Jedro

ZDavP pojem davek opredeljuje v svojem 1. členu, v nadaljnjih določbah pa ga ne uporablja dosledno, tako da ta pojem v okviru različnih zakonskih določb izraža različno vsebino. Zato je njegov pomen tudi po presoji sodišča utemeljeno razlagati v okviru relevantne zakonske kategorije: ko gre za vračanje davka, v okviru določb o vračanju, torej določb 95. člena ZDavP. Skladno s temi določbami se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroške postopka (1. odstavek 95. člena), pri tem pa je le za davek določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (4. odstavek istega člena). Pojem davek, ko gre za vračanje po ZDavP torej ne vključuje tudi obresti, posledično pa po (relevantnih) davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti oziroma za plačilo zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo zamudnih obresti ter odločil, da trpi tožnik svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi odločbe pojasni, da je 23. 2. 2006 prejel vlogo tožnika, v kateri je ta navedel, da so mu bile z odločbo št. ... z dne 16. 9. 2005 vrnjene zamudne obresti v znesku 1.492.744 SIT, ki jih je plačal na podlagi odločbe št. ... z dne 22. 4. 2002; zahteva pa tudi izplačilo zamudnih obresti od vrnjenega zneska zamudnih obresti od 22. 4. 2002 do plačila, saj gre za neupravičeno pridobitev v skladu z Obligacijskim zakonikom. Prvostopni organ ugotavlja, da je bila tožniku v postopku inšpekcijskega pregleda glede obračunavanja davkov in prispevkov za obdobje januar - junij 2001 izdana odločba z dne 22. 4. 2002, s katero so mu bili naloženi v plačilo davki in prispevki ter zamudne obresti od premalo plačanih davkov in prispevkov od prvega dne zamude do plačila. Zoper odločbo je vložil pritožbo in nato tožbo v upravnem sporu. Pri odločitvi je bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-365/02-14 z dne 23. 9. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in nasl.) v neskladju z Ustavo in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči šele z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Prvostopni organ je v skladu s 95. členom ZDavP z odločbo z dne 16. 9. 2005 tožniku vrnil znesek obresti, ki so mu bile neupravičeno oziroma preveč odmerjene po odločbi z dne 22. 4. 2002 (tj. zamudne obresti do dneva izvršljivosti odločbe) in ki jih je tožnik plačal dne 22. 4. 2002, 20. 5. 2002 in 22. 5. 2002. Po določbi 1. odstavka 95. člena ZDavP se namreč davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. V skladu s 4. odstavkom istega člena ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Ker skladno s citirano določbo zavezancu pripadajo zamudne obresti le od neupravičeno oziroma preveč odmerjenega davka, ne pa od neupravičeno oziroma preveč odmerjenih obresti, prvostopni organ tožnikovi zahtevi za izplačilo obresti od preveč plačanih zamudnih obresti ni ugodil. Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2008 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Po presoji drugostopnega organa je prvostopna odločitev skladna z določbami 1. in 4. odstavka 95. člena ZDavP. Tožnik ni upravičen do vračila obresti od obresti, ker za to v ZDavP ni podlage. Morebitnega prikrajšanja, ki bi zavezancu nastalo zaradi plačila zamudnih obresti na podlagi izvršljive upravne odločbe, na upravnopravnem področju ni mogoče sanirati. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS, npr. v sodbah opr. št. U 2717/2005-8 z dne 12. 2. 2007 in U 3017/2006-12 z dne 26. 2. 2008. Tožnik zoper tako odločitev vlaga tožbo v upravnem sporu. Uvodoma pojasni, da je zaradi upokojitve prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika, zato v tožbi nastopa kot fizična oseba. Sicer pa vztraja pri pritožbenih stališčih, saj meni, da je bil v tem postopku prikrajšan. Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da je davčni organ znesek neupravičeno pridobljenih zamudnih obresti dolžan vrniti zavezancu. Ker gre za neupravičeno pridobitev, ga mora vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi. Pri tem se tožnik sklicuje na določbo 193. člena Obligacijskega zakonika, po kateri je treba, kadar se vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti. Opozarja tudi na prakso davčnega organa, ki pri odmeri oziroma obračunu neplačanega davka zamudne obresti prišteje h glavnici in od tega obračuna zamudne obresti za naslednje obračunsko obdobje, kot podlago za to pa navaja 100. člen ZDavP (ki določa, da mora zavezanec oziroma izplačevalec dohodkov od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku, plačati obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti). V tovrstnih primerih torej davčni organ šteje, da besedo davek v citirani določbi vključuje tudi zamudne obresti. Isto tolmačenje bi moral uporabiti tudi pri razlagi 95. člena ZDavP in zavezancu priznati tudi zamudne obresti od neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti. Tak je tudi namen 95. člena ZDavP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, razvidne iz obrazložitve njene odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je spor o tem, ali je davčni organ tožniku dolžan vrniti oziroma plačati tudi zamudne obresti od neupravičeno oziroma preveč odmerjenih in plačanih zamudnih obresti. Tudi po presoji sodišča je bila taka tožnikova zahtevo pravilno in skladno z določbami zakona zavrnjena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljujeta prvo- in drugostopni organ, ter se nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Vračanje davka je kot upravna stvar urejeno v ZDavP. Prvo- in drugostopni organ zato odločitev v obravnavanem primeru, upoštevaje tudi, da gre pri odločanju o vračilu davka za nadaljevanje že začetega (inšpekcijskega) postopka, utemeljeno opreta na določbe 95. člena tega zakona in s tem hkrati zavrneta uporabo določb Obligacijskega zakonika, ki ne morejo predstavljati pravne podlage za odločanje o pravicah in obveznostih na področju upravnega prava. ZDavP pojem davek opredeljuje v svojem 1. členu, v nadaljnjih določbah pa ga ne uporablja dosledno, tako da ta pojem v okviru različnih zakonskih določb izraža različno vsebino. Zato je njegov pomen tudi po presoji sodišča utemeljeno razlagati v okviru relevantne zakonske kategorije: ko gre za vračanje davka, v okviru določb o vračanju, torej določb 95. člena ZDavP. Skladno s temi določbami se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroške postopka (1. odstavek 95. člena), pri tem pa je le za davek določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (4. odstavek istega člena). Pojem davek, ko gre za vračanje po ZDavP torej ne vključuje tudi obresti, posledično pa po (relevantnih) davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti oziroma za plačilo zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti, kot pravilno ugotavljata že prvo- in drugostopni organ in kot je sodišče že večkrat odločilo v podobnih primerih. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, se na opisano ureditev vračanja ne nanaša. Zamudne obresti torej v davčnem postopku strankam pripadajo le, če zakon tako določa. V 95. členu ZDavP pa ni določeno, da bi davčnim zavezancem pripadale tudi zamudne obresti od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih zamudnih obresti. Morebitnega prikrajšanja, ki zato nastane, pa na upravnopravnem področju ni mogoče sanirati.

Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Pravni pouk temelji na določbah 73. člena ZUS-1.