Jedro

Toženka ni upravičena do znižane zavarovalne premije, ker ni dokazala, da je tožnico obvestila pisno o nastopu spremenjenih okoliščin (prodaji dela premoženja) in ni bil sklenjen aneks k zavarovalni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 14.037,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2011 dalje do plačila, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 13.814,73 EUR, vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 192824/2011 z dne 14. 12. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka, in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v znesku 495,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. O vprašanju, ali je tožena stranka tožečo stranko na pravilen način in pravočasno obvestila o prodaji svojega premoženja, s čimer bi bila na podlagi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičena do znižanja zavarovalne vsote in s tem zavarovalne premije, sta priči U. K. in I. Ž. različno izpovedovali. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo prepričljivejši izpovedbi U. K., ki ni več v pogodbenem odnosu z nobeno od strank, priča I. Ž., ki je nastopal kot agent tožeče stranke pa je pri njej še vedno zaposlen. Ob soočenju je bila verodostojnejša priča U. K., ki je tudi veliko bolj podrobno opisovala, zakaj je 5. 8. 2008 poslala fax in kaj bi morala tožeča stranka potem narediti. Šele, ko je tožena stranka začela preverjati, kaj je z zavarovanjem in zakaj je oprema, ki je prodana, še vedno vključena v zavarovanje, je agent tožeče stranke I. Ž. očitno ugotovil, da je spregledal fax tožene stranke z dne 5. 8. 2008 in je zato toženi stranki svetoval, da glede na to, da ni bila reden plačnik, poskrbi za plačilo faktur in prilagoditev zavarovanja za vnaprej. Sodba sicer navede razloge, zakaj pokloni verodostojnost priči I. Ž., vendar pa je takšna argumentacija prešibka. Če si dokazi nasprotujejo, mora sodišče jasno povedati, kateri dokaz šteje za verodostojnega, in to prepričljivo obrazložiti. Nelogično je sklepanje sodbe, da tožena stranka nima pisnega dokazila o poslanem faxu z dne 5. 8. 2008. Slednjega predstavlja račun, ki ga je tožena stranka izstavila kupcu opreme in predstavlja dokazilo o zmanjšanju premoženja tožene stranke. Sodišče je očitno zmotno presodilo listino in navedbe tožene stranke. Toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala poskrbeti za aneks k pogodbi oziroma zavarovalni polici, saj ni njena dolžnost, da sestavlja pravne dokumente. Ni logičen zaključek sodbe, da bi glede na dejstvo, da tožeča stranka na poslani fax ni odreagirala, v nekem primernem času pozivati tožečo stranko, da pripravi dodatek k pogodbi. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in prepisi zvočnih posnetkov, zmotno je ugotovljeno dejansko stanje in podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporno vprašanje, ali je toženka (pravočasno in pravilno) obvestila tožnico, da so nastopile okoliščine, ki nudijo podlago za znižanje zavarovalne premije. Toženka v pritožbi vztraja, da je tožnico 5. 8. 2008 (njenega agenta I. Ž.) po faxu obvestila o prodaji svojega premoženja (dela osnovnih sredstev – gostinske opreme najemniku) in bi morala tožnica poskrbeti za sklenitev aneksa k zavarovalni pogodbi oziroma zavarovalni polici, s katero bi se zmanjšala zavarovalna premija.

6. Sodba zavzame stališče, da je tožnica upravičena do plačila premij v celotni višini, kot je določena v zavarovalnih policah do 14. 1. 2012 (takrat je v skladu s 946. členom OZ potekel odpovedni rok od obvestila tožene stranke o odstopu od pogodb z dne 14. 6. 2011), in da toženka ni plačevala previsokih premij oziroma ji tožnica ni zaračunavala previsokih premij.

7. Zavzeto stališče temelji na naslednji ugotovitvah: - da sta stranki sklenili štiri zavarovalne pogodbe, in sicer po Polici za zavarovanje požara št. 00434765, Polici za vlomno zavarovanje št. 00434767, Polici za zavarovanje odgovornosti št. 00434768 in Polici za strojelomno zavarovanje št. 0044769, - da je bil k vsaki izmed polic 25. 1. 2008 sklenjen Dodatek št. 1, s katerim je bilo za vse zavarovalne pogodbe enako določeno, da se datum pričetka zavarovanja prestavi na 22. 4. 2008, potek zavarovanja pa na 12. 4. 2018, - da tožnica ni predložila pisnih dokazov za trditve, da je 5. 8. 2008 tožnico (agenta tožnice I. Ž.) obvestila po faxu o odprodaji svojega premoženja, - da med strankama niti v letu 2008 niti kasneje ni prišlo do sklenitve aneksa oziroma dodatka k sklenjenim pogodbam, s katerim bi se zmanjšala zavarovalna premija, - da toženka ni plačala z zavarovalnimi pogodbami dogovorjenih zavarovalnih premij na podlagi računov, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka v predmetnem postopku, - da je toženka tožnici (šele) 26. 9. 2011 (ponovno) poslala dopis, ki ga je tudi ustrezno dokumentirala, z računom o prodaji (dela) sredstev, - da toženka tožnici v vmesnem obdobju (od leta 2008 do leta 2011) ni pošiljala nobenih zahtev in tudi ne dokumentiranih dopisov, - da je tožnica na podlagi obvestila o prodaji sredstev z dne 26. 9. 2011 toženki ponudila sklenitev dodatka k zavarovalnim policam z veljavnostjo od 28. 9. 2011, - da do sklenitve dodatka k pogodbam ni prišlo in je tožnica od pogodb odstopila, - da je odpovedni rok od obvestila toženki o odstopu od pogodb potekel 14. 1. 2012. 8. Sodba ugotavlja vsa odločilna dejstva, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Z očitkom protispisnosti pritožba izpodbija dokazno oceno, kar ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga uveljavlja pritožba. Bistvena vsebina izvedenih dokazov je korektno povzeta. Zmotna dokazna ocena sodbe bi kvečjemu lahko predstavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podan.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodbe, pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost njegove dokazne ocene. Neutemeljen je očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba materialnopravno pravilno odločitev opre na določbe OZ, ki urejajo pogoje za znižanje zavarovalne premije med trajanjem zavarovanja (940. člen OZ, 957. člen OZ) in splošne pogoje zavarovanja (nanje se sklicujejo zavarovalne police), ki so sestavni del pogodb. V slednjih je določeno, da so dogovori o vsebini zavarovalne pogodbe veljavni le, če so sklenjeni v pisni obliki, v taki obliki pa morajo biti tudi vsa obvestila in izjave, ki jih je treba dati po določbah zavarovalnih pogodb.

