Jedro

Če tožeča stranka zaradi okoliščin, nastalih tekom pravde, izgubi pravni interes za nadaljevanje postopka in je posledično potrebno tožbo zavreči, to z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni njen neuspeh. Čim pa se ugotovi, da je stranka v pravdi propadla, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, posledično pa tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1.000,68 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbo zoper stroškovni izrek vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da plačilo pravdnih stroškov naloži toženi stranki ali podredno, da stroške porazdeli med pravdni stranki po kriteriju pravičnosti. Pritožnica navaja, da je bila predmetno tožbo prisiljena vložiti, saj se je le na ta način lahko branila pred izvršbo na njeno premoženje. Zato odločitev o stroških ne more biti odvisna od uspeha v pravdi, temveč je potrebno uporabiti kriterij krivde, po kateri mora stranka, ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali naključju, ki se je njej primerilo. Nedvomno je stroške pravdanja povzročila tožena stranka, ki je pri izvršbi vztrajala tudi po tem, ko je bil izvršilni naslov pravnomočno razveljavljen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje (in česar pritožnica ne izpodbija) je izvršilno sodišče, zaradi razveljavitve izvršilnega naslova (to je zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Pg 302/96 z dne 24.11.2000), po uradni dolžnosti ustavilo izvršbo I 2002/06042 ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, enako pa bo na podlagi prvega odstavka 76. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju moralo postopati tudi v izvršilnem postopku na tožničine nepremičnine (sedaj zadeva In 08/169). Tožnica tako nedvomno nima več pravnega interesa za nadaljevanje pravdnega postopka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, zato so nerelevantna pritožbena izvajanja v smeri, ali je tožena stranka kot upnik vztrajala pri izvršbi ali ne.

Pritrditi gre sicer pritožbi, da je bila tožba v trenutku njene vložitve potrebna, saj se je tožnica lahko le na ta način branila pred izvršbo na njeno premoženje, vendar pa je zaradi okoliščin, nastalih tekom pravde, pravni interes za nadaljevanje postopka izgubila. Zato je bilo tožbo potrebno zavreči, kar z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni njen neuspeh. Čim pa se ugotovi, da je stranka v pravdi propadla, mora po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati na kriterij krivde po 156. člena ZPP, saj se pri zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (kar je po 274. členu ZPP tudi pravni interes), o utemeljenosti zahtevka sploh ne odloča (tako teorija kot sodna praksa, prim. Betetto, ZPP s komentarjem, GV založba 2006, 2. knjiga, str. 30 in zadeve VSL II Cp 1015/2001, VSK I Cpg 207/2006 in VSL III Cp 1030/2009).

Ker pritožba ni utemeljena, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep v izpodbijanem delu potrdilo. Z zavrnitvijo pritožbe je dolžna pritožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).