Jedro

13.Pravno upoštevno je tudi ugotovljeno dejstvo, da sta toženca z nastavljeno oviro na dostopno pot onemogočila dotedanji način izvajanja voženj z (večjimi) vozili, namenjenimi v tožnikovo mizarsko delavnico (stranke, dostavljalci, obiskovalci). Pravilna je presoja, da je bila tudi s tem motena posest tožnika in ne njegovih obiskovalcev, ki so prej dostopali po poti z vozili za potrebe njegovih nepremičnin. Dejanje motenja posesti je dejanje, ki samovoljno menja obstoječe posestno stanje. Motilec samovoljno izvaja svojo dejansko oblast tako, da pri tem negira že obstoječo tujo oblast bodisi v celoti bodisi v določenem obsegu. To dejanje vzpostavlja neko novo oziroma spremenjeno posestno stanje, tako kot je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo in presodilo sodišče prve stopnje tudi v zvezi z vozili, ki so izvajala vožnje za potrebe tožnikovih nepremičnin. Zaradi nastavljene ovire do njih ne morejo več dostopati na prejšnji način, tako kot prej. Toženca sta z nastavljeno oviro samovoljno preprečila dostop do tožnikovih nepremičnin. Z zaprtjem dotednaje poti z verigo sta samovoljno posegla v obstoječe posestno stanje.

V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.

Izrek

14.Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari tako dolgo, dokler ne bo v sporu, ki bo temeljil na pravici, dokazano drugače. Ugotovljena lokacija sporne verige je ena od relevantnih okoliščin, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje kažejo na samovoljno uveljavljanje pravic tožencev. Na podlagi ugotovljenega dejstva, kje je veriga nameščena, in po zaslišanju tožencev se je zanesljivo prepričalo, da sta toženca želela preprečiti uporabo poti le tožniku za potrebe njegovih nepremičnin, ker sta prepričana, da za uporabo poti nima (služnostne) pravice. Ker namestitev verige na dostopno pot dejansko ovira ugotovljeni dotedanji način izvrševanja soposesti na zamejenem delu poti, po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne gre za neznatne spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja posesti, kot je neutemeljeno trdila tožena stranka. Ob ugotovljenem samovoljnem ravnanju tožencev je sodišče zato tožniku nudilo posestno varstvo ob pravilni uporabi 25. člena ter 33. do 34. člena SPZ.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

15.Pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških ni obrazložena. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ne najde napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

16.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi ni uradno upoštevnih napak in kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti tako, da je tožencema naložilo odstranitev ovire na njuni parceli 80/2 k. o. ..., ki je postavljena na trasi obstoječe makadamske poti, opisane v izreku, to je verige (nameščene na dveh kovinskih stebričkih, zabitih v zemljo po en na vsaki strani poti, na kateri je z vsake smeri vožnje obešen po en okrogel znak z napisom: "BREZ PREHODA" in po ena dodatna tabla z napisom: "RAZEN ZA STANOVALCE A. 5)", ki tožeči stranki onemogoča oziroma otežuje hojo, vožnjo s kolesom in vožnjo z vsemi motornimi vozili po obravnavani makadamski poti (točka I izreka). Prepovedalo jima je v bodoče na traso makadamske poti in ob njej postavljati kakršnekoli ovire, ki bi tožniku onemogočale ali oteževale hojo, vožnjo s kolesom in z motornimi vozili za potrebe uporabe njegove nepremičnine parc. št. 80/1 k. o. ... (točka II izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki IV izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

17.O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP za pritožnika, in prvim odstavkom 155. člena ZPP za tožnika, tako da krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnika zato, ker s pritožbo nista uspela, tožnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni.

