Jedro

Med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR ter da prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru tudi ni (bilo) mogoče govoriti o preklicu darila v smislu 540. člena OZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost dela zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (v skupni višini 29.081,09 EUR) in pri tem izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega.

Vrhovno sodišče je v letu 1987 sprejelo pravno mnenje, kjer je zapisalo, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako pomemben, da preide v pravno podlago (kavzo) pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa je pridobil možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.

V zadevi II Ips 218/2017 je Vrhovno sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse, ki je temeljila na gornjem mnenju.

Poznejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj. v sklenitveni fazi), obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, s tem pa tudi ne do utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev danega na podlagi kondikcije. Povedano še drugače, odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v ugodilnem delu (I. točka izreka) tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 13.530 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje; - razveljavi v III. točki izreka; - spremeni glede odločitve o stroških postopka (IV. točka izreka) tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 3.186,99 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 356,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju odločalo še o zahtevku za plačilo 29.081,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroških postopka. Tožnikovemu zahtevku je delno ugodilo in toženki naložilo plačilo 13.530 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 (I. točka izreka). V presežku (za plačilo 15.551,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov in datumov, navedenih v II. točki izreka izpodbijane sodbe) je tožbeni zahtevek zavrnilo ter ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v znesku 6.390 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in IV. točka izreka) uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija dokazno oceno in meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, saj je tožbenemu zahtevku ugodilo zgolj v obsegu, kot ga je priznala toženka, ne da bi ob tem navedlo ustrezne argumente za neupoštevanje tožnikove izpovedi in ostale izvedene dokaze. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da mu ni uspelo izkazati, da je toženki za nakup in ureditev nepremičnine v Srbiji dal 20.000 EUR, in ne (le) 11.000 EUR. Povzema dokaze, iz katerih po njegovem mnenju izhaja nasprotno. Sodišču očita, da je nekritično sledilo izpovedi toženke tudi glede zneska 3.551,09 EUR, ki ga je toženki podaril oziroma izročil za odkup njenega vozila, in zneska 3.000 EUR, ki je bil namenjen za plačilo fasade, ne da bi povedalo, zakaj ne verjame tožniku oziroma njegovi priči. 