Jedro

Tako nima prav pritožba, da je toženec dolžan nuditi zgolj najosnovnejša sredstva za otrokovo preživljanje. Slednji namreč zajemajo zraven stroškov prebivanja, hrane, oblačil in obutve tudi stroške izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila ter drugih potreb, vse z namenom zadovoljevanja otrokovih koristi (27. točka obrazložitve).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 7.540,31 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 5.880,00 EUR. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo zneska iz I. točke izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2021 do plačila. V IV. točki izreka je odločilo o stroških postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). V pravočasni pritožbi navaja, da v predmetnem postopku ni sporno, da sta stranki sklenili dogovor z dne 26. 3. 2015, katerega je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnoročno podpisala, da je prejela znesek 15.500,00 EUR kot avans za preživnino. V pravdni zadevi P 15/2020 je sodišče zaradi favoriziranja tožnice in v posledici neskrbne dokazne presoje zaključilo, da dogovor ni bil realiziran. Pri tem pa je sodišče spregledalo, da je tožnica prava vešča oseba, njeno ravnanje je potrebno presojati strožje. Dogovora nikoli ni izpodbijala, niti ni pred sodiščem sprožila postopka za njegovo realizacijo. S predmetnim dogovorom pa je tožnica potrdila, da znaša dogovorjena preživnina za ml. A. A. 120,00 EUR mesečno, s prejemom 15.500,00 EUR pa je iz naslova preživnine prejela avans. Toženec nadalje nasprotuje tudi višini samega zahtevka, saj meni, da je pretiran. V kolikor bi ml. otrok potreboval dodatno dejavnost zaradi zdravstvenih izvidov, to vsekakor ne bo predstavljala skupinska telovadba in ples ter posledica slednjega nakup športnih rekvizitov, ampak bi imel fizioterapijo, na katero bi bil napotena. Prav tako meni, da je plačevanje tečaja tujega jezika nadstandard, ki ga ni dolžan plačevati, saj je dolžan prispevati k preživljanju otroka ter zagotavljati otrokove osnovne potrebe in ni dolžan trpeti odločitev tožnice, ki si je očitno tovrstne aktivnosti otroka glede na svoje finančne zmožnosti lahko privoščila. Prav tako meni, da ni dolžan plačevati prispevka za NUSZ, ki se nanaša na ml. otroka, saj slednji predstavlja strošek lastnika in ne najemnika. Sodišče je povsem nekritično sledilo in priznalo stroške iz naslova ogrevanja, saj bi lahko priznalo zgolj tiste stroške, ki so listinsko izkazani. Prav tako bi moralo upoštevati, da na naslovu tožnice živi več oseb, torej poleg njenih staršev še brat in novi partner. Upoštevaje navedeno ter dejstvo, da tožnica ni z računi izkazala nastalih stroškov, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, spremeni zahtevek tako, da spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5.Sodišče druge stopnje v predmetnem postopku odloča drugič.

6.V predmetnem postopku ni sporno, da sta pravdni stranki starša ml. otroka, rojenega 20. 8. 2014. S sodno poravnavo II N 163/2019 z dne 1. 5. 2019, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je bilo tožencu naloženo plačevanje preživnine za hčerko v višini 130,00 EUR mesečno. Nadalje ni sporno, da sta pravdni stranki dne 26. 3. 2015 podpisali dogovor o višini preživnine 120,00 EUR mesečno, katero bi naj toženec poravnal s plačilom 15.500,00 EUR. Ker do datuma sodne poravnave dne 1. 5. 2019 toženec ni ničesar prispeval k preživljanju ml. otroka, je tožnica zoper toženca vložila verzijski zahtevek, s katerim zahteva polovico vseh nujno potrebnih stroškov za obdobje od leta 2016 do 30. 4. 2019, ki jih je imela s preživljanjem skupnega otroka. Nadalje je nesporno, da je bil njegov zahtevek, ki ga je uveljavljal v pravdni zadevi P 15/2020, v višini 9.620,00 EUR in je predstavljal razliko med 15.500,00 EUR in v pobot uveljavljano terjatvijo, pravnomočno zavrnjen (VSM I Cp 585/2020 z dne 14. 11. 2022).

7.Bistvo ugovornega postopka toženca je v tem, da je celotno sedaj vtoževano terjatev poravnal s plačilom 5.880,00 EUR in tožnica ni upravičena do vtoževanega zneska, saj bi slednje predstavljalo dvakratno plačilo in njen zahtevek predstavlja zlorabo njenih pravic. Sicer pa toženec prereka tožbeni zahtevek tudi po višini, in sicer nasprotuje stroškom NUSZ, stroškom nastalih z nakupom športne opreme, telovadbe plesa in tečaja tujega jezika, ker predstavljajo nadstandard, ki ga ni dolžna kriti.

