek 158,05 EUR, ki predstavlja polovico takse, ki bi jo bila sicer tožena stranka dolžna poravnati.