Jedro

Ker tožnik ni izkazal pogoja "iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka", je v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ nerelevantno, da je kmetijstvo tožnikova edina dejavnost in edini vir preživljanja. Navedeno bi bilo relevantno le ob uporabi drugega odstavka 23. člena ZKZ, kolikor bi bila dva ali več kmetov uvrščenih na isto mesto glede na vrstne rede iz prvega odstavka 23. člena ZKZ (kar pa ni bila situacija v obravnavani zadevi). Ker pa tožnik ni izkazal statusa kmeta, je nerelevantno tudi 100% lastništvo parcel, ki mejijo na prodajano in zatrjevanje, da je zakupnik prodajanih parcel. Tožbeni ugovor, da je A. A. upokojenec in da njegov dohodek za preživetje ni kmetijstvo, ni relevanten glede na tretjo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki navedenega kot pogoj ne določa. Statusi kmeta so po prvem odstavku 24. člena ZKZ so med sabo enakovredni, čeprav se zahteva za posameznega izpolnjevanje različnih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odobril pravni posel za kmetijska zemljišča parc. št. 2099/206, 2099/207 in 2099/509, k.o. ..., sklenjen 4. 10. 2019 s pisno izjavo o sprejemu ponudbe, med sprejemnikom ponudbe A. A. in prodajalcem B. B.; ter v 4. točki je zavrnil odobritev pravnega posla za sprejemnika ponudbe tožnika. V obrazložitvi je navedel, da sprejemnik ponudbe A. A. izpolnjuje pogoje za kmeta – fizično osebo po tretji alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ter je lastnik oziroma solastnik dveh parcel, ki mejita na dve prodajani parceli. S tem je izkazal predkupno pravico do nakupa kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti meji na zemljišče, ki je naprodaj. V zvezi z tožnikom pa je navedel, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za status kmeta – fizične osebe po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ in posledično tudi ne predkupne pravice do nakupa kmetijskih zemljišč.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglaša z organom prve stopnje, da je tožnik v zvezi s statusom kmeta dostavil le odločbo o odmeri dohodnine za leto 2018 z dne 25. 9. 2019, iz katere je razvidno, da dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gospodarske dejavnosti znaša 6.578,83 EUR, kar ne zadostuje višini kot je določena v drugem odstavku 24. člena ZKZ in sicer 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS, ki je v letu 2018 znašala 13.452,40 EUR.

3. Tožnik odločitev izpodbija in navaja, da je toženka napačno ugotovila, da ima predkupno pravico A. A., iz razloga, ker ima sam edini v 100 % lasti parcele, ki mejijo na prodajane in je njegova edina dejavnost kot tudi edini vir za preživljanje kmetijstvo. Ima veljavno odločbo o statusu kmeta in ustrezno strokovno izobrazbo, za razliko od uspelega kupca, ki je upokojenec in njegov edini dohodek ni kmetijstvo, ker prejema pokojnino. Tudi nima svojega kmetijskega gospodarstva. Kmetijskih zemljišč tudi ne obdeluje sam, saj je prejemnik invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo. Svoje zemljišče oddaja v najem, tudi nima ustrezne strokovne izobrazbe. Sam je zakupnik prodajanih zemljišč in želi zaokrožiti svoj kompleks zemljišč. Organ je odločil brez relevantnih podatkov, in odobritev zavrnil. 4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je dne 25. 1. 2022 sprejelo sklep, da v zadevi sodi sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke niso podale pripomb, niti tožnik na ustni obravnavi, niti pred tem pisno druge stranke.

6. Sodišče je dne 12. 5. 2022 izvedlo glavno obravnavo. Tožnik dokazov za izvedbo v tožbi in na glavni obravnavi ni predlagal, sodišče pa je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Na glavni obravnavi je tožnik vztrajal kot v tožbi ter izpostavil nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z uspelim kupcem in navedel kršitve določb postopka, ki pa jih pred tem v tožbi ni uveljavljal. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je organ odobril pravni posel med prodajalcem in sprejemnikom ponudbe A. A. (1. točka izreka) in zavrnil s tožnikom (2. točka izreka).

9. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je kupec A. A. izkazal predkupno pravico – status kmeta in kmeta mejaša dveh parcel, ki se prodajata, v nasprotju s tožnikom, ki statusa kmeta ni izkazal. 10. V zadevi je uvodoma sporno, ali je imel organ podlago, da je, ko je tožnik predložil odločbo o statusu kmeta št. 3/3-321-94/00 z dne 30. 6. 2000, podanost statusa kmeta ponovno presojal, glede na relevantno časovno obdobje v obravnavani zadevi (drugi odstavek 24. člena ZKZ), leto 2018. Po mnenju sodišča da, podlaga za ponovno presojo statusa kmeta izhaja iz šestega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota. Ker pa je vprašanje o statusu kmeta predhodno vprašanje v postopku odobritve pravnega posla, o statusu kmeta presoja tudi organ sam v postopku odobritve. Tako razume določbo tudi ustaljena sodna praksa. V obravnavanem primeru je odločba iz leta 2000, torej izdana pred več leti glede na relevantno obdobje, pomenila podlago, da je o statusu kmeta organ ponovno odločal. V enakem položaju, da se je ponovno odločalo o statusu kmeta sta bila oba sprejemnika ponudbe.

