Jedro

Dejstvo, da je preživninska upravičenka po razvezni sodbi prejela 42.000,00 EUR na račun deleža na skupnem premoženju, ne predstavlja spremenjenih razmer. Spremenila se je namreč le pojavna oblika premoženja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke proti točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožbama obeh pravdnih strank proti odločitvi sodišča prve stopnje, vsebovani v točki II. izreka, se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožnik s svojo tožbo, s katero primarno zahteva odločitev o prenehanju preživninske obveznosti za razvezano zakonko, podredno pa znižanje odškodnine, opira na dejanske trditve, ki po njegovem stališču predstavljajo spremenjene razmere.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za odpravo preživnine zavrnilo. Podrednemu zahtevku pa je delno ugodilo ter preživnino, ki je z zadnjo uskladitvijo znašala 140,65 EUR, z dnem 1.1.2010 znižalo na 70,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču primarno predlaga, naj ugodi primarnemu zahtevku, podredno pa, naj ugodi podrednemu zahtevku tako, da bo preživnina znižana na „vsaj 50,00 EUR mesečno“. Pritožba ponavlja svoje trditve o tem, da je bila toženka v času razveze brez premoženja in brez dohodkov. Sedaj je drugače, saj prejema pokojnino v višini 190,00 EUR, poleg tega pa je od tožnika prejela še približno 42.000,00 EUR kot izplačilo deleža na skupnem premoženju. Poleg tega znova opozarja, da sodišče ni upoštevalo spremenjenih razmer na njegovi strani. Dejstvo namreč je, da so se te razmere poslabšale, saj tožnik nepremičnin ne more več obdelovati. Zato jih je dal v najem, vendar za to ne prejema nobenega dohodka. Pritožba pravi, da nihče več ne vzame nepremičnin v najem na tak način, da bi plačeval še najemnino. Glede na to, da nepremičnin sam ne more obdelovati, je jasno, da ne more z njimi ustvariti nobenega premoženja oziroma dohodka. Pritožba dalje pravi, da je sodišče spregledalo, da bi toženka lahko zaprosila za varstveni dodatek. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno upoštevalo dohodke njegove partnerke. Pritožba napada tudi odločitev o potrebah toženke. Ni mu namreč jasno, na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da te znašajo 235,00 EUR.

Pritožba tožene stranke: Tudi tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Pritožba meni, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, kolikšen delež skupnega premoženja je ostal tožniku. Poleg tega gradi na tezi, da je vse to premoženje toženka imela tudi že v času razvezne pravde. Sedaj se je spremenila le pojavna oblika tega premoženja. Pritožba ne verjame, da tožnik za oddajo nepremičnin ne prejema nobene najemnine. Priča B. naj bi bil prijatelj tožnika in zato pristranski. Pritožba dalje opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje dveh prič, ki bi pomembno pripomogle k pravilni osvetlitvi dejanskih okoliščin glede premoženjskih razmer pravdnih strank. To sta priči A. Š. in M. R. Gre za hčerki pravdnih strank, ki sta v enakem sorodstvenem razmerju do obeh pravdnih strank. Sicer pa pritožba ponavlja svoje trditve, na katerih je gradila obrambo že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa je v celoti utemeljena.

Glede ukinitve preživnine: Preživninska obveznost zakoncu ima svoje zgodovinsko izhodišče. Obveznost plačevanja preživnine za bivšega zakonca izvira iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža ter se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena. Tudi razlaga, po kateri se bistveno poslabšanje razmer izenačuje z nepreskrbljenostjo, ima svoj življenjski in zgodovinski vzrok. Ta je v tem, da pač zakonci na različen način participirajo v zakonski (predvsem družinski) skupnosti in ne le z denarnimi dohodki. Tradicionalno je bila žena tista, ki je v večji meri prispevala k družinski skupnosti z delom (gospodinjstvo, skrb za otroke), mož pa je v večji meri skrbel za dohodke. Od tod zahteva, naj se ob razvezi zato položaj žene ali moža (ki se na novo vlogo ne more takoj, ali pa se sploh ne more več prilagoditi), bistveno ne poslabša. Glede same podlage preživninskega zahtevka so relevantne preživninske okoliščine na strani preživninske upravičenke (toženke). Dejstvo je, da toženka za časa skupnega življenja ni bila zaposlena, marveč je gospodinjila doma ter delala na kmetiji. Minulo delo na kmetiji ji omogoča, da sedaj prejema pokojnino v višini 190,00 EUR. Njen delež na skupnem premoženju pa znaša, izražen v denarju, približno 42.000,00 EUR. To je vse, kar ima. S tem želi pritožbeno sodišče poudariti, da toženka ni lastnica nepremičnin, ki bi ji lahko služile kot dom. Pritožnik se glede premoženjskega stanja toženke sklicuje zgolj na to, da bi toženka lahko zaprosila za varstveni dodatek. Pritožbena navedba je pavšalna. Ne navaja namreč nobenih dejstev, ki bi omogočala pravni sklep, da je toženka upravičenka do navedenega socialnega prejemka. Ostalih dejanskih ugotovitev o premoženjskem stanju toženke pritožba ne napada.

Ob takšni dejanski podlagi izpodbijane sodbe pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno podana podlaga za toženkino upravičenje iz 81. člena ZZZDR (1).

