Jedro

O taksnih olajšavah pri pravnih osebah je dopustno odločati le, če je sodna taksa procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep z dne 10. 8. 2016 v izpodbijani I. točki izreka ter sklep z dne 28.9.2016 v izpodbijanem delu I. točke izreka glede odločitve, da je dolžna tožeča stranka plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 28.431,00 EUR ter v II. točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom VIII Pg 4306/2014 z dne 10. 8. 2016 zavrglo predlog tožeče stranke za delno oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za redni postopek z dne 21. 7. 2016 (I. točka izreka) in zavrglo predlog tožeče stranke za delno oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek z dne 21. 7. 2016 (II. točka izreka).

2. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhja, da je tožeča stranka dne 10. 11. 2014 zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila 21,048.838,00 EUR in dne 6. 11. 2014 podala predlog za odlog plačila sodne takse, podredno za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je primarnemu predlogu tožeče stranke ugodilo s sklepom z dne 14. 12. 2014 in tožeči stranki plačilo sodne takse odložilo do izdajo odločbe sodišča prve stopnje. Sklep je postal pravnomočen 24. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je dne 2. 6. 2016 izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo ter skladno s sklepom z dne 24. 12. 2014 tožeči stranki izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek v znesku 47.385,00 EUR, ki je bil tožeči stranki vročen 11. 7. 2016. Tožeča stranka je po prejemu plačilnega naloga ponovno vložila predlog za za delno oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za redni postopek. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da o ponovnem predlogu tožeče stranke za taksno olajšavo ni dopustno odločati, saj je bilo o predlogu tožeče stranke za taksno olajšavo v obravnavanem primeru že pravnomočno odločeno. Plačilo sodne takse pa tudi ni več procesna predpostavka za nadaljnje postopanje sodišča. 3. S sklepom z dne 28. septembra 2016 VIII Pg 4306/2014 je sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke za taksno olajšavo glede plačila sodne takse za pritožbeni postopek delno ugodilo. Tožečo stranko je delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek tako, da je ta dolžna plačati sodno takso za pritožbo v znesku 28.431,00 EUR, plačilo te sodne takse pa se ji odloži do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače pa je zavrnilo (II. točka izreka).

4. Iz razlogov prej navedenega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožeča stranka premoženje, ki ga je mogoče v krajšem času unovčiti, saj razpolaga s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v višini 248.635,00 EUR, za katere pa ne zatrjuje, da so neizterljive oziroma težko unovčljive. Poleg tega pa izkazuje tudi čisti dobiček 130.716,00 EUR za katerega pojasni, da ni likviden. Sodišče prve stopnje je glede na višino dolgovane sodne takse ocenilo, da bi plačilo celotne sodne takse lahko ogrozilo dejavnost tožeče stranke, ki se ukvarja s pripravo in razvojem projektov, zato je tožeča stranka upravičena do delne oprostitve sodne takse, tako da je dolžna plačati 20 % dolžne takse za pritožbeni postopek kar znese 28.431,00 EUR. Plačilo sodne takse je tožeči stranki odložilo do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi.

5. Tožeča stranka je zoper sklepa vložila pritožbi. Sklep z dne 10.8.2016 izpodbija v I. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi tožeče stranke ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da pritožnika oprosti plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji, podredno pa ji dovoli odlog plačila sodne takse v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe, podredno pa naj sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklep z dne 28.9.2016 izpodbija v I. točki izreka v delu, v katerem je sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 28.431,00 EUR in II. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podredno pa v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek tako, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR v 90-tih dneh po izdaji sodne odločbe pritožbenega sodišča. 6. Pritožbi sta neutemeljeni.

- k odločitvi o pritožbi proti sklepu z dne 10.8.2016

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da gre pri novem predlogu za oprostitev plačila sodne takse vsebinsko za nov predlog za oprostitev/odlog plačila sodne takse. Tožeča stranka je izkazala spremenjene okoliščine, ki so nastale po pravnomočni odločitvi o prvotnem predlogu. Pravnomočnost se razteza zgolj na isto dejansko stanje in na isto časovno obdobje. Tožeča stranka je nov predlog z dne 21.7.2016 obrazložila na drugačnem dejanskem stanju, kateremu je predložila nove dokaze, hkrati pa se predlog nanaša na drugo časovno obdobje. Tudi zahtevek tožeče stranke po predlogu z dne 21.7.2016 ni isti, kot je bil pri prvem odločanju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo pri odločanju upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke. V primeru, da bi tožeča stranka taksno obveznost po sklepu sodišča morala poravnati, bi zanjo nastopili razlogi, za takojšnjo likvidacijo.

8. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ponovni predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrglo. Določbe ZST-1 glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks se smiselno uporabljajo za pravne osebe glede plačila takse za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če te nimajo sredstev za plačilo celotne takse ali jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (četrti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 8. členom ZST-1). O taksnih olajšavah pri pravnih osebah je torej dopustno odločati le, če je sodna taksa procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča. 9. V obravnavanem primeru je bilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke že odločeno s sodbo z dne 2. junija 2016. Plačilo sodne takse za redni postopek glede na pravnomočen odlog plačila taksne obveznosti do izdaje odločbe sodišča prve stopnje in dejstvo, da je bilo o tožbenem zahtevku odločeno, ni bila več procesna predpostavka za nadaljnje postopanje sodišča, to je za odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Ponovni predlog za taksne olajšave je zato že iz tega razloga nedopusten, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da bi plačilo dolgovane sodne takse pahnilo tožečo stranko v takojšnjo likvidacijo. Bistvo določb II. poglavja ZST-1 o taksnih ugodnostih je v zagotavljanju strankine pravice do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS je bila tožeči stranki zagotovljena s tem, da je sodišče prve stopnje o njenem tožbenem zahtevku odločilo. Plačilo dolgovane sodne takse v obravnavanem postopku pa nima prav nobene povezave z ogroženostjo poslovanja tožeče stranke. Ni namen oprostitve plačila sodne takse, da bi subjektom, ki imajo težave z insolventnostjo, bilo s taksno oprostitvijo zagotovljeno nadaljnje poslovanje. 23. člen Ustave RS pa ne zahteva, da država strankam omogoča brezplačno varstvo njihovih pravic v sodnih postopkih. Dejstvo, da tožeča stranka ni zmožna plačati dolgovane sodne takse za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse v obravnavanem primeru ni pomembno.

11. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s tretjem odstavkom 1. člena ZST-1). Ker je sodišče prve stopnje o predlogu tožeče stranke odločilo že s sklepom z dne 25. 4. 2014, ki je postal pravnomočen dne 21. 5. 2014, o tem ne more ponovno odločati. Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari (drugi odstavek 319. člena ZPP). Tudi če so se premoženjske razmere tožeče stranke s potekom časa od izdaje prvega sklepa do izdaje novega plačilnega naloga poslabšale, tožeča stranka nove taksne olajšave ne more doseči, saj je bilo o tem že odločeno.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno pravilna.

- k odločitvi o pritožbi zoper sklep z dne 28.9.2016

13. Tožeča stranka stranka sodišču prve stopnje očita, da je brez poziva stranke k razjasnitvi določnega dejstva oziroma dopolnitve predloga tožeče stranke, samo sprejelo zaključek, da bo tožeča stranka lahko unovčila svoje kratkoročne terjatve v višini 248.635,00 EUR. Ta zaključek je povsem arbitraren in ni skladen s podatki navedenimi v listinskih prilogah predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje bi moralo tožečo stranko pozvati k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev glede postavke kratkoročne terjatve. Dejstva, da tožeča stranka v predlogu za taksno olajšavo ni izrecno obrazložila kratkoročnih terjatev, sodišče ne bi smelo šteti v škodo tožeče stranke. Za izterjavo večine kratkoročnih terjatev je tožeča stranka morala vložiti izvršbo proti toženi stranki po računu št.1210/2015 za glavnico 209.718,00 EUR, čemur bo sledil pravdni postopek. Do pravnomočne odločitve bo tako preteklo vsaj par let, zato je ugotovitev sodišča, da je kratkoročna terjatev lahko izterljiva ali unovčljiva zmotna. To je razvidno iz priloženega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0000 VL 8215/2016 z dne 8. 9. 2016. Odločitev sodišča prve stopnje je arbitrarna, saj ni mogoče, da bi tožeča stranka v roku leta in pol razpolagala s tako visokim zneskom kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato naj se sodna taksa določi v znesku 500,00 EUR in plačilo sodne takse odloži za 90 dni po izdani odločbi drugostopenjskega sodišča. 14. Na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah ZST-1 lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodne taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka oziroma jo odloži plačila taks ali dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse, tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati likvidnostne, finančno in premoženjsko stanje strank (peti odstavek 11. člena ZST-1).

15. Skladno z določilom prvega odstavka 12. člena ZST-1 sodišče odloči na predlog stranke. Stranka je tista, ki mora skladno z določili 212. člena ZPP, ki se na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZST-1 smiselno uporablja za odločanje o taksnem predlogu, podati vse navedbe in predložiti vse dokaze, v prid utemeljenosti predloga za taksno oprostitev.

16. V tretjem odstavku 12. člena ZST-1 je izrecno predpisano, da mora sodišče takrat, ko taksni predlog ni vložen na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso predložene predpisane priloge ravnati v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Določilo tretjega odstavka 12. člena ZST je torej dolžnost sodišča iz prvega odstavka 108. člena ZPP, ki se v skladu z določilom tretjega odstavka 1. člena ZST v postopku odločanja o taksnem predlogu smiselno uporablja, v zvezi z vsebinsko pa popolnost omejilo le na tiste listine, ki so navedene v tretjem odstavku 12. člena ZST-1. Upoštevajoč navedeno je stranka tista, ki mora skladno z določilom 212. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 podati vse navedbe v prid utemeljenosti taksnega predloga in predložiti vse dokaze za njegovo utemeljitev. Odločitev o taksnem predlogu izven določil tretjega odstavka 12. člena ZST-1 je odvisna izključno od navedb in dokazov predlagatelja taksnega predloga v predlogu. Glede na povedano je zmotno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozivati na dopolnitev oziroma popravo taksnega predloga.

17. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da trditvena podlaga, ki jo je v predlogu za taksno olajšavo ponudila tožeča stranka, ne omogoča popolne ugoditve predlogu za delno oprostitev plačila sodne takse tako kot predlaga tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je po vpogledu izjave o premoženjskem stanju tožene stranke in podatkov iz bilance uspeha in stanja ugotovilo, da ima tožeča stranka sredstva, ki jih bo v prihodnje lahko unovčila in ki bodo zadoščala za delno plačilo dolgovane sodne takse v znesku, ki izhaja iz izpodbijane I. točke izreka sklepa. Neutemeljen je pritožbeni očitek o arbitrarnosti prvostopenjske odločitve. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni oprostitvi plačila sodne takse glede na višini sredstev, s katerimi razpolaga tožeča stranka, v zadostni meri obrazložilo. Tožeča stranka šele v pritožbi navaja dejstva, ki kažejo, da kratkoročnih sredstev s katerimi razpolaga, še nekaj časa ne bo mogla unovčiti. Trditev, ki jih je v zvezi s tem tožeča stranka podala v pritožbi, sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa jih glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožeča stranka ni pojasnila zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

18. Pritožba tako ni utemeljena. Ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).