4. Toženka v pritožbi zoper I., III. in IV. točko izpodbijane sodbe prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik na poziv sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno pojasnil, na kateri pravni podlagi utemeljuje tožbeni zahtevek oziroma posamezne zneske, ki jih vtožuje od toženke. Ker tožbenih postavk, ki jim je sodišče z izpodbijano sodbo ugodilo, tožnik izrecno ni uveljavljal na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, toženka v tej smeri (pravočasno) ni podajala trditev in dokazov. Zaradi takšnega procesnega vodstva ni štela za potrebno, da bi pojasnjevala, v kakšnem obsegu obstaja morebitna obogatitev na njeni strani še danes oziroma kakšen del obogatitve je v času od prejema posameznega darila odpadel. Poleg tega tudi tožnik ni podal vseh potrebnih navedb za uveljavljanje tožbenega zahtevka na tej podlagi. Zlasti ni podal nobenih navedb o obogatitvi, ki naj bi je bila toženka deležna in ki naj bi še vedno obstajala. Meni, da bi moralo sodišče (tudi v odsotnosti trditev) upoštevati splošna pravila o amortizaciji posameznih stvari, za katere ji je tožnik izročal denar, in ugotoviti, da obogatitve vsaj delno ni več. Tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve pa bi bilo treba zavrniti že iz razloga, ker pravna podlaga daril ni odpadla, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženka je v postopku pojasnjevala, da je bil tožnik tisti, ki njunega odnosa ni želel "peljati" v smeri skupnega življenja in izvenzakonske skupnosti, z njo ni želel imeti otrok in ni želel živeti pod isto streho ter oblikovati skupnega gospodinjstva in skupnih financ. Poudarja, da je tožnik tudi v tem postopku vseskozi zanikal obstoj izvenzakonske skupnosti, kljub dejstvu, da je s toženko prijateljeval več kot deset let. Zato meni, da tožnikov nagib pri posameznih darilih nikakor ni bil v ustvarjanju izvenzakonske skupnosti, saj bi v desetih letih pravdni stranki to vsekakor ustvarili, če bi bila takšna (njuna) resnična volja. Pravna podlaga daril je bila tako kvečjemu trajnejša skupnost, vendar ne v smislu večnega prijateljevanja. To pa pomeni, da je bil nagib tožnika za obravnavana darila že izpolnjen. Po drugi strani je tudi toženka s tožnikom v tem obdobju prijateljevala, mu prala, kuhala, ga gostila pri sebi doma itd. ter v tem smislu izpolnila svoje "obveznosti" glede uresničitve nagiba, pri čemer ji tožnik nikoli ni dal vedeti, da bo morala katero od daril, v primeru, da se razideta, vrniti. Kritizira stališče sodišča, ki se ne ukvarja z razlogi za njun razhod, po katerem bi tožnik vsa darila lahko zahteval nazaj tudi v primeru, če bi se sam odločil, da s toženko ne želi več prijateljevati. Trdi, da takšna razlaga konkretna darila spreminja v darilne pogodbe, sklenjene pod razveznim pogojem, da darilo velja, dokler bo tožnik s toženko imel (ali hotel imeti) odnos. Sodišču očita, da s tem dejansko obide kogentna zakonska pravila o preklicu darila. Takšna razlaga je v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava, tj. načelom vestnosti in poštenja, saj dopušča, da darovalec tudi iz nepoštenih razlogov (ker ti za sodišče očitno niso pomembni) odstopi od darila oziroma, kot pravi sodišče, iz razloga odpadlega nagiba zahteva njegovo vrnitev. Glede zavrnitve toženkinega pobotnega ugovora še navaja, da je sodišče spregledalo, da tožnik stroškov za popravilo, servis avtomobila, nakup gum ter ostalih stroškov niti po vsebini niti po višini ni prerekal. Ker neprerekanih trditev ni treba dokazovati, bi sodišče pobotnemu ugovoru toženke moralo v celoti ugoditi. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

5. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila, tožnik pa je v odgovoru na pritožbo toženke prerekal njene pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Pravdni stranki sta bili od leta 2005 do leta 2015 v razmerju, pri čemer ni sporno, da med njima ni obstajala izvenzakonska skupnost. Tožnik trdi, da je toženki v tem obdobju v pričakovanju trajnejše zveze oziroma skupnega življenja podaril več daril oziroma denarnih sredstev. Ker je s prenehanjem njunega odnosa odpadla podlaga za dana darila, zahteva vračilo denarja. Svoj zahtevek je med postopkom opiral na določbe o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ1), o preklicu darila (540. člen OZ) in na določbe o vračanju daril zaradi razpada izvenzakonske skupnosti (84. člen v zvezi z 12. členom ZZZDR2).

8. Višje sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Ob prvem in drugem odločanju je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek obakrat v celoti zavrnilo, delno razveljavilo, prvič v delu, s katerim je sodišče zavrnilo plačilo 57.991,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugič pa glede zavrnitve plačila 29.081,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (upoštevajoč zahtevke v višini 1.680 EUR, 850 EUR, 20.000 EUR, 3.551,09 EUR in 3.000 EUR) ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obakrat je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR ter da prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru tudi ni (bilo) mogoče govoriti o preklicu darila v smislu 540. člena OZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost dela zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (v skupni višini 29.081,09 EUR) in pri tem izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ustaljeno stališče sodne prakse, ki je temeljilo na pravnem mnenju Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987, kjer je to zapisalo, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako pomemben, da preide v pravno podlago (kavzo) pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa je pridobil možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.3 Skladno z navedenim se je prvostopenjsko sodišče (ponovno) postavilo na stališče, da so tožnikova pričakovanja trajnejše zveze s toženko predstavljala odločilen nagib za izročitev daril (denarja), zaradi prekinitve njunega odnosa pa je pravna podlaga daril odpadla, saj se tožnikovo pričakovanje o skupnem življenju ni uresničilo. Ko je višje sodišče v zadevi odločalo drugič (s sodbo in sklepom II Cp 2088/2017 s 13. 12. 2017), je bilo to stališče še enako, v času tretjega sojenja na prvi stopnji in odločanja o tu obravnavani pritožbi pa je takšno prvotno stališče sodne prakse spremenjeno. Vrhovno sodišče je namreč v zadevi II Ips 218/2017 pojasnilo, da glede na spremenjen ustavno pravni okvir in ustavno skladno interpretacijo zakonov s sprejemom Ustave RS na pravno mnenje, sprejeto pred tem, ni vezano, in odstopilo od dosedanje sodne prakse. Višje sodišče s to odločbo sledi razlogom Vrhovnega sodišča in sprejema njegovo stališče. 10. Vrhovno sodišče je v citirani odločbi zapisalo, da določba 39. člena OZ ničnost pogodbe veže le na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne (izrecno) tudi, če naj bi ta odpadla kasneje, tj. že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi.4 Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča je v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava), da bi lahko pogodbena podlaga odpadla po tem, ko je bila pogodba ne le sklenjena, temveč tudi v celoti realizirana.5 S takim materialnopravnim stališčem je, kot opozarja Vrhovno sodišče, imetniku pridobljene lastninske pravice ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm. Na materialnopravno nepravilnost oziroma nevzdržnost navedenega (do sedaj sprejetega) stališča v pritožbi smiselno opozarja tudi toženka, ko navaja, da takšna razlaga dopušča, da izjalovitev motiva (nagiba) povzroči sam darovalec in s sklicevanjem na odpadlo pravno podlago zahteva vrnitev danih daril. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS še izhaja, da tudi sedanja sistemsko in vsebinsko celovita ureditev preklica darilne pogodbe (539. do 541. člen OZ) ne predpisuje prenehanja pogodbe na podlagi ničnosti kot najstrožje sankcije.

11. Dejstvo, da se tožnikov (darovalčev) nagib, ki je bil odločilen za izročitev daril toženki (in je prerasel v pravno podlago), ni uresničil oziroma se je kasneje - po realizaciji daril, ki jih je toženka od tožnika med trajanjem njune (desetletne) zveze sprejela, njegovo pričakovanje izjalovilo, glede na obrazloženo ne utemeljuje tožnikovega zahtevka za vrnitev daril oziroma njihove denarne vrednosti.6 Kot je bilo že poudarjeno, poznejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj. v sklenitveni fazi), obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, s tem pa tudi ne do utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev danega na podlagi kondikcije. Povedano še drugače, odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.7 Pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na tožnikovo trditveno podlago njegovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti na kakšni drugi pravni podlagi8,9. 12. Ker materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP10), kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe. Iz istih razlogov je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi zavrnitve tožnikovega zahtevka je odpadla pravna podlaga za odločitev o pobotnem ugovoru toženke. Sodišče namreč o terjatvi, uveljavljeni z ugovorom zaradi pobota, odloči le, če je prej ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke proti III. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo tako, da je to razveljavilo in se do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo. Glede na sprejeto odločitev se kot nerelevantne izkažejo tudi tožnikove pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno v zvezi z izročitvijo vtoževanih zneskov oziroma daril toženki, zato pritožbeno sodišče tudi nanje ni posebej odgovarjalo.

13. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, delno pa razveljavilo, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Čeprav je bilo v postopku tožnikovima pritožbama dvakrat (delno) ugodeno, vmesni uspeh pritožnika za odmero končnih stroškov ni relevanten. Relevanten je le končni uspeh. Tega pa pri tožniku ni, saj je v pravdi, ki jo je sam sprožil in povzročil z njo povezane stroške, v celoti propadel, zato je toženki dolžan povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi določb OT11 in stroškovnika toženke (na list. št. 54, 107 in 169) je glede na vrednost spora (ki je v prvem in drugem sojenju znašala 57.991,26 EUR, v tretjem pa je sodišče prve stopnje odločalo le še o delu zahtevka v višini 29.081,09 EUR) pritožbeno sodišče toženki priznalo naslednje (potrebne) pravdne stroške: 1.100 točk za sestavo odgovora na tožbo, 1.100 točk za prvo pripravljalno vlogo (po tar. št. 19/1 OT), 825 točk za drugo pripravljalno vlogo (po tar. št. 19/2 OT), 1.100 točk za zastopanje na prvem naroku (po tar. št. 20/1 OT), 50 točk za odsotnost iz pisarne, 550 točk za drugi narok (po tar. št. 20/2 OT) ter 550 točk za zastopanje na naroku v prvič ponovljenem in 350 točk za zastopanje na naroku v drugič ponovljenem postopku (po tar. št. 20/2 OT - 50 % iz tar. št. 18). Višje priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Pritožbeno sodišče toženki tudi ni priznalo stroškov za oba vložena odgovora na predhodno obravnavani pritožbi tožnika, ker nista bila potrebna. Skupna višina potrebnih stroškov toženke tako znaša 5.625 točk. K temu je treba prišteti še materialne izdatke v višini 2 % od skupne vrednosti odvetniških storitev do višine 1.000 točk (20 točk) in v višini 1 % od presežka nad vrednostjo odvetniških storitev nad 1.000 točk (46,25 točke), skupaj 66,25 točke. Pritožbeno sodišče je toženki torej priznalo 5.691,25 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 22 % DDV znaša 3.186,99 EUR pravdnih stroškov, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku, kot izhaja iz tretje alineje I. točke izreka te odločbe.

14. Ker je toženka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (13.530 EUR) toženki priznalo 625 točk za vložitev pritožbe (po tar. št. 21/1 OT) in 2 % materialnih stroškov (12,5 točke), kar ob vrednosti točke 0,459 in 22 % DDV znaša 356,99 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku, kot izhaja III. točke izreka te odločbe.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 2 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR. 3 Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/2017, str. 12. 4 Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (39. člen OZ). 5 Takšno stališče zavzema tudi Varanelli, L. v članku Problem odpada in pomanjkanja pravne podlage pri neodplačnih pogodbah, Pravna praksa, št. 35/2017, str. 6-9. Primerjaj tudi Možina, D.: So diamanti res večni? Darilna pogodba, družinska razmerja in spremenjene okoliščine, Podjetje in delo, št. 5/2014, str. 833. 6 Prim. tudi sodbo VSL II Cp 2720/2017. 7 Ničnost je sklenitvena napaka, ker lahko na pogodbo kot pravni posel vplivajo le tista dejstva in okoliščine (naravne ali pravne), ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. Tako Varinelli, L. v članku Problem odpada in pomanjkanja pravne podlage pri neodplačnih pogodbah, Pravna praksa, št. 35/2017, str. 6-9. 8 Kot pravilno opozarja toženka, tožnik kljub njenim opozorilom o pomanjkljivi trditveni podlagi ni opredelil večvrednosti nepremičnine (višine obogatitve toženke), pri tem pa trditve o vrednosti danih denarnih zneskov, vloženih oziroma porabljenih za nepremičnino, še ne pomenijo večvrednosti nepremičnine, zato ob obstoječih trditvah tudi na podlagi določb o povrnitvi vlaganj ne bi mogel uspeti. 9 Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja, da ne držijo toženkini očitki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s tožnikovo izrecno opredelitvijo o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi pravnih pravil neupravičene obogatitve. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP namreč sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je torej naloga sodišča. Povedano drugače: tudi če se tožnik ni skliceval na določbe v zvezi z neupravičeno obogatitvijo (oziroma je svoj zahtevek uveljavljal na drugih podlagah), to ni ovira, da jih sodišče v zvezi s presojo konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ne bi smelo uporabiti. 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 11 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju OT.