Izplačilo na račun toženkinega deleža na skupnem premoženju ne prestavlja spremenjenih razmer glede na stanje prejšnje pravde. Pred delitvijo skupnega premoženja je bila toženka pač imetnica stvarnih in obligacijskih pravic, ki tvorijo skupno premoženje, ter je imela iz tega naslova tudi dom, sedaj pa ima namesto vsega navedenega denarna sredstva, ne pa več prej navedenih pravic (in tako tudi ne lastnega doma).

Dejstvo, da toženka sedaj prejema pokojnino v višini 190,00 EUR, pa, nasprotno, predstavlja spremenjene razmere. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne do te mere, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 83. člena ZZZDR za prenehanje preživnine. Po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč znesek 42.000,00 EUR, ki ga je toženka prejela iz naslova skupnega premoženja, treba obravnavati kot premoženje, ki toženki tako sedaj kot v bodoče zagotavlja, da si na tak ali drugačen način priskrbi streho nad glavo. Znesek 190,00 EUR pa je tako nizek, da ne ustreza standardu dohodka, s katerim bi se toženka lahko preživljala. Podlaga za ukinitev preživnine tako po prepričanju pritožbenega sodišča ni podana. Odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka je zato pravilna. Ker je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena, v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, ki so relevantne za odločanje o primarnem zahtevku, pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (materialno pravo pa je bilo, kot izhaja iz gornje obrazložitve, uporabljeno pravilno), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika proti zavrnitvi primarnega zahtevka zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP (2)).

Glede znižanja preživnine: Kot je bilo obrazloženo že v okviru preizkusa odločitve zavrnitve primarnega zahtevka, je dejanska okoliščina, ki pomeni spremenjene razmere, ta, da toženka sedaj prejema mesečno pokojnino v višini 190,00 EUR (82.č člen ZZZDR). Dejstvo, da je toženka iz naslova delitve skupnega premoženja prejela denarni znesek, pa, kot je bilo tudi že obrazloženo, ne predstavlja spremenjenih razmer v smislu 82.č člena ZZZDR.

Ker so se razmere spremenile, je podana podlaga za ponovno odločanje o višini preživninske obveznosti. Tožnik je glede relevantnih dejstev zatrjeval, da sedaj od nepremičnega premoženja (vinograd, kmetija …) nima več nikakršnih dohodkov, toženka pa je temu oporekala ter v zvezi s sporni dejstvi podala tudi dokazni predlog z zaslišanjem obeh hčera.

Glede ugotavljanja teh dejstev je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z dvema bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Sodišče namreč na vprašanje, kakšno korist tožnik od navedenega premoženja ima ali pa bi jo lahko imel, ni dalo jasnega odgovora. Tako na primer na 5. strani sodbe zapiše: „Najemnine in subvencije ne prejema, ostal pa mu je še vrt in vinograd ter gozd.“ Pri tem se sodišče ne opredeli, kaj to, da so mu ostali vrt, vinograd in gozd pomeni z vidika njegovih preživninskih zmožnosti. Ni jasno, ali je sodišče to upoštevalo ali ne. O tem je mogoče le ugibati. Tudi razlogi v nadaljnjem odstavku ne ponudijo ustreznega odgovora. Sodišče zapiše, da „ima tožnik glede na lastništvo nepremičnin za dodatni dohodek večje možnosti.“ Sodišče bi moralo dati jasen odgovor na vprašanje, kakšne preživninske koristi bi tožnik od nepremičnega premoženja lahko imel ob skrbnem ravnanju. Da ne bo dvoma: Sodišču ni treba ugotavljati, koliko bi ta korist natančno znašala v denarju. Zadošča približna in opisna ocena, ki bo omogočila vrednotno tehtanje.

V tem delu je (tudi v škodo tožnika) podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kajti sodba glede navedenih odločilnih dejstev nima jasnih razlogov in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Na ugotavljanje preživninskih zmožnosti tožnika (glede črpanja premoženjske koristi iz nepremičnin) pa se osredotoča tudi pritožba tožene stranke. Ta opozarja, da je v zvezi s tem vprašanjem predlagala zaslišanje obeh hčera.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka tak dokazni predlog v resnici podala in sicer na naroku 11.6.2010. Na neizvedbo dokazov je opozorila tudi na zadnjem naroku (glej list. št. 31), s čimer je zadostila zahtevi iz 286.b člena ZPP. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, dokazni sklep pa je vsebinsko prazen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Ob ugotovljenih bistvenih kršitvah je pritožbeno sodišče ugodilo obema pritožbama proti odločitvi o podrednem zahtevku za znižanje preživnine in sodbo v tem delu razveljavilo (1. odst. 354. člena ZPP). Enako usodo je doletela tudi odločitev o stroških postopka.

Odločitev za razveljavitev (in ne za razpis pritožbene obravnave) je terjalo načelo ekonomičnosti iz 11. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pretežen del dokaznega postopka že izvedlo ter ga bo v ponovljenem sojenju tako le dopolnilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako zaslišati A. Š. in M. R. ter se jasno opredeliti do vprašanja, kakšno premoženjsko korist lahko tožnik črpa od obdelovalnih površin, katerih lastnik je.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in naslednji).

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).