2.Toženca vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Predlagata spremembo sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in s plačilom pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da odločitev neobrazloženo odstopa od sodne prakse: II Ips 669/2007 (lesena ograja s nesnemljivimi vrati na poti za soposestnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do posestnega varstva), VSC I Ip 228/2023 (drsna vrata, ki se brez težav ročno odpirajo in je skozenj omogočena vožnja, ne opravičuje posestnega varstva) in VSL II Cp 483/2020 (žična ograja, ki se sname in ponovno namesti). Napačna je ocena sodišča, da zadevi nista primerljivi. Pogostost uporabe na odločitev o motenju posesti ne more vplivati, lahko je relevantna le z vprašanje obstoja posesti. Razlikovalnega elementa tudi ne predstavlja okoliščina, da je bila pot ograjena zaradi psa. Nadalje navaja, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da prehod mimo verige ni možen oziroma je otežen. Pavšalnih navedb o koreniti spremembi posestnega stanja ni potrdil niti v svoji izpovedbi. Povedal je le, da je veriga moteč faktor in potrdil, da s snemanjem verige nima težav. To kaže, da ga veriga ne omejuje in mu ne preprečuje posesti. Stališče sodišča, da to ni odločilno, je materialnopravno zmotno. Za odločitev ni relevantna natančna lokacija verige, pač pa, ali tam, kjer je, v bistvenem ovira tožnika v izvrševanju njegove posesti. Obrazložite sodišča je neprepričljiva. Drugi obiskovalci niso relevantni, ker niso soposestniki poti. Napačni so razlogi sodišča o intervencijskih vozilih na poti in časovnem faktorju snemanja verige. Izhajati je treba iz dejstev, nastalih v trenutku motenja, ne pa iz bodočih negotovih dejstev. Tožbenih navedb o intervencijskih vozilih ni bilo. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je posledično napačna odločitev o stroških.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

4. Pritožba ni utemeljena.

3.5. Tožnik je zahteval posestno varstvo zaradi postavljenih ovir tožencev na dostopno pot, ki ovirajo vsakodnevno večkratno normalno uporabo dostopne poti za hojo, vožnjo s kolesom in z vsemi motornimi vozili do nepremičnin tožeče stranke (stanovanjska hiša in mizarska delavnica). Postavil je restitucijski in prepovedni zahtevek. Sodišče mu je delno ugodilo, in sicer za odstranitev in prepoved bodočega nastavljanja tistih (kakršnihkoli) ovir, za katere je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da znatno spreminjajo dotedanje tožnikovo posestno stanje in ga ovirajo v vsakodnevni uporabi sporne poti (čez pot napeta veriga z znakoma z napisom "BREZ PREHODA" ter dodatnima tablama "RAZEN ZA STANOVALCE A. 5", obešena na v zemljo zabita kovinska stebrička na vsaki strani trase poti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo: za ovire, za katere je ugotovilo, da ne motijo tožnikove posesti (dve tabli ob trasi poti z napisom: "PREPOVEDAN PRHOD PRIVAT" in kovinska stebrička ob poti, na katera je obešena obravnavana veriga), točka III. izreka. V tem delu ni pritožbe, sklep sodišča je pravnomočen.

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.

4.6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je pravilno materialnopravno odločitev, katere podlaga je 25. ter 32. do 34 člen SPZ.² Sklep je utemeljilo z jasnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi o vseh spornih pravno odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče se nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Ker tudi ni zatrjevanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

2Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002, s spremembami.

5.7. Ne drži pritožbena graja, da je sodišče s sprejeto odločitvijo neobrazloženo in neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse. V točki 10 in opombi 5 je pravilno povzeto ustaljeno stališče sodne prakse, da zgolj neznatna sprememba posestnega stanja ne pomeni motenja posesti v pravnem smislu. V točki 15 do 17 so ugotovljene odločilne dejanske okoliščine o dosedanji frekvenci in načinu uporabe poti na strani tožeče stranke: - tožnik in njegovi družinski člani so sporno pot večkrat dnevno uporabljali za dostop do svoje stanovanjske hiše z osebnimi vozili, peš in s kolesom, tovornjaki, dostavljalci in stranke pa za dostop do tožnikove mizarske delavnice; - po namestitvi verige morajo tožnik in njegovi družinski člani večkrat na dan in v vsakem vremenu pred oviro ustaviti, izstopiti iz avta ter za potrebe nadaljevanja poti domov odstranjevati verigo; - s snemanjem verige sicer nimajo težav in jim vsakokrat vzame manj kot minuto časa; - nenapovedani obiski, stranke in tovornjaki, namenjeni v tožnikovo delavnico, zaradi verige ne nadaljujejo poti po dostopni poti, ampak pred verigo obračajo na dvorišče hiše toženih strank; - tožnik in ostali uporabniki sporne poti imajo možnost dostopa do tožnikovih nepremičnin po drugi, daljši poti.

6.8. V točki 2 in 16 sodbe pa je sodišče pravilno ugotovilo tudi okoliščine na strani tožene stranke, in sicer: - da sta toženca navajala, da sta tožnika neuspešno pozivala k prenehanju uporabe sporne poti, češ da vožnja z različnimi stroji in mehanizacijo dodatno uničuje že tako slabo utrjeno makadamsko pot; - da kljub takšnim navedbam nista znala prepričljivo pojasniti, zakaj sta postavila oviro na sporno pot za dovozom k njuni hiši in ne takoj ob uvozu z javne ceste; - da nista navajala niti izpovedovala, da bi imela postavitev ovire zanju še kak drug pomen (kakor preprečiti tožeči stranki uporabo poti).