8.Glede na navodilo sodišča druge stopnje iz razveljavitvenega sklepa, s katerim je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da mora obravnavati pobotni ugovor v višini 5.880,00 EUR, saj v zadevi Okrajnega sodišča v Lenartu P 15/2020 ni bilo odločeno o celotnem zahtevku, ampak zgolj o zahtevku na plačilo 9.620,00 EUR, je sodišče prve stopnje v okviru pobotnega ugovora ponovno obravnavalo pobotni ugovor toženca in ga kot neutemeljenega zavrnilo.

9.Nima prav pritožba, da tožnica predmetnega dogovora ni sodno izpodbijala in da zato sedaj veljavnosti prejetega zneska ne more ugovarjati. Tožnica je tekom postopka uspela dokazati, da listina, ki zgolj izkazuje prejem zneska (pobotnica), ni verodostojna in da toženec na podlagi predmetnega dogovora tožnici zneska, ki ga sedaj uveljavlja v pobot, nikoli ni izročil.

10.Sodišče prve stopnje je tako (enako kot v zadevi P 15/2020) pravilno zaključilo, da do dejanske izročitve zneska 15.500,00 EUR ni prišlo, s tem pa toženec ni izpolnil svojega dela pogodbene obveznosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita in skladna s 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbe prič in tožnice, ki so skladno izpovedali, da je predmetno listino tožnica podpisala, vendar ji toženec denarja nikoli ni izročil, listino pa je podpisala zaradi strahu pred tožencem, zaradi sramu pa tudi ni bila na policiji. Sodišče prve stopnje ima ustrezno dokazno oceno glede zatrjevanega dejstva v 38. do 41. točki obrazložitve.

11.Sodišče prve stopnje je nadalje dokazno ocenilo tudi izpovedbo toženca v zvezi z domnevno izročitvijo avansa preživnine ter na podlagi dejstva, da je toženec bil v izredno slabem finančnem stanju in dolgovih ter da si je od same tožnice tudi denar izposojal, ni uspel izkazati, da je razpolagal z gotovino v takšni višini ter da je slednjo izročil tožnici. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je sicer nesporno, da sta pravdni stranki podpisali dogovor, vendar pa toženec dejstva, da je tožnici denar izročil, ni dokazal. Nasprotno je tožnica na podlagi svoje izpovedbe in izpovedbe zaslišanih prič dokazala nasprotno, da denarja s strani toženca nikoli ni prejela, zato je pobotni ugovor sodišče prve stopnje, v ponovljenem postopku, pravilno zavrnilo.

12.Pritožnik nadalje graja višino dosojenega zneska iz naslova verzije, saj meni, da stroški, ki jih je sodišče priznalo tožnici, niso utemeljeni oz. niso bili potrebni.

13.Sodišče prve stopnje je celovito ocenilo stroške tožnice, ki jih je imela z ml. hčerjo, za vsako leto posebej. Pri tem je pravilno upoštevalo, da na naslovu tožnice živi 5 oseb (še njena starša in brat, oz. ko se je brat odselil njen partner). Prav tako so stroški, ki jim toženec nasprotuje kot pretirani oziroma ne nujno potrebni, in sicer iz naslova športne vzgoje (slednja je za vsakega otroka koristna) in poučevanje tujega jezika, povsem ustrezno odmerjeni in priznani, po oceni sodišča druge stopnje pa slednji tudi ne predstavljajo nadstandarda, ki ga toženec ni dolžan oz. zmožen plačevati.

14.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 190. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ, prej 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, kaj zajema preživnina, ki sta jo starša dolžna nuditi mladoletnemu otroku zato, da se mu zagotovi uspešen telesni in duševni razvoj. Tako nima prav pritožba, da je toženec dolžan nuditi zgolj najosnovnejša sredstva za otrokovo preživljanje. Slednji namreč zajemajo zraven stroškov prebivanja, hrane, oblačil in obutve tudi stroške izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila ter drugih potreb, vse z namenom zadovoljevanja otrokovih koristi (27. točka obrazložitve). Tožnica živi na naslovu skupaj s svojimi starši, zato je sodišče pravilno upoštevalo tudi plačilo NUSZ po Zakonu o stavbnih zemljiščih, katerega je zavezan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, kar pa sta v konkretnem primeru tudi tožnica in njen otrok.

Povsem pavšalno pritožba graja, da je višina stroškov za kurjavo neizkazana, ker niso predloženi računi. Sodišče je pravilno in povsem življenjsko sprejemljivo upoštevalo letne stroške za kurjavo v višini 1.200,00 EUR in sodišče druge stopnje razlogom sodišča prve stopnje v tem delu v celoti pritrjuje. Tožnica res vseh vtoževanih stroškov ni izkazala z računi, vendar je višina teh stroškov ustrezno zatrjevana in življenjsko povsem sprejemljiva (več računov na isti dan, zaradi uveljavljanja kuponov s popusti, zatrjevani stroški hrane oblačil in obutve, itd.).

15.Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje naredilo temeljito dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP in tožnici priznalo zgolj potrebne stroške skladno z merili iz 190. člena DZ (129.a člena ZZZDR) in je pravilno zavrnilo pobotni ugovor toženca, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1