10. Dokazna ocena sodbe, ki izpoved priče I. Ž. (zavarovalnega agenta tožnice) oceni kot prepričljivejšo od izpovedbe priče U. K. (uslužbenke toženke), je logična in prepričljiva. Sodba navede zadostne in pravilne razloge, zakaj pokloni vero I. Ž., ki ne terjajo dopolnitve. Dejstvo, da je priča I. Ž. še vedno zaposlen pri tožnici, priča U. K. pa pri toženki ni več zaposlena, samo po sebi ne zadošča za dvom v njegovo verodostojnost. Zaradi nasprotujočih si izpovedb prič je sodišče prve stopnje opravilo soočenje in na podlagi neposrednega vtisa poklonilo vero priči I. Ž. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da je bila ob soočenju prepričljivejša priča U. K. in je I. Ž. očitno na fax „pozabil“ in da govori o dogodku v letu 2011, pritožba očitno spregleda izjavo priče U. K. ob soočenju (prepis zvočnega posnetka z dne 2. 4. 2014, stran 28), potem, ko je priča I. Ž. zanikal, da bi mu poslala obvestilo o odprodaji sredstev že v letu 2008, ki se glasi: „Dopuščam pa možnost, da nisi dobil ti v vednost, da sem poslala direkt tja...“ Dokazna ocena pa sicer ne temelji le na oceni izpovedb prič, temveč tudi na drugih dokazih, elektronski komunikaciji (16. točka obrazložitve). Pritožbena teza, da je I. Ž. spregledal sporočilo toženke poslano potrditvi toženke 5. 8. 2008 po faxu in toženki, glede na to, da ni bila reden plačnik, predlagal, da poskrbi za plačilo faktur in prilagoditev zavarovanja za naprej, sodišča druge stopnje ne prepriča. Prepričljivejši in dokazno podprt je zaključek sodbe, da je toženka šele septembra in oktobra 2011 želela za nazaj doseči zmanjšanje premije in izplačilo preveč plačane premije v obliki dobropisa, na kar pa tožnica ni pristala. Sicer pa pritožba ne ponudi nobenih razlogov, zakaj vse od leta 2008 do leta 2011 ni preverila, zakaj tožnica, na, potrditvi toženke poslan fax 5. 8. 2008, ni reagirala. Nasprotno, ne nasprotuje ugotovitvi sodbe (15. točka obrazložitve), da od leta 2008 do leta 2011 tožnici ni pošiljala nobenih obvestil ali dokumentiranih dopisov. Upoštevaje splošne pogoje, bi, kot pravilno obrazloži že sodba, za znižanje zavarovalne premije moral biti sklenjen (pisni) aneks oziroma dodatek k pogodbi, ki niti v letu 2008 niti kasneje ni bil sklenjen. Po obvestilu toženke v letu 2011 pa je tožnica (takoj) ponudila podpis dodatka k pogodbi. V skladu z zakonskimi določbami znižanje zakonske premije lahko velja le za vnaprej.

11. Ob dejstvih, da brez sklenitve dodatka k pogodbam toženka ni bila upravičena do plačila nižje premije (dodatek k pogodbi ni bil sklenjen niti v letu 2008 niti kasneje), da tožnica (v letu 2008 in kasneje) toženki ni poslala ponudbe za sklenitev dodatka k pogodbi (po ugotovitvi sodbe faxa toženke z dne 5. 8. 2008 z računom o delni odprodaji sredstev ni prejela, toženka ni dokazala, da ga je poslala) je življenjsko nelogično, da (do leta 2011) toženka tožnice ni pozivala na ureditev razmerja glede na spremenjene okoliščine (tožnica bi ji poslala ponudbo, tako kot je to storila po toženkinem pozivu v letu 2011). Brez pomena je zato pritožbeno sklicevanje, da ni dolžnost toženke, da sestavlja pravne dokumente, ker s podatki za izračun nove premije razpolaga tožnica. Nerazumljivo je razlogovanje pritožbe o tem, da poslani fax predstavlja račun, ki ga je toženka izstavila kupcu opreme in posledični očitek, da je sodišče zmotno presodilo samo listino in navedbe tožene stranke, kaj predstavlja poslani fax. Dejstvo je, da toženka, kot pravilno ugotavlja sodba (14. točka obrazložitve), pisnega dokazila bodisi o obvestilu ali poslanem računu(1) ni predložila. Po povedanem se izkaže, da je pravilna ugotovitev sodbe, da toženko vežejo veljavno sklenjene pogodbe, torej tudi višina v njej dogovorjenih premij.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni niti razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 150. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Toženka je v I. točki pripravljalne vloge z dne 3. 10. 2012 navajala: „Tako smo račun 794-0004 z dne 4. 8. 2008, skupaj s specifikacijo opreme (18 listov), poslali po faksu I. Ž. na telefon ….., v katerem je zahtevala znižanje zavarovalne premije.“.