Jedro

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnikovemu zahtevku z dne 3. 10. 2018 za določitev tožnikovega statusa nerezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 za obdobje od 12. 1. 2017 dalje ugodil. Ker je bilo v tem delu tožnikovemu zahtevku ugodeno, po presoji sodišča v predmetni zadevi tožnik v tem delu ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor, saj slednji za tožnika ne pomeni možnosti izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da naj ne bi bilo odločeno o njegovem celotnem zahtevku z dne 3. 10. 2018, saj naj bi zahteval ugotovitev statusa nerezidenta Slovenije od leta 1990 oz. 1991 dalje in ne le od 12. 1. 2017 dalje, kot to navaja davčni organ. V takšnem primeru bi moral po presoji sodišča tožnik v skladu s četrtim odstavkom 222. člena ZUP vložiti pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa pri pritožbenemu organu. Šele, če ta o pritožbi ne bi odločil, bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka upravnega organa in za začetek upravnega spora, kot to določa 28. člen ZUS-1. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta, s katerim je bil upravni postopek končan. Te procesne predpostavke pa po predhodno navedenem v obravnavani zadevi niso izpolnjene.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik s predmetno tožbo izpodbija odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni organ, tudi prvostopenjski organ), s katero je ugodila tožnikovemu zahtevku z dne 3. 10. 2018 za določitev statusa nerezidenta Slovenije v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za obdobje od 12. 1. 2017 dalje. Tožnik živi in dela v Nemčiji že od leta 1990 dalje, ima nemško državljanstvo, je poročen, oče dveh odraslih hčera. Z ženo sta lastnika hiše v Nemčiji, tu ima tudi stalno prebivališče in zdravstveno zavarovanje. Iz uradnih evidenc in tožnikovih dokazov je razvidno, da se tožnik šteje za nerizidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 od 12. 1. 2017 dalje, ko je odjavil svoje stalno prebivališče v Sloveniji in tako ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz 6. člena ZDoh-1. 2. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz vloge tožnika z dne 3. 10. 2018 je razvidno, da je tožnik zahteval ugotovitev rezidentskega statusa od 11. 1. 2017 dalje in ne od leta 1990 oz. 1991 dalje, kot to navaja tožnik v pritožbi. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ni bilo odločeno v celoti o tožnikovemu zahtevku. Tožnikovemu zahtevku je davčni organ ugodil. Izrek izpodbijane odločbe je jasen in razumljiv, obrazložitev pa tudi vsebuje vse razloge za sprejeto odločitev. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da stalnega prebivališča v Sloveniji ni odjavil zaradi napake upravnega organa, kar pojasni s sklicevanjem na Zakon o stalnem prebivališču. Davčni organ je tožnikov rezidentski status presojal pravilno po 6. členu ZDoh-2, ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2016 z dne 11. 6. 2015. Tožnik je imel v obdobju do 11. 1. 2017 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Prijava in odjava se vodi v Registru prebivalstva, ki je uradna evidenca. Tožnik je 11. 1. 2017 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji in tako od 12. 1. 2017 dalje izpolnjuje pogoje za nerezidenta Slovenije po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Odločitev prvostopenjskega organa je pravilna.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen oz. nerazumljiv in da izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti. Po mnenju tožnika bi se moral izrek v obravnavani zadevi glasiti, da se tožnik za namene ZDoh-2 šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Izrek upravne odločbe mora biti jasen. Podana je kršitev 22. člena Ustave RS, kar pojasni. Upravni organ ni odločil o celotnem zahtevku. Rezidentski status tožnika v obdobju od 1. 1. 2005 do 12. 1. 2017 ostaja nerešen. Zaradi navedenih procesnih kršitev je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava in sicer določbe 1. točke 6. člena ZDoh-2 in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ni pravilna ugotovitev, da je tožnik šele 12. 1. 2017 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji. Tožnik je že leta 2004 odjavil prebivališče v Sloveniji, ni pa vedel, da ga je odjavil le začasno in da je to sploh mogoče. Tožnik meni, da zaradi napake upravnega organa ni formalno odjavil stalnega prebivališča v Sloveniji oz. tožnikova odjava ni bila registrirana. Tako v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2. Sklicuje se na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in meni, da je bil upravni organ dolžan tožnika kot neuko stranko opozoriti na dejstvo začasne odjave prebivališča in njene posledice. Sodišče predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da je tožnik 3. 10. 2018 davčnemu organu predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa - odhod iz Republike Slovenije in z njo zahteval, da se mu prizna status nerezidenta za davčno leto 2017, o čemer je jasno in razumljivo odločil davčni organ z izrekom izpodbijane odločbe in tožnikovemu zahtevku ugodil in mu dodelil za davčne namene status nerezidenta Slovenije od 12. 1. 2017 dalje. Tožnik je šele v pritožbi zahteval izdajo dopolnilne odločbe in navajal, da o pretežnem delu njegovega zahtevka davčni organ ni odločil, saj je tožnik zahteval določitev statusa nerezidenta Slovenije od 1990 oz. 1991 dalje. Navedeno pa nasprotuje tožnikovi navedbi v vlogi, s katero je bil predmetni postopek začet in sicer, da zahteva priznanje statusa nerezidenta Slovenije za davčno leto 2017. Tožnik je zahteval ureditev rezidentskega statusa v obdobju od 1990 oz. 1991 dalje šele v pritožbenem postopku. Kolikor o tožnikovem zahtevku ni v celoti odločeno, bi moral tožnik postopati v skladu z 222. členom ZUP. V nadaljevanju se sklicuje na 2. točko prvega odstavka 129. člena, 229. člen in 240. člen ZUP. Tožnik v predmetni pritožbi poleg formalnih pomanjkljivosti ugovarja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovljenega stalnega prebivališča v Sloveniji zaradi napake upravnega organa, zato pritožbeni organ pritožbe ni zavrgel. Prijava oz. odjava stalnega prebivališča je v celoti v sferi zavezanca, ki pa mora ravnati skladno z Zakonom o stalnem prebivališču. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1172/2016. 5. Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov:

6. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sklep o zavrženju tožbe v takšnem primeru na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 izda senat. Merilo za obstoj pravnega interesa pa je odgovor na vprašanje ali bi lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je tako procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravo-varstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače, njegove pravice oz. na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor za tožnika pomeni možnost izboljšanja njegovega pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči. 8. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnikovemu zahtevku z dne 3. 10. 2018 za določitev tožnikovega statusa nerezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 za obdobje od 12. 1. 2017 dalje ugodil. Ker je bilo v tem delu tožnikovemu zahtevku ugodeno, po presoji sodišča v predmetni zadevi tožnik v tem delu ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor, saj slednji za tožnika ne pomeni možnosti izboljšanja njegovega pravnega položaja. Kot je bilo že navedeno, pa mora stranka v postopku ves čas postopka izkazovati pravni interes, torej pravovarstveno potrebo, to je, da je poseg sodišča potreben, ker drugače pravice oz. na zakon oprte koristi stranke ne bi bile zavarovane. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Po presoji sodišča pa glede na povedano v obravnavani zadevi procesna predpostavka po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v tem delu ni izkazana.

9. Glede na navedeno je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik v tožbi v delu, kjer je z svojim tožbenim zahtevkom uspel, ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj ni izkazal možnosti, da bi se z vloženim upravnim sporom njegov položaj lahko izboljšal, zato je bilo potrebno tožbo v tem upravnem sporu v tem delu zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Tožnik v tožbi tudi navaja, da naj ne bi bilo odločeno o njegovem celotnem zahtevku z dne 3. 10. 2018, saj naj bi zahteval ugotovitev statusa nerezidenta Slovenije od leta 1990 oz. 1991 dalje in ne le od 12. 1. 2017 dalje, kot to navaja davčni organ. V takšnem primeru bi moral po presoji sodišča tožnik v skladu s četrtim odstavkom 222. člena ZUP vložiti pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa pri pritožbenemu organu. Šele, če ta o pritožbi ne bi odločil, bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka upravnega organa in za začetek upravnega spora, kot to določa 28. člen ZUS-1. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta, s katerim je bil upravni postopek končan. Te procesne predpostavke pa po predhodno navedenem v obravnavani zadevi niso izpolnjene. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da je tožba vložena prepozno ali prezgodaj. Po predhodno povedanem je v tem delu tožba vložena prezgodaj in jo je bilo potrebno tudi v tem delu zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tudi v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor.

11. Po povedanem je sodišče tožbo v delu, kjer je tožnik s tožbo uspel, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa za predmetni upravni spor, v delu, ki se nanaša na ugotovitev tožnikovega statusa nerezidenta Slovenije po ZDoh-2 od leta 1990 oz. 1991 dalje, pa je tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.