3Primerjaj točka 5 sklepa II Cp 483/2020.

7.9. V točki 14 je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj ugotovljenih dejanskih okoliščin na strani tožnika in tožencev ni mogoče primerjati in posledično enako odločiti kot v zadevah VSL II Cp 483/2020, ki je obravnavala podoben položaj kot II Ips 669/2007,³ na kateri ponovno opozarja pritožba. Zmotno pritožbeno naziranje, da gre za enake primere, je ob pravilni analizi vseh dejanskih okoliščin s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno so ugotovljene odločilne razlikovalne okoliščine o frekvenci uporabe sporne poti⁴ in o namenu spornega izvrševanja lastninskih upravičenj tožencev na spornem zemljišču.⁵ V nasprotju z obravnavano zadevo, ko je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke predstavlja zgolj samovoljno uveljavljanje pravic, za katere misli, da ji pripadajo, je bilo v navedenih primerih iz sodne prakse ugotovljeno, da tožena stranka ni imela namena preprečiti tožeči stranki uporabe služnostne poti na dotedanji način. Pritožbeno sklicevanje na del dejanskih okoliščin iz drugih primerov sodne prakse (odstranljiva ovira, nezamudna odstranitev ovire - tudi v pritožbeno izpostavljenem sklepu I Ip 228/2023), ne omaje pravilne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne gre za enake primere. Konkretne okoliščine v navedenih zadevah niso bistveno enake v vseh pravno relevantnih prvinah. Sodišče prve stopnje je razlog za drugačno odločitev pojasnilo, se z navedbami tožencev soočilo in nanje obrazloženo odgovorilo. Neobrazloženega odstopa od sodne prakse in kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ni.

4V II Cp 483/2020 občasna - enkrat mesečna - uporaba za dostop do vikenda tožeče stranke.

8.10. Zmotne in neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena (7.. in 212. člen ZPP), o znatni spremembi in posegu v posestno stanje. Po ugovoru tožencev, da se veriga lahko brez težav odstrani in na ta način omogoča uporabo poti, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z opisom novega načina uporabe poti, spremenjenega in oteženega zaradi nastavljene (sicer snemljive) ovire na dostopni poti, ki predstavlja dostop do tožnikovega doma, podala zadostne trditve o koreniti spremembi posestnega stanja. Ocena sodišča prve stopnje v točki 15, da je tožnik svoje navedbe tudi dokazal, ne le s svojo izpovedbo, pač pa tudi z izpovedbo obeh tožencev, je pravilna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Opravljena je po skrbni oceni celotnega procesnega gradiva. Pritožba je z ničemer ne omaje. Dejansko stanje o motilnem dejanju je pravilno ugotovljeno. Nestrinjanje pritožnikov z razlogi, dokazno oceno in s pravno odločitvijo sodišča prve stopnje pa ne vodi do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti do relativne kršitve 8. člena ZPP.

9.11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o sojenju mimo trditvene podlage tožeče stranke (dostop intervencijskih vozil). Tožeča stranka je zatrjevala, da je sporno dostopno pot uporabljala za vožnjo z vsemi motornimi vozili, kar brez dvoma vključuje tudi intervencijska vozila. Zatrjevane kršitve 7. člena ZPP ni.

5V II Cp 483/2020 je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka namestila snemljivo ograjo na pot z namenom, da prepreči uhajanje svojega psa na pot; v II Ips 669/2007 pa lesena ograja s snemljivimi vrati zato, da bi tožena stranka preprečila pašo svojih ovac na parceli tožnika.

10.12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča in ne nasprotnim pritožbenim navedbam, da v ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Ugotovljeno je in tega pritožba niti ne izpodbija, da je tožnik pred motilnim dejanjem vsakodnevno z vsemi vozili prosto večkrat na dan dostopal do svojega doma in da mora zdaj za nadaljevanje poti večkrat na dan in v vsakem primeru izstopiti iz avtomobila, vsakokrat s poti najprej ročno - čeprav časovno nezamudno, odstraniti nastavljeno verigo, kar bistveno spreminja prejšnji način dostopanja do doma. Pravilna je presoja, da gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire. Ravno ravnanje tožencev otežuje vožnjo in spreminja dosedanji način izvrševanja posesti, kar pomeni motenje posesti, ne glede na to, da vsakokratna odstranitev ovire časovno ni zamudna.