Jedro

Obdolženi je utemeljeno osumljen, da je iz koristoljubnosti kot član dobro organizirane združbe storil deset kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ. Ob tako organizirani dejavnosti, v kateri je imel vsak član vnaprej določeno vlogo, so obdolženci, ki jih je povezoval skupni namen izvrševanja takšnih kaznivih dejanj, vsak v okviru lastne udeležbe prispevali k nastanku prepovedane posledice. S tem pa so skupaj ustvarjali tudi pogoje, v katerih je bila ogrožena varnost prebežnikov na njihovi poti do cilja. Ob tako opredeljeni kaznivi dejavnosti podrobnejša opredelitev vloge posameznega obdolženca v zvezi z ogrožanjem varnosti ni bila potrebna.

Kadar sodišče obrazloženo ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na predlog preiskovalne sodnice obdolženemu D.T. in še nekaterim drugim obdolžencem podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do 18.12.2003 do 5.55 ure.

Zoper navedeni sklep je dne 1.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega D.T. zaradi kršitve 20., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi ali pa ga nadomesti z ukrepom hišnega pripora.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne kot neutemeljeno. V zahtevi zatrjevane kršitve ustave in ZKP niso podane. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu izčrpno in prepričljivo utemeljilo ustavni pogoj za podaljšanje pripora - ogrožanje varnosti ljudi. Ker gre v obravnavani zadevi za spravljanje drugih čez mejo Republike Slovenije v okviru združbe iz koristoljubnosti, pri čemer je vsak izmed obdolžencev (tudi D.T.) imel vnaprej določeno vlogo, je varnost ljudi in premoženja presojati v okviru posledic, ki nastajajo s skupnim delovanjem obdolžencev. Vrhovno sodišče je pri tem navedlo, da so zdravje ilegalnih pribežnikov neposredno ogrožali vsi obdolženci z izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj in takemu razumnemu sklepanju in načinu, kako je bilo pojasnjeno, ni mogoče očitati pomanjkljivosti v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato tudi ni podana kršitev 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki za odreditev in trajanje pripora postavlja v sklepu ustrezno pojasnjene pogoje. Pri dejanjih, glede katerih teče preiskava, namreč ne gre le za dejanje drugih soobdolžencev, pač pa za skupno delovanje. Delež obdolženega D.T. glede na število dejanj pa pri tem ni niti neznaten niti majhen. Na enaki podlagi je po mnenju vrhovnega državnega tožilca utemeljeno tudi sklepanje, da za obdolženca niso bili podani pogoji, ki jih zakon določa za hišni pripor. Pri podaljšanju pripora se tudi niso pokazale nikakršne okoliščine, ki bi narekovale izbiro milejšega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti, zato posebna obrazložitev v tem smislu niti ni bila potrebna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o ogrožanju varnosti ljudi in o tem, da milejši ukrep ne pride v poštev. Obrazložitvi sklepa očita abstraktnost in splošnost, ker ne navaja, na podlagi katerih dejstev in okoliščin ugotavlja, da je D.T. ogrožal varnost ljudi (za takšno trditev v spisu po zagovornikovem mnenju tudi ni opore), posplošeno sklicevanje na morebitno takšno ravnanje drugih soobdolžencev pa naj bi pomenilo odmik od pravne varnosti in načela osebne kazenske odgovornosti. V navedenem zagovornik vidi kršitev določb 20., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na neogibnost pripora za varnost ljudi je sodišče sklepalo na podlagi podatkov o ravnanju s prebežniki v času izvajanja ukrepov, ko je bilo ugotovljeno, da je šlo za jemanje in trganje osebnih dokumentov, odvzemanje osebnih stvari in uničenje ali odvrženje le-teh, puščanje prebežnikov v slabih vremenskih razmerah na prostem, za slabo preskrbo s hrano in za izkoriščanje položaja, v katerem so se znašli. Na osnovi navedenih konkretnih okoliščin, ki jih vložnik zahteve niti ne izpodbija, je sodišče razumno sklepalo, da so bile razmere, v katerih je potekalo spravljanje ljudi čez mejo, ogrožujoče ne le za njihovo zdravje pač pa tudi za njihovo premoženjsko varnost; iz podatkov spisa namreč izhaja, da so obdolženci terjali plačilo visokih zneskov (od 1000 do 3000 evrov) od praviloma ekonomsko šibkih pribežnikov.

Obdolženi D.T. je utemeljeno osumljen, da je iz koristoljubnosti kot član dobro organizirane združbe storil deset kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ. Ob tako organizirani dejavnosti, v kateri je imel vsak član vnaprej določeno vlogo, so obdolženci, ki jih je povezoval skupni namen izvrševanja takšnih kaznivih dejanj, vsak v okviru lastne udeležbe prispevali k nastanku prepovedane posledice. S tem pa so skupaj ustvarjali tudi pogoje, v katerih je bila na že opisan način ogrožena varnost prebežnikov na njihovi poti do cilja. Ob tako opredeljeni kaznivi dejavnosti podrobnejša opredelitev vloge posameznega obdolženca (tudi D.T.) v zvezi z ogrožanjem varnosti ni bila potrebna. Izpolnitev tega zakonskega pogoja je v tem primeru treba presojati v okviru posledic skupnega delovanja vseh obdolžencev, pri čemer vloga D.T. ni bila majhna.

Kadar sodišče obrazloženo ugotovi (kot v obravnavanem primeru), da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, niti ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo milejših ukrepov. Utemeljitev neogibnosti pripora v skladu z načelom sorazmernosti namreč narekuje tudi presojo, ali željenega cilja ni mogoče doseči s kakim drugim, milejšim ukrepom (npr. hišnim priporom, za katerega se zavzema vložnik zahteve). Sicer pa je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na šesti strani navedlo, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah, teži kaznivih dejanj posameznih obdolžencev ter ob dejstvu, da naj bi bila kazniva dejanja izvršena v dobro organizirani združbi, ne pride v poštev nadomestitev pripora z milejšimi ukrepi, ker ni mogoče pričakovati, da bi z njimi bila zagotovljena varnost ljudi in njihovega premoženja. S tem, ko zagovornik izpodbija utemeljenost takšne ocene, sklicujoč se na okoliščine obdolženčeve udeležbe pri izvršitvi kaznivih dejanj, v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz navedenega sledi, da so v izpodbijanem sklepu ugotovljeni in ustrezno obrazloženi tudi tisti ustavni in zakonski pogoji za pripor, v zvezi s katerimi zagovornik zatrjuje kršitev uvodoma navedenih ustavnih in procesnih določb. Ker tako kršitve, na katero se sklicuje zagovornik niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).