Up-316/96

10.12.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. G. iz V. g., ki ga zastopajo dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji senata dne 10. decembra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. G. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 26/96 z dne 14.11.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IKZ 224/96 z dne 29.10.1996 in zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IKZ 224/96 z dne 15.10.1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija (1) odločbo predsednika prvostopnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova prošnja za odložitev prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov (odločba z dne 15.10.1996) in (2) sklep predsednika drugostopnega sodišča, s katerim je bila potrjena odločitev prvostopnega sodišča, da je bila pritožba zoper sklep z dne 15.10.1996 prepozna (sklep z dne 14.11.1996 in sklep z dne 29.10.1996. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in sklepov in vrnitev zadeve v novo odločanje. Zatrjuje kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) in kršitev človekove pravice do zdravja in življenja. Predlaga, da Ustavno sodišče na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču zadrži izvršitev zaporne kazni.

2.Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da v primeru, ko ima stranka v upravnem postopku pooblaščenca, začne rok za vložitev pritožbe teči z vročitvijo prvostopne odločbe pooblaščencu. Ker sta prošnjo za odložitev prestajanja zaporne kazni podpisala pooblaščenec in sam, naj bi tudi rok za pritožbo začel teči samostojno za vsakogar izmed njiju. Odločba o zavrnitvi prošnje za odložitev prestajanja kazni je z nepravilno odločitvijo sodišča postala dokončna in izvršljiva. Posledica te odločbe naj bi bila, da mora pritožnik, čigar zdravje in življenje naj bi bilo z nastopom kazni ogroženo, takoj v zapor.

3.Glede sklepov, navedenih pod točko (1) 1. točke obrazložitve: Ena od predpostavk za vložitev ustavne pritožbe je, da so bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Izpodbijana sklepa je sodišče izdalo v upravnem postopku (8. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 17/78, 23/82, 41/87, 32/89 in Uradni list RS, št. 8/90, 12/92 in 58/93 - v nadaljevanju: ZIKS). Zoper odločbe, izdane v upravnem postopku, je po 6. členu Zakona o upravnih sporih (Uradni list SRFJ, št. 4/77 - v nadaljevanju: ZUS) dovoljen upravni spor. Pritožnik ni izkazal, da bi glede izpodbijanih sklepov vložil tožbo v upravnem sporu. Procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS torej ni izpolnjena.

4.Pritožnik je v dopolnitvi ustavne pritožbe zatrjeval tudi obstoj okoliščin, ki naj bi utemeljevale sprejem ustavne pritožbe pred izčrpanostjo pravnih sredstev (drugi odstavek 51. člena ZUstS). Ena od predpostavk za odločanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS je očitnost zatrjevane kršitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni podana. Sodišče je zavrglo pritožnikovo pritožbo kot prepozno. Po stališču sodišča je rok za vložitev pritožbe začel teči z vročitvijo prvostopne odločbe pritožnikovemu pooblaščencu. Sklicevalo se je na določbo tretjega odstavka 87. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes. - v nadaljevanju: ZUP), po kateri se vročitev pisanja pooblaščencu šteje za vročitev pisanja stranki. Pritožnikov ugovor, češ da ZUP v prvem odstavku istega člena za vročitev pisanj, od katerih vročitve začne teči prekluziven rok, zahteva osebno vročitev, je zavrnilo kot neutemeljen. Zahteva po osebni vročitvi po stališču sodišča ne pomeni obveznosti vročitve pisanja stranki osebno, ampak gre za pravni pojem, ki le označuje strožje zahteve v postopku vročanja pisanja. Določba prvega odstavka 87. člena ZUP zato za primer, ko ima stranka pooblaščenca, pomeni le, da mora pristojni organ pisanje vročiti pooblaščencu osebno.

5.Razlaga določbe 87. člena ZUP, kakršno je navedlo sodišče, ustreza pomenu besedila določbe in je skladna z vsebino podobnih določb v drugih procesnih zakonih, tako v kazenskem kot v civilnem pravu. Ni mogoče reči, da je bil pritožnik zaradi take razlage prikrajšan za pravico do pravnega sredstva. Sodišče je odločilo o pritožbi, ki jo je vložil njegov pooblaščenec, ta pa v postopku ni nastopal v svojem imenu, ampak v imenu in na račun pritožnika. V obravnavanem primeru torej ne gre za očitno kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po ugotovitvi, da ena izmed predpostavk za izjemno predčasno obravnavanje ustavne pritožbe ni podana, se v presojo obstoja ostalih ni bilo potrebno spuščati.

Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zoper sklep drugostopnega sodišča z dne 14.11.1996 v zvezi s sklepom prvostopnega sodišča z dne 29.10.1996 zavrglo.

6.Glede odločbe, navedene pod točko (2) 1. točke obrazložitve: ustavno pritožbo zoper to odločbo je Ustavno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 51. člena ZUstS. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva, ki mu jih daje pravni red. Če je pritožnik imel možnost, da odpravo kršitve, ki jo zatrjuje v ustavni pritožbi, uveljavlja v nekem drugem pravnem sredstvu, mora to storiti, sicer procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ni podana (glej npr. odločbo št. Up-41/96 z dne 25.4.1996 - OdlUS V, 69). Pritožnik je kršitev "človekove pravice do zdravja in življenja" imel možnost uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. To možnost je izkoristil prepozno.

7.Ustavno sodišče je po navedenem štelo, da pravna sredstva zoper izpodbijano odločbo niso bila izčrpana. Ker pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev, s katerimi bi bilo mogoče odpraviti zatrjevano kršitev človekove pravice in preprečiti nastanek nepopravljivih posledic, Ustavno sodišče glede tega dela ustavne pritožbe ni presojalo morebitnega obstoja drugih predpostavk iz drugega odstavka 51. člena ZUstS.

7.Ustavno sodišče opozarja pritožnika, da je imel oziroma ima še na razpolago pravna sredstva, s pomočjo katerih bi lahko dosegel ponovno presojo utemeljenosti razloga, ki ga je navedel v prošnji za odložitev izvršitve kazni. Kot prvo bi lahko, če je rok za pritožbo zamudil iz opravičenih razlogov, lahko vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje (103. do 108. člen ZUP). Kot drugo bi naknadno poslabšanje zdravstvenega stanja morda lahko uveljavljal s predlogom za obnovo postopka. Poleg tega lahko obsojenec tudi potem, ko je že na prestajanju kazni, prosi za njeno prekinitev, če je to potrebno zaradi njegove hujše bolezni (74. člen ZIKS).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič