Jedro

Drži, kar očita pritožnik, da je svojo odsotnost z naroka 26. 3. 2008 opravičil z vlogo, ki jo je oddal neposredno na sodišče 21. 3. 2008 (petek), kar iz te vloge izhaja, zato ni odločilno, da jo je razpravljajoči sodnik prejel 25. 3. 2008 (torek). Notranje poslovanje sodišča namreč ne more bremeniti strank. Vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča izostanek iz naroka neupravičen. Toženec namreč ni pristopil kljub temu, da ni prejel od sodišča nobenega obvestila, da bo njegovi prošnji za preložitev naroka ugodeno. Četudi je izkazal, da je bil res istega dne povabljen na narok na drugo sodišče, ni niti navedel (še manj pa dokazal) tega, katero vabilo je prejel preje in katero kasneje in kdaj. Toženec bi za pristop na narok lahko pooblastil pooblaščenca, v zvezi s čemer je treba opozoriti na to, da ga je v postopku, zaradi katerega naj bi izostal z naroka v obravnavani pravdi, pooblaščenca tudi imel. V vsakem primeru pa drži, da bi moral svoj izostanek opravičiti in preložitev naroka predlagati v primernem času, kar glede na to, da je vedel za možnost svoje zadržanosti na naroku v drugi zadevi, ni samo pet dni preje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.699,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2004 dalje do plačila, v 15 dneh ter mu v istem roku povrniti 664,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka dalje.

(2) Proti sodbi se je toženec pritožil in uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnika pa obsodi na povračilo stroškov, z obrestmi. Meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo njegovo pravico do sodelovanja v kontradiktornem postopku. Svoj izostanek z naroka 26. 3. 2008 je opravičil z vlogo 21. 3. 2008 in ne šele 25. 3. 2008, kot je to zapisalo prvostopenjsko sodišče. Res je tudi to le pet dni pred narokom, toda toženec je imel v istem času drugo obravnavo pred drugim sodiščem in ni mogel biti na dveh koncih. Tako je bil ob možnost, da na tem prvem naroku 26. 3. 2008 navede še nova dejstva in predlaga nove dokaze, in sicer gre za to, da potrdilo z dne 6. 4. 2004 ne vsebuje ne imena ne priimka ne naslova tožene stranke, pač pa le znesek in datum vračila, datum nastanka potrdila ter nečitljiv podpis. Ocena sodišča, da je to dokaz o zavezi fizične osebe, torej njega in ne zakonitega zastopnika gospodarske družbe, je zato neutemeljena. Ravno to pa je res, namreč potrdilo je podpisano v imenu družbe T., d. o. o.. Pasivne legitimacije toženca torej ni. Tako ni dokazan niti temelj niti višina toženčeve obveznosti, napačen pa je tudi izrek o stroških postopka, saj bi jih ob pravilni odločitvi moral trpeti tožnik.

(3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženčeve posojilne obveznosti, v izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne in prepričljive razloge za svojo odločitev, pri tem pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

(6) Pri odločanju se je sodišče prve stopnje oprlo na neprerekane trditve tožeče stranke, da je tožencu posodil 1.669,17 EUR (tedaj 400.000,00 SIT), kar se je slednji zavezal vrniti do 10. 4. 2004, česar kljub več pozivom ni storil. (7) Na tej dejanski podlagi je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, saj je upnik v obveznostnem razmerju upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami, od tu OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa dolguje poleg glavnice še obresti (1. odst. 277. čl. ZOR).

(8) Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo svojo ugotovitev in oceno, da je bilo posojilo dano tožencu osebno in da se je sam zavezal posojilo tudi vrniti in je kot nedokazan zavrnilo njegov ugovor, da je obveznost prevzel za družbo T.. V tem smislu je pravilno opozorilo na neprerekano trditev tožnika, da je posojilo dal tožencu, saj v odgovoru na tožbo slednji izrecno navaja, da je bil zaradi težav družbe T. primoran prevzeti osebno posojilo. Pri tem je zato treba upoštevati tudi 2. odst. 214. čl. ZPP, saj gre na stani toženca za zanikanje že priznanih dejstev.

(8) Drži, kar očita pritožnik, da je svojo odsotnost z naroka 26. 3. 2008 opravičil z vlogo, ki jo je oddal neposredno na sodišče 21. 3. 2008 (petek), kar iz te vloge izhaja, zato ni odločilno, da jo je razpravljajoči sodnik prejel 25. 3. 2008 (torek). Notranje poslovanje sodišča namreč ne more bremeniti strank. Vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča izostanek z naroka neupravičen. Toženec namreč ni pristopil kljub temu, da ni prejel od sodišča nobenega obvestila, da bo njegovi prošnji za preložitev naroka ugodeno. Četudi je izkazal, da je bil res istega dne povabljen na narok na drugo sodišče, ni niti navedel (še manj pa dokazal) tega, katero vabilo je prejel preje in katero kasneje in kdaj. Toženec bi za pristop na narok lahko pooblastil pooblaščenca, v zvezi s čemer je treba opozoriti na to, da je v postopku, zaradi katerega naj bi izostal z naroka v obravnavani pravdi, pooblaščenca tudi imel. Trditve, da je bilo posojilo dano družbi T. in ne njemu osebno in da je v tej vlogi podpisal tudi potrdilo z dne 6. 4. 2004, je toženec podal v vlogi 21. 3. 2008, zato ni jasno, za navedbo katerih dejstev in za predloge katerih dokazov naj bi bil prikrajšan zaradi izvedbe naroka brez njegove udeležbe. V vsakem primeru pa drži, da bi moral svoj izostanek opravičiti in preložitev naroka predlagati v primernem času, kar glede na to, da je vedel za možnost svoje zadržanosti na naroku v drugi zadevi, ni samo pet dni preje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko naroka ni preložilo, saj to zaradi izvedbe dokazov ni bilo potrebno (toženec svojega zaslišanja npr. sploh ni predlagal, niti se na tak svoj namen ne sklicuje v pritožbi), drugih upravičenih razlogov pa tudi ni bilo (115. čl. ZPP). Kršitev pravice do možnosti obravnavanja pred sodiščem torej ni bila storjena (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

(9) Višino ugotovljenega dolga in odmerjene pravdne stroške pritožnik graja le pavšalno, zato na njegove očitke pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

(10) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.