Jedro

Izpolnjene obveznosti služenja vojaškega roka na podlagi 45. člena Zakona o vojaški obveznosti ni mogoče enačiti z dejanskim služenjem vojaškega roka. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se dodana doba upošteva zgolj za čas dejanskega služenja vojaškega roka, ne glede na to, za kakšen čas naj bi posameznik moral služiti vojaški rok. Tožnik ni služil vojaškega roka, ampak je imel zgolj regulirano vojaško obveznost. Zato spornega obdobja, ki se ne nanaša na dejansko služenje vojaškega roka, ni mogoče šteti kot dodane dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2013 in z dne 12. 11. 2013, da se ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 31. 12. 2012 in mu mora tožena stranka priznati pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje in izračunati višino pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zahtevo, da se mu kot dodana doba upošteva čas služenja vojaškega roka, kar je v tej zadevi tudi edino sporno vprašanje. Navaja, da je kot dokaz za utemeljenost svoje zahteve navedel potrebno zakonsko podlago in sicer Zakon o vojaški obveznosti (Ur. l. SFRJ, št. 22/74), fotokopije njegove vojaške knjižice ter strokovni članek Pavleta Čelika. Dokazoval je, da je vojaški rok odslužil na enega od takrat predpisanih načinov, tj. v času šolanja na šoli A., da je odslužil po enakem programu kot vsi drugi vojaški obvezniki, saj je bil tudi v šoli A. program vojaškega usposabljanja pod pristojnostjo in nadzorom Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, da je po odsluženem vojaškem roku dobil vojaški razpored in hodil na orožne vaje, vpisane v vojaški knjižici, kot vsi drugi vojaški obvezniki, da datum trajanja služenja vojaškega roka v vojaški knjižici ni vpisan samo zaradi dikcije takrat veljavnega zakona in zaradi dejstva, da leta 1976 ta podatek ni imel nobenega pomena, da je njegov položaj in način služenja vojaškega roka popolnoma enak kot pri takratnih gojencih vseh srednjih vojaških šol, ki pa jim je zakon v sosednem členu izrecno priznaval celotno trajanje šolanja v čas služenja vojaškega roka in da gre glede priznavanja dodane dobe za čas služenja vojaškega roka za pravno praznino. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi samo povzelo in pritrdilo navedbam toženca, ni pa navedlo nobenih utemeljenih razlogov, zakaj njegovih navedb in dokazov ne sprejema. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da gre v njegovem primeru za neke vrste boniteto in da je svoje šolanje začel še ne star 15 let, vojaški rok pa so služili obvezniki stari 19 let in več. Meni, da bi sodišče moralo dejansko stanje skladno z načelom materialne resnice, popolnoma in po resnici ugotoviti. V zvezi z obrazložitvijo sodbe se sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča RS št. Up-147/09, v kateri je navedeno, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka. Nadalje pa, da je zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanje v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Sodišče ima obveznost, da navede razloge za svojo odločitev, to mu nalaga tudi 6. člen EKČP in kar v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in s tem materialne resnice, ter da izpodbijana sodba ne dosega kriterijev poštenega sojenja, kot jih razume Ustavno sodišče RS, zaradi česar jo je potrebno razveljaviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo in tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, in sicer določbe 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) in 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi in se opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in ne drži, da je zgolj sledilo stališču toženca.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 11. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2013 in presojalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Sporno je namreč, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) od 1. 1. 2013 dalje ter v zvezi s temi pogoji dodana doba iz naslova služenja vojaškega roka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 31. 12. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in predlagal, da se mu kot dodana doba upošteva čas služenja vojaškega roka in čas prijave pri zavodu za zaposlovanje. Po podatkih v spisu je tožnik na dan vložitve zahteve dopolnil 54 let in 2 meseca starosti in 37 let, 11 mesecev ter 24 dni pokojninske dobe oz. do 30. 1. 2013, ko mu je prenehalo obvezno zavarovanje, 38 let in 24 dni pokojninske dobe, od tega 4 leta, 7 mesecev in 27 dni zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem.

7. Po 36. členu ZPIZ-1 v zvezi s 390. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. Skladno z določbo prvega in drugega odstavka 193. člena ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe, upošteva tudi dejanski čas služenja vojaškega roka in čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če ta obdobja že niso všteta v pokojninsko dobo. Skladno s prehodno določbo 405. člena ZPIZ-1 se dodana doba priznava postopno tako, da se v letu 2012 za obdobja iz 193. člena za posamezno leto upošteva 11 mesecev pokojninske dobe.

