Jedro

Ker je zavezanec za plačilo sodne takse tisti, ki je postavil zahtevek, nosi trditveno in po potrebi dokazno breme on sam. Sodišče je zgolj dolžno preizkusiti, ali so njegove navedbe pravilne, ni pa dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali bi zavezanec nemara bil upravičen do oprostitve plačila sodne takse.

ZST-1 na nobenem mestu ne določa, da svojih trditev zavezanec ne bi mogel dokazovati z vsemi dopustnimi dokaznimi sredstvi, niti ne določa, bi bila predložitev izjave o premoženjskem stanju že zadostna za dosego oprostitve plačila sodne takse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani točki II izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep glede točke I izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s točko I izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog tožene stranka za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 26. 4. 2013. S točko II izreka pa je naložilo toženi stranki plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 615,00 EUR.

2. V pritožbi je tožena stranka izpodbijala obe točki izreka. Glede točke I izreka sklepa je navedla, da bi po njenem mnenju moralo sodišče, če je obstajala kakršnakoli nejasnost, stranko pozvati k dopolnitvi podatkov. Tožena stranka je predložila podatke za leto 2011, ker drugih do trenutka vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse še niti ni bilo. Sodišče tudi teh ni upoštevalo v celoti. Zlasti ni upoštevalo izgube, ki je znašala 111.811,00 EUR. Tožena stranka ne more pojasniti, zakaj nima zalog iz leta 2011, sedaj pa jih tudi nima. Glede na blokado poslovnega računa in glede na to, da vplačil nanj ni, tožena stranka ne more plačati takse v višini 615,00 EUR.

3. Glede točke II izreka pa je pritožba očitala prvostopenjskem sklepu, da je z njim že bilo določeno plačilo sodne takse, čeprav bi najprej moral biti izdan plačilni nalog.

4. Pritožba ni utemeljena glede točke I izreka, utemeljena pa je glede točke II izreka.

Točka I izreka

5. V točki I izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse.

6. Tožena stranka ima pravni položaj podjetnika posameznika. Zanjo torej veljajo 1., 3. in 4. odstavek 11. člena ZST-1. Oprostitev plačila sodne takse glede na te določbe je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Dopolnilno velja 3. odstavek 11. člena ZST-1, po katerem mora sodišče oprostiti plačila sodne takse stranko, če nima denarja zanj in ga tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri presoji je treba upoštevati tudi premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (4. odstavek 11. člena ZST-1).

7. Ker se postopek za oprostitev plačila sodne takse vodi v okviru pravdnega postopka, torej veljajo splošna pravila pravdnega postopka (3. odstavek 1. člena ZST-1). Ker je zavezanec za plačilo sodne takse tisti, ki je postavil zahtevek, nosi trditveno in po potrebi dokazno breme on sam (212. člen ZPP). Sodišče je zgolj dolžno preizkusiti, ali so njegove navedbe pravilne (4. odstavek 12. člena ZST-1). Ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali bi zavezanec nemara bil upravičen do oprostitve plačila sodne takse.

8. Podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost (6. odstavek 3. člena ZGD-1). Podjetnik odgovarja za poslovne obveznosti tudi s tistim premoženjem, ki ni vezano na podjetniško dejavnost, torej z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 7. člena ZGD-1). Da oseba, ki je podjetnik, odgovarja z vsem premoženjem za vse obveznosti (poslovne in neposlovne), je torej očitno. Ena takšnih obveznosti, za katero je podjetnik odgovoren z vsem svojim premoženjem, je tudi obveznost za plačilo sodne takse.

9. Tožena stranka je podala predlog za taksno oprostitev v svoji vlogi z dne 26. 4. 2013 (l. št. 64). Prvostopenjsko sodišče jo je pozvalo k dopolnitvi s sklepom z dne 13. 5. 2013 (l. št. 66), in sicer k predložitvi izjave o premoženjskem stanju.

