Jedro

Toženci niti tekom izvršbe niti tekom te pravde, ki je izvršbi sledila, višini vtoževane terjatve niso ugovarjali, in ker je sodišče v pravdnem postopku na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank vezano (2. odstavek 7. člena ZPP), samo, brez usteznih ugovornih navedb tožencev, ni imelo podlage za zaključek, da zahtevek po višini ni izkazan oziroma utemeljen. Prvostopnemu zaključku bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če bi bila tožba nesklepčna, torej, če utemeljenost tožbenega zahtevka ne bi izhajala iz dejstev, ki so navedeni v tožbi. Vendar pa temu ni tako.

Menica je bila s strani remitenta pravočasno predložena Agenciji za plačilni promet v plačilo, to je že na sam plačilni dan (prim. 37. člen ZM), delna odklonitev plačila pa je bila v dveh delavnikih, ki sta sledila plačilnemu dnevu menice, tudi ugotovljena z javno listino (t.i. protest zaradi neplačila - prim. 43. člen ZM). Meničnopravni zahtevek tožeče stranke tudi ni zastaral, saj je bil predlog za izvršbo vložen v roku enega leta od dneva pravočasno napravljenega protesta (prim. 2. odstavek 78. člena ZM). Glede na smiselno razlago

74. člena ZM pa je tožeča stranka upravičena tudi do povračila protestnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki izreka) ter v odločbi o stroških pravdnega postopka spremeni tako, da sta prva toženka Maja M. Č. in tretja toženka Maša M. Č. solidarno dolžni plačati tožeči stranki ...banki, d.d., Ljubljana:

- znesek 2.351.078,30 SIT (dva milijona tristoenainpetdesettisoč oseminsedemdeset 30/100 tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.9.2001 do plačila; - znesek 47.306,00 SIT (sedeminštiridesettisoč tristošest tolarjev), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 do plačila iz naslova izvršilnih stroškov ter - znesek 47.022,00 SIT (sedeminštiridesettisoč dvaindvajset tolarjev), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

17.6.2004 do plačila kot nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Prva in tretja toženka sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki

47.024,00 SIT (sedeminštiridesettisoč štiriindvajset tolarjev) stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2005 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča... opr.št. Ig ... z dne 2.10.2001 v celoti razveljavilo (1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, naj ji prva in tretja toženka solidarno plačata znesek 2.351.078,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2001 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 47.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 dalje do plačila; kot je zavrnilo tudi primarnemu zahtevku vsebinsko identična podredna tožbena zahtevka, naperjena posebej zoper prvo toženko in posebej zoper tretjo toženko (2. točka izreka). Zaradi umika tožbe zoper drugega toženca ter za znesek 190,40 SIT je sodišče v tem obsegu postopek ustavilo. Tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 320.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo napadene sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek prvostopnega sodišča o tem, da zahtevku ni bilo mogoče ugoditi, ker višine vtoževane terjatve ni izkazala. Višina le-te je namreč določena že na sami menici. Ob tem pa poudarja, da toženci zahtevku po višini v tej pravdi niso nikoli ugovarjali. Poleg tega je v pripravljalni vlogi z dne 9.6.2003 višino terjatve natančno pojasnila tudi glede na temeljna pravna posla, iz katerih menična obveznost izvira ter jo s predloženimi dokazili o kreditnih pogodbah, izpiski iz poslovnih knjig ter obračuni obresti tudi dokazala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem meničnem sporu vse menične ugovore prve in tretje toženke kot neutemeljene zavrnilo. Ti, glede na uradni pritožbeni preizkus (prim. 2. odst. 350. člena ZPP) tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilni materialnopravni zaključki v izpodbijani sodbi, pa so po oceni pritožbenega sodišča narekovali ugoditev, in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Kot utemeljeno opozarja pritožba, toženci niti tekom izvršbe niti tekom te pravde, ki je izvršbi sledila, višini vtoževane terjatve niso ugovarjali, in ker je sodišče v pravdnem postopku na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank vezano (2. odstavek 7. člena ZPP), samo, brez ustreznih ugovornih navedb tožencev, ni imelo podlage za zaključek, da zahtevek po višini ni izkazan oziroma utemeljen. Prvostopnemu zaključku bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če bi bila tožba nesklepčna, torej, če utemeljenost tožbenega zahtevka ne bi izhajala iz dejstev, ki so navedeni v tožbi. Vendar pa ni tako. Ne samo, da vtoževana obveznost izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke, temveč je tožeča stranka njeno višino s predloženimi listinskimi dokazi tudi izkazala. Višina vtoževane obveznosti tako izhaja že iz meničnega blanketa (priloga A3), na katerem je kot menična obveznost trasanta, sedaj že izbrisane družbe E d.o.o., naveden znesek

