Jedro

Pri tožnici obstaja III. kategorija invalidnosti, brez potrebe po časovni razbremenitvi, s potrebo po fizičnih stvarnih razbremenitvah, kakor so bile ugotovljene s strani sodnega izvedenca. Zato tožničine pritožbene navedbe, da bi bila pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev, niso utemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 10. 7. 2013 (I. točka izreka), v odločbi št. ... z dne 10. 12. 2012 pa prvi odstavek nadomestilo z naslednjim besedilom: „Zavarovanka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki ne bo zahtevalo stalnih stereotipov gibov in upogibov desnega zapestja ter grobe moči prstov desnice - tipkanje in uporabo miške ob računalniku je zmožna do 2 uri dnevno, brez vsiljenega ritma, s polnim delovnim časom od 16. 10. 2012.“ (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevek, da morajo biti tožnici med delom zagotovljene kratke pavze (III. točka izreka) in toženko zavezala, da tožnici povrne stroške postopka v višini 443,84 EUR (IV. točka izreka). Sodišče je menilo, da je odločitev toženca le deloma pravilna, torej glede III. kategorije invalidnosti, ni pa podana potreba po časovni razbremenitvi, kot je to ob vložitvi tožbe uveljavljala tožnica. Do takšnega prepričanja je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Sodišče ni določilo razbremenitve, da tožnica lahko opravlja delo s krajšimi pavzami, saj so bile podane take fizične razbremenitve pri delu z računalnikom, da pavze med delom, več kot je predpisano, ni potrebna.

Pritožuje se tožnica, saj meni, da je bilo zdravstveno stanje njene desnice napačno ugotovljeno in tako bi bila potrebna pri delu tudi časovna razbremenitev, saj njena desnica ni sposobna funkcionirati 8 ur skupaj. Že po par dnevih pride do hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, vnetje tetiv, mišic in kit na desni roki je kronično in tako roke ne more do konca razbremeniti in spočiti. Po 8 urah dela ni sposobna več poskrbeti zase in za osnovna gospodinjska opravila. Sodišče tudi ni upoštevalo sedanjega, dejanskega poslabšanja zdravstvenega stanja. Osebni pregledi pri sodnih izvedencih so bili rutinski in zato niso odraz dejanskega zdravstvenega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe, v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnica, po prejemu izvedenskega mnenja in po zaslišanju izvedenca prof. dr. A.A. na zadnji glavni obravnavi dne 11. 11. 2014, tudi spremenila tožbeni zahtevek v II. točki in ni več zahtevala časovne razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti, temveč zgolj stvarne omejitve pri delu. Tožbenemu zahtevku je sodišče v bistvu v celoti sledilo in je zavrnilo zgolj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala imeti tožnica med delom zagotovljene kratke pavze.

Tožnica, ki je po poklicu upravni tehnik, opravlja delo zdravstvenega administratorja v Psihiatrični bolnišnici v C., ima že nekaj let težave z desno roko, kjer se pojavlja pekoča bolečina v področju podlehti. Zaradi ponavljajočih se tendosinovitisov fleksorjev desnega zapestja, vendar pa ni nobena od tetiv vneta, gibljivost je popolna, ohranjena, pri pasivnem iztegu zapestja je desni izteg slabši kot levi, ni znakov nestabilnosti, ni znakov periferne nevropatije, groba moč roke ne dosega 40 kp. Ker prihaja pri tožnici do pogostih vnetij desne roke je stanje že kronično, se pa po mirovanju umiri. Lečeči zdravnik je zato v teh primerih predlagal mirovanje oziroma delo po 4 ure vsaj en mesec. V posledici navedenega je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju invalidske komisije druge stopnje in mnenju sodnega izvedenca, da je tožnica v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Glede časovnih razbremenitev se je prvostopenjsko sodišče strinjalo, da te pri tožnici, ob prilagojenem delovnem mestu, stvarnih razbremenitvah in ob ugotovljenem kliničnem statusu, niso potrebne.

Takšnim ugotovitvam je očitno sledila tudi tožnica z modifikacijo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri pojasnilo razloge, zakaj tožnica ne potrebuje časovne razbremenitve (točka 10, 11 in 13 obrazložitve sodbe). Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je v sporu preizkusilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 7. 2013 in da je morebitno kasnejšo poslabšanje zdravstvenega stanja in novejša medicinska dokumentacija, ki se nanaša na obdobje po tem datumu, lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Navedbe, da so bili osebni pregledi pri sodnih izvedencih rutinski in zato niso odraz dejanskega stanja tožnice in da zaradi težav z desno roko, ki so kronične, ne zmore nobenega večurnega dela pomenijo nestrinjanje z ugotovitvijo izvedencev, da tožnica lahko opravlja, v okviru III. kategorije invalidnosti, v polnem delovnem času, v okviru svojega poklica, druga dela s stvarnimi omejitvami. Prvostopenjsko sodišče je pridobilo mnenje stalnega sodnega izvedenca, specialista medicine dela, prometa in športa, ker je za ugotovitev ali za razjasnitev tega dejstva bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodni izvedenec je po pregledu celotne medicinske in delovne dokumentacije, zdravstvenega kartona in pregledu tožnice podal mnenje, da ni potrebe po časovni razbremenitvi, da pa so potrebne stvarne, fizične razbremenitve in da ji je delodajalec dolžan zagotoviti ustrezno delo. Izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec še dodatno pojasnil, zaslišan na glavni obravnavi, je tudi po stališču pritožbenega sodišča jasno razumljivo, skladno s ugotovitvami v izvidih lečečih specialistov, tako da tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi vanj dvomilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica v pritožbi ne navede ničesar takega, na kar prvostopenjsko sodišče ne bi podalo zadostnega odgovora.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po citirani določbi je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Določba razvršča invalidnost v tri kategorije. Po tretji alineji drugega odstavka 60. člena se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % oziroma, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo, na katerega je razporejen. Pri tožnici je na podlagi do sedaj navedenega bilo ugotovljeno, da obstaja III. kategorija invalidnosti, brez potrebe po časovni razbremenitvi, s potrebo po fizičnimi stvarnimi razbremenitvami, kakor so bile ugotovljene s strani sodnega izvedenca.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.