11. Tožnik se torej na odločbo o statusu kmeta iz leta 2000 kot na odločbo o statusu kmeta kot dokaz, da je kmet v smislu prvega odstavka 23. člena ZKZ, v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, ni mogel sklicevati ter bi moral, ko je bil pozvan, sporni pogoj, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka tega, tudi izkazati. Enako je v obravnavanem postopku veljalo za uspelega kupca. Po drugem odstavku 24. člena ZKZ se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Za leto 2018 je višina dohodka, ki bi ga moral izkazati tožnik, da status kmeta še vedno izkazuje, znašala 13.452,40 EUR, torej ga tožnik z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2018 št. DT08 05-76385-2 z dne 25. 9. 2019, iz katere je razvidno, da je dohodek iz osnovne kmetijske in gospodarske dejavnosti znašal 6.578,83 EUR, ni izkazal. 12. Ker tožnik ni izkazal pogoja "iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka", je nerelevantno v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, na podlagi katerega je status kmeta zatrjeval, da je kmetijstvo tožnikova edina dejavnost in edini vir preživljanja. Navedeno bi bilo relevantno le ob uporabi (kar pa ni bila situacija v obravnavani zadevi) drugega odstavka 23. člena ZKZ, kolikor bi bila dva ali več kmetov uvrščenih na isto mesto glede na vrstne rede iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Ker pa tožnik ni izkazal statusa kmeta, je nerelevantno tudi 100% lastništvo parcel, ki mejijo na prodajano in zatrjevanje, da je zakupnik prodajanih parcel. 13. Tožnik ugovarja nepravilno ugotovljenemu statusu kmeta za A. A., vendar ta njegov ugovor ni utemeljen. A. A. je izkazoval in dokazal status kmeta po tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, da je kmet fizična oseba, ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč. Za izkazovanje statusa kmeta po tej določbi je nerelevantno, da je A. A. upokojenec, da prejema pokojnino in da kmetijskih zemljišč ne obdeluje sam. Iz odločbe št. 3/3-321-10/99 z dne 20. 1. 1999 in vpogleda v RKG je razvidno, da se s kmetijstvom ukvarja že od petnajstega leta starosti, do leta 2007 je bil tudi nosilec KMG-ja ter je opravljal kmetijsko dejavnost kot edino in glavno dejavnost ter je bil pokojninsko, zdravstveno in invalidsko vključen kot kmet. Organ pa je, v zvezi s pravilno uporabo tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (status kmeta), preveril ali je poskrbel za obdelavo kmetijskih zemljišč in ali obdelana kmetija ustvarja pomemben del dohodka, na način in po višini, kot to določa drugi odstavek 24. člena ZKZ. Ugotavlja, da je A. A. poskrbel za obdelavo kmetijskih zemljišč preko sina C. C., torej je prvi pogoj izpolnjen. Na podlagi dokazil, ki jih je A. A. predložil, pa je ugotovil, da kmetija C. C. dosega pomemben del dohodka na način in po višini kot to določa drugi odstavek 24. člena ZKZ, in sicer prihodek od rastlinske pridelave znaša 78.840,00 EUR, prihodek od živinoreje 128.240,67 EUR in prihodek iz subvencij 67.989,11 EUR, kar presega cenzus za leto 2018, 13.452,40 EUR. Tožbeni ugovor, da je A. A. upokojenec in da njegov dohodek za preživetje ni kmetijstvo ni relevanten glede na tretjo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki navedenega kot pogoj ne določa. Z navedbo, da se s kmetijstvo ukvarja od 15 leta pa je izkazal tudi ustrezno usposobljenost (111. člen ZKZ). Tožniku je treba pojasniti, da so statusi kmeta po prvem odstavku 24. člena ZKZ med sabo enakovredni, čeprav se zahteva za posameznega izpolnjevanje različnih pogojev. Ker je torej A. A. v postopku izkazal predkupno pravico, ki je glede na vrstni red predkupnih pravic uvrščena višje kot tožnikova, je organ pravilno odobril pravni posel s sprejemnikom ponudbe A. A. in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil. 14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbeni ugovori o kršitvah določb postopka upravne enote in drugostopnega organa pa so tožbena novota, zato jih sodišče ni obravnavalo (52. člen ZUS-1).