8. V tožnikovem primeru je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, upoštevalo dodano dobo za čas od 11. 12. 1991 do 4. 5. 1992 (od 5. 5. 1992 do 31. 5. 1992 je bil tožnik vključen v prostovoljno zavarovanje in je dopolnil pokojninsko dobo na tej podlagi) in od 18. 6. 2012 do 9. 8. 2012 (preostali čas pa je bil tožnik zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti) in sicer skladno s 405. členom ZPIZ-1 skupno v trajanju 6 mesecev. Tako je tožnik na dan 31. 12. 2012 dopolnil 38 let, 5 mesecev in 24 dni pokojninske dobe. Na podlagi dobe v takšnem trajanju tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1, niti ni mogel pridobiti pravice po ZPIZ-2, ker na dan 31. 12. 2012 ni bil uživalec nadomestila za čas brezposelnosti.

9. Sodišče prve stopnje utemeljeno za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ni upoštevalo časa služenja vojaškega roka, za kar se je tožnik ves čas postopka zavzemal in enako v pritožbi, ker je po podatkih vojaške knjižice, služenje vojaškega roka imel reguliranega na podlagi 45. člena Zakona o vojaški obveznosti. Ta je določal, da se za tiste, ki končajo najmanj triletno šolo B. šteje, da so uredili obveznost vojaškega roka.

10. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik zaključil triletno šolo B., s čimer je izpolnil pogoje, da se mu skladno s 45. členom Zakona o vojaških obveznosti šteje, da je opravil obveznost služenja vojaškega roka in je to tudi v vojaški knjižici evidentirano. Vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjena obveznost služenja vojaškega roka na podlagi 45. člena Zakona o vojaški obveznosti, ni mogoče enačiti z dejanskim služenjem vojaškega roka. S tem pa tudi ni mogoče šteti časa od 3. 9. 1973 do 24. 6. 1976, to je več čas šolanja na triletni šoli B., kot dejansko služenje vojaškega roka. Zaradi zaključenega triletnega šolanja B. je zgolj urejena obveznost služenja vojaškega roka in to izhaja tudi iz vojaške knjižice, ne pa da se obdobje šolanja C., šteje kot dejansko služenje vojaškega roka, ker za to ni podlage v 45. členu Zakona o vojaški obveznosti. Glede na jasno določbo 193. člena ZPIZ-1, ko se dodana doba upošteva zgolj za čas dejanskega služenja vojaškega roka (ne glede na to, kakšen čas naj bi posameznik moral služiti vojaški rok), za tožnika, ki ni služil vojaškega roka in je imel zgolj regulirano vojaško obveznost, ni mogoče obdobja od 3. 9. 1973 do 24. 6. 1976, ker se ne nanaša na dejansko služenje vojaškega roka, šteti kot dodano dobo.

11. Na drugačno odločitev ne more vplivati strokovni članek Pavleta Čelika, niti tožnikovo dokazovanje, da je vojaški rok odslužil na enega od takrat predpisanih načinov, po enakem programu kot vsi drugi vojaški obvezniki in da je dobil vojaški razpored in hodil na orožne vaje, vpisane v vojaški knjižici in da je njegov položaj in način služenja vojaškega roka popolnoma enak kot pri takratnih gojencih vseh srednjih vojaških šol. Določba 44. člena in 45. člena Zakona o vojaški obveznosti se med seboj namreč razlikujeta in jasno določata, na kakšen način se šteje šolanje v srednji vojaški šoli in na šoli B. v čas služenja vojaškega roka. V obravnavanem primeru tudi ni odločilno dejstvo, da so vojaški rok služili obvezniki stari 19 let in več, tožnik pa je šolanje začel še ne star 15 let. Bistveno za odločitev je dejstvo, da tožnik dejansko vojaškega roka ni služil in tudi ni podlage v 45. členu Zakona o vojaški obveznosti, da bi se mu čas zaključenega triletnega šolanja B. štel kot dejansko služenje vojaške roka kot za srednje vojaške šole po 44. členu Zakona o vojaški obveznosti.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.