Jedro

Ob tako jasni označbi tožene stranke (z imenom in priimkom s katerim določena oseba na določenem naslovu živi) pa tudi z vidika pravic te osebe ni odločilno, koga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč koga je dejansko tožila. V pogledu določitve strank je namreč odločilna izjava, in ne volja. Stranka tako ni tisti, kogar je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč tisti, ki je v tožbi naveden kot stranka (Rosenberg, stran 160 - dr. Borivoje Poznič, Gra|ansko procesno pravo savremena administracija 89).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ob umiku tožbe zoper S.B., H. 1, Celje dodatno tožila S.B., D. 115, Ljubljana. Na mesto S.B. mlajšega je torej tožila S.B. starejšega, kar pomeni, da je tožbo spremenila (2. odstavek 187. člena ZPP). Gre za subjektivno spremembo tožbe na toženi strani in hkrati za naknadno sosporništvo, saj je tožeča stranka tožbo razširila na nov subjekt S.B. starejšega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo pravdni postopek zoper drugotoženca S.B., H. 1, Celje (1. točka izreka), naknadnega sosporništva S.B., D. Strasse 37, Muenchen, Nemčija, pa ni dopustilo (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilih 186. člena ZPP mora tožba vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva na katerih tožeča stranka temelji zahtevek, dokaze, ki ta dejstva potrjujejo in podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. V tožbi morata biti točno navedeni tožeča in tožena stranka, z vsemi podatki, ki omogočajo njuno identifikacijo. Zakon predpisuje, da se stranka, ki je fizična oseba, identificira z označbo imena, priimka, poklica in prebivališča (2. odstavek 106. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v danem primeru kot drugotoženo stranko v tožbi navedla osebo z imenom S.B., stanujoč na H. 1, Celje. Oseba s takim imenom in priimkom je na tem naslovu tudi prebivala in na vročeno tožbo odgovorila, v skladu z določili 276. in 277. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbi in že tekom postopka sicer trdila, da je toženo stranko zgolj napačno označila, ker da je šlo pri navedbi prvotnega naslova drugotožene stranke le za napačno oznako naslova, pri navedbi novega naslova pa zato ni šlo za spremembo stranke (vloga z dne

13.1.2003) ter da je iz tožbe same razvidno, da toži S.B. starejšega, lastnika firme X. GMBH. Vendar pa je S.B. mlajšega, ki prebiva na naslovu H. 1, Celje dejansko tožila, pa čeprav tega namena ni imela.

V podporo takšnim ugotovitvam je dejstvo, da je na naroku dne

28.3.2001 tožbo proti njemu izrecno umaknila, saj je navedla, da umika tožbo proti danes prisotnemu S.B. rojenemu leta 1974. V nadaljevanju je sicer navedla, da v kolikor se bo izkazano, da S.B. rojen leta 1951 ob vložitvi tožbe res ni imel prebivališča na H. 1, Celje potem tožeča stranka umika tožbo proti toženi stranki in "dodatno" toži S.B. rojenega 1951. Morebitnih ugotovitev v zvezi s tem ali je S.B. starejši na naslovu H. 1, Celje kdaj stanoval, sodišču ni sporočila. S tem, ko ni izkazala, da je S.B. starejši na naslovu H. 1, Celje kdaj stanoval, je potrdila, da je tožbo vložila proti S.B. mlajšemu in jo zato tudi umaknila. V prid takšnemu razlogovanju kaže tudi dejstvo, da je S.B. starejšega "dodatno" tožila. Izrazoslovje tožeče stranke je bilo jasno, jasno izrazoslovje pa povzroča tudi pravne posledice. Ob tako jasni označbi tožene stranke (z imenom in priimkom s katerim določena oseba na določenem naslovu živi) pa tudi z vidika pravic te osebe ni odločilno, koga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč koga je dejansko tožila. V pogledu določitve strank je namreč odločilna izjava, in ne volja.

Stranka tako ni tisti, kogar je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč tisti, ki je v tožbi naveden kot stranka (Rosenberg, stran 160 - dr. Borivoje Poznič, Gra|ansko procesno pravo savremena administracija 89).

Sodišče prve stopnje je ob povedanem pravilno odločilo, da se postopek zoper S.B. mlajšega, H. 1, Celje ustavi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ob umiku tožbe zoper S.B., H. 1, Celje dodatno tožila S.B., D. 115, Ljubljana. Na mesto S.B. mlajšega je torej tožila S.B. starejšega, kar pomeni, da je tožbo spremenila (2. odstavek 187. člena ZPP). Gre za subjektivno spremembo tožbe na toženi stranki in hkrati za naknadno sosporništvo, saj je tožeča stranka tožbo razširila na nov subjekt S.B. starejšega.

Pritožnik torej nima prav ko pravi, da ne gre za naknadno sosporništvo. Vprašanje, ali gre v danem primeru za naknadno sosporništvo ali ne, pa niti ni pravno odločilno, saj je v vsakem primeru subjektivne spremembe tožbe na toženi stranki potrebno soglasje tistega, na katerega se sprememba nanaša. Ker S.B. starejši v spremembo tožbe ni privolil, je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da naknadnega sosporništva ne dopusti.

Situacija, ki jo omenja pritožnik, ko je bil namesto okraja označena direkcija, pa ni identična s predmetno situacijo, saj okraj in direkcija nista dve različni pravni osebi, temveč je direkcija le organ okrajnega ljudskega odbora.

Trditve tožeče stranke, da ji ni bila vročena vloga S.B. starejšega, s katero naj ne bi privolil v spremembo tožbe pa na pravilnost odločitve ne vplivajo, saj je bila tožeča stranka s tem seznanjena na naroku.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).