2.140.000,00 SIT, ki je dospel v plačilo dne 24.5.2001, pri čemer je iz hrbtne strani meničnega blanketa (prim. prilogo A4) razvidno, da je bila menica ob predložitvi v plačilo Agenciji za plačilni promet dne 24.5.2001 vnovčena le delno, in sicer za znesek 190,40 SIT (za kolikor je tožeča stranka tožbeni zahtevek tudi skrčila). Znesek menične obveznosti tako znaša še 2.139.809,60 SIT, kolikor tožeča stranka iz naslova glavnične obveznosti tudi vtožuje. Dokazno podprt pa je tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem zahteva tožeča stranka povračilo notarskih stroškov v zvezi z opravljenim meničnim protestom v znesku 26.775,00 SIT (prim. prilogo A6), plačilu katerega toženci ravno tako niso nasprotovali. Kot izhaja iz predloga za izvršbo, pa je tožeča stranka v vtoževani znesek vključila še obračunane zakonske zamudne obresti od zneska vtoževane (za 190,40 SIT skrčene) menične glavnice za čas od zapadlosti menične obveznosti (24.5.2001) do dneva vložitve predloga za izvršbo (18.9.2001) v znesku 184.493,70 SIT (prim. prilogo A53), in pravilnosti tega obračuna toženci ravno tako niso prerekali. Terjatev v skupni višini 2.351.078,30 SIT je torej v celoti trditveno in dokazno podprta in je drugačen zaključek prvostopnega sodišča zmoten. Ker je po obrazloženem sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu, njegova odločitev pa se opira samo na ta dejstva, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (2. točka 358. člena ZPP).

Prva in tretja toženka, ki s svojimi ugovornimi navedbami v postopku na prvi stopnji nista uspeli, sta torej kot pravni naslednici sedaj že izbrisane družbe E d.o.o., ki se je k plačilu menice zavezala kot trasant (prim. 1. odst. 9. člena Zakona o menici; Ur.l. SFRJ št. 104/46, s spr.; ZM) tožeči stranki kot remitentu solidarno dolžni plačati menično obveznost izbrisane družbe (4. in 5. odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, Ur.l. RS, št. 54/99,110/99; v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr.št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 ter 394. členom Zakona o gospodarskih družbah; Ur.l. RS, št. 30/93 s spr; ZGD), saj pasivnosti nista ugovarjali. Menica, ki je plačiljiva na dan 24.5.2001, je bila s strani remitenta pravočasno predložena Agenciji za plačilni promet v plačilo, to je že na sam plačilni dan (prim. prilogo A3 in A4 v zvezi s 37. členom ZM), delna odklonitev plačila pa je bila v dveh delavnikih, ki sta sledila plačilnemu dnevu menice (dne 28.5.2001) tudi ugotovljena z javno listino (t.i. protest zaradi neplačila - prim. prilogo A2 v zvezi s 43. členom ZM). Glede na prvostopni ugovor zastaranja menične obveznosti pritožbeno sodišče še dodaja, da meničnopravni zahtevek tožeče stranke tudi ni zastaral, saj je bil predlog za izvršbo (z dne 19.9.2001) vložen v roku enega leta od dneva pravočasno napravljenega protesta z dne 28.5.2001 (prim. 2. odstavek 78. člena ZM). Tožeča stranka je skladno z določbo 1. odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR) v zvezi z določbo 1. odstavka 324. člena ZOR upravičena od prve in tretje toženke terjati tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti menične obveznosti dalje do plačila. Glede na smiselno razlago 74. člena ZM pa je tožeča stranka upravičena tudi do povračila protestnih stroškov.

Zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče o podrednih tožbenih zahtevkih ni odločalo (3. odstavek 182. člena ZPP).

Glede na spremembo prvostopne sodbe je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Sprememba odločitve o stroških prvostopnega postopka je posledica spremenjenega uspeha strank glede na drugačen izid zadeve v pritožbenem postopku, glede na katerega sta torej prva in tretja toženka tisti, ki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške izvršilnega postopka v višini 47.306,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 dalje do plačila, ter nadaljne pravdne stroške v višini 47.022,00 SIT, kar predstavlja strošek sodnih taks za sodbo, katero je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 1. in 6. odst. Tar.št. 2 v zvezi s Tar. št. 1/1 Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 1/90, s spr; ZST). Ker z vodenjem postopka zoper drugega toženca, zoper katerega je tožeča stranka kasneje tožbo umaknila, niso nastali nobeni posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžni prva in tretja toženka tožeči stranki solidarno povrniti vse zgoraj ugotovljene stroške pravdnega postopka (3. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 3. odstavkom 161. člena ZPP), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (1. odst. 277. člena ZOR).

Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, sta ji dolžni v 8 dneh prva in tretja toženka solidarno povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 47.024,00 SIT (1. odst. 154. člena ZPP), prav tako z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.