Jedro

Za pravilno štetje odsotnosti je treba upoštevati zgolj polne dneve odsotnosti in ne tudi datume prihoