Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Namen sodnih penalov je brez izvršbe spodbuditi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi naložene obveznosti. Ko dolžnik svojo obveznost izpolni, je namen sodnih penalov dosežen in le ti prenehajo teči. Konkretni izvršilni naslov vsebuje prepoved vožnje za potrebe gospodarske dejavnosti, tako da morebitne neizpolnitev obveznosti, ni mogoče v skladu z izvršilnim naslovom doseči z izpolnitvijo v dodatnem roku. V tem primeru bi se z izrekanjem sodnih penalov dolžnika v nedogled sililo, da se takšnih posegov vzdrži. V tem primeru bi zato lahko govorili o tem, da bi se sodni penali spremenili v nedogled trajajočo denarno obveznost, kar pa ni namen sodnih penalov oziroma bi utegnilo pomeniti celo zlorabo procesnih pravic.
Pritožba se zavrne in sklep potrdi.
Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnikov z dne 18. 10. 2016 za določitev sodnih penalov zavrnilo (1. točka izreka), odločilo, da upniki sami nosijo stroške predloga za določitev sodnih penalov z dne 18. 10. 2016 in vloge z dne 23. 5. 2017 (2. točka izreka) in odločilo, da so upniki dolžni dolžniku povrniti 128,52 EUR stroškov odgovora na predlog za določitev sodnih penalov z dne 5. 4. 2017 (3. točka izreka).
2. Zoper izpodbijani sklep so se pritožili upniki iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Dolžniki so na pritožbo odgovorili in ji nasprotovali.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ.
5. Upniki so vložili predlog za določitev sodnih penalov na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III Ip 2384/2012 z dne 12. 11. 2012, v kateri je bilo naloženi dolžniku, da opusti vsakršno vožnjo preko nepremičnine last upnikov s tovornjaki, poltovornjaki in osebnim ter drugimi vozili za opravljanje kakršnekoli gospodarske dejavnosti, ki jo izvršuje na svoji nepremičnini.
6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnikov za določitev sodnih penalov zavrnilo. Sodišče je izvedlo dokazni postopek in zaključilo, da niso podani pogoji za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov, saj upniki niso uspeli dokazati, da je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo svoje nedenarne obveznosti po izvršilnem naslovu.
7. Materialnopravna podlaga za uporabo instituta sodnih penalov je v 269. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva, naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izreče, upniku plačati določeno denarno vsoto za vsak dan (ali za kakšno drugo časovno enoto) zamude. O upnikovi zahtevi, naj se dolžniku naložijo sodni penali, odloča sodišče v izvršilnem postopku. Sodni penali so torej instrument pritiska na dolžnika, da bi izvršil obveznost brez državne intervencije, za upnika pa predstavlja dodatno možnost kako priti do izvršitve obveznosti. Ker pa sodni penali niso nadomestek izvršbe, bi bilo v nasprotju s pravno varovanim interesom upnika in bi pomenilo zlorabo pravic, če bi z uporabo instituta sodnih penalov prišlo do spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe spodbuditi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi naložene obveznosti. Če je z izpolnitvijo dolžnik v zamudi, ga ta institut sili, da tudi če po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, svoje obveznosti ne izpolni, trpi posledico in sicer za vsak dan zamude plačuje določeno vsoto denarja. Ko dolžnik svojo obveznost izpolni, je namen sodnih penalov dosežen in le ti prenehajo teči. O takšnem namenu pa v obravnavanem primeru ne moremo govoriti. V konkretnem primeru za določitev sodnih penalov upniki dolžnika z dnevno izrečenimi sodnimi penali silijo, da opusti vsakršno vožnjo s tovornjaki, poltovornjak, osebni in drugimi vozili po njihovi parceli za potrebe opravljanja gospodarske dejavnosti, ki jo dolžnik izvršuje na svoji parceli. Od dolžnika ne zahtevajo nekega konkretnega ravnanja, s katerimi bi opustil trenutni poseg na njihovo parcelo in po izpolnitvi katerega bi sodni penali prenehali. Izvršilni naslov vsebuje prepoved vožnje za potrebe gospodarske dejavnosti, tako da morebitne neizpolnitev obveznosti, ni mogoče v skladu z izvršilnim naslovom doseči z izpolnitvijo v dodatnem roku. V tem primeru bi se z izrekanjem sodnih penalov dolžnika v nedogled sililo, da se takšnih posegov vzdrži. V tem primeru bi zato lahko govorili o tem, da bi se sodni penali spremenili v nedogled trajajočo denarno obveznost, kar pa ni namen sodnih penalov oziroma bi utegnilo pomeniti celo zlorabo procesnih pravic (glej tudi dr. Borivoj Starovič, komentar Zakona o izvršnem postopku, naučna knjiga, Beograd 1 1987, str. 482). Upniki pa imajo seveda možnost, da vložijo predlog za izvršbo v skladu z 227. členom ZIZ, ki govori o izvršbo za dopustitev in opustitev. Ker ni že materialnopravne podlage za določitev sodnih penalov v konkretni izvršilni zadevi, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe upnikov ni odgovarjalo.
8. Ker je pravilna odločitev o zavrnitvi sodnih penalov (1. točka izreka), je posledično pravilna tudi stroškovna odločitev vsebovana v 2. in 3. točki izreka sklepa.
9. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zavrnitev pritožbe zajema tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.
10. Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).