10. Pritožba neutemeljeno graja delo prvostopenjskega sodišča, da bi moralo pozvati stranko k dopolnitvi podatkov. Razloga za to sta dva: prvi je, da je sodišče toženo stranko k dopolnitvi vloge pozvalo. Drugi pa je posledica tega, da nosi zavezanec trditveno in dokazno breme, da izpolnjuje predpostavke za oprostitev plačila sodne takse. Trditvenemu in dokaznemu bremenu tožena stranka ni zadostila. Priložila je sicer izjavo o premoženjskem stanju. Ta izjava pa je torej zgolj priloga k zavezančevi vlogi, in je služila kot dokaz (2. odstavek 12. člena ZST-1). Ta dokaz sam po sebi še ni zadosten. ZST-1 na nobenem mestu ne določa, da svojih trditev zavezanec ne bi mogel dokazovati z vsemi dopustnimi dokaznimi sredstvi, niti ne določa, bi bila predložitev izjave o premoženjskem stanju že zadostna za dosego oprostitve od plačila sodne takse.

11. Obrazec „Izjava o premoženjskem stanju“ se deli na del, ki se nanaša na fizično osebo (poglavji II in III vprašalnika) in na del, ki se nanaša na pravno osebo (poglavje IV). Tožena stranka je del, ki se nanaša na fizično osebo (poglavji II in III) pustilo neizpolnjen. Šele poglavje IV (ki pa se nanaša na pravno osebo) je izpolnila tako, da je podala navedbe, da nima aktive, da nima pasive, da je višina čistega poslovnega izida 0, enak naj bi bil tudi bilančni dobiček, vplačil na poslovni (transakcijski) račun v zadnjih treh mesecih pa naj ne bi bilo. Priložila je tudi izkaz poslovnega izida za leto 2011. 12. S tem pa tožena stranka sploh ni pojasnila, in kljub sodnemu pozivu ni niti poskusila pojasniti, kakšno je njeno resnično premoženjsko stanje, namreč premoženjsko stanje njenega podjetniško vezanega in podjetniško nevezanega premoženja skupaj vzeto. Že zato je odločitev prvostopenjska sodišča pravilna.

13. Tožena stranka je sicer trdila, da je njeno poslovanje takšno, da ni likvidna, da je njen poslovni račun blokiran in da ni vplačil na račun. Tudi teh trditev ni tožena stranka nikoli niti poskusila dokazati s kakršnimikoli dokazi, npr. bančnimi izpiski, čeprav bi to bilo to zelo lahko storiti.

14. Na druge pritožbene razloge pritožbenemu sodišču zato ni bilo potrebno odgovarjati, ker ne bi v ničemer spremenili odločitve v tej zadevi.

15. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena in jo pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

Točka II izreka

16. S točko II izreka je prvostopenjsko sodišče toženi stranki že naložila plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 615,00 EUR, plačilnega naloga pa predhodno ni izdalo. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča je v nasprotju s 1. odstavkom 34. člena ZST-1, ki sodišču nalaga, da najprej izda plačilni nalog, zoper katerega ima zavezanec še pravico do vložitve ugovora (34.a člen ZST-1). Ohranitev točke II izreka prvostopenjskega sklepa v veljavi bi pomenila, da je toženi stranki odvzeta pravica do ugovora.

17. Pritožba je v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato točko II izreka prvostopenjskega sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

18. Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Izpodbijala je sklep v celoti. Uspela ni v glavnem delu, s katerim je skušala doseči oprostitev plačila sodne takse. Uspela je le v majhnem delu (glede točke II izreka prvostopenjskega sklepa), s katerim pritožbeno sodišče ni imelo nobenega posebnega dela. Če stranka delno uspe s pritožbo in je izpodbijana odločba delno razveljavljena, lahko sicer sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo. Sodišča pa ni zavezano k temu in lahko odloči o celotnih pritožbenih stroških takoj (4. odstavek 165. člena ZPP).

19. Ker je neuspeh tožene stranke pretežen, mora v celoti nositi svoje pritožbene stroške sama (4. odstavek 165. člena ZPP in 1. in 3. odstavek 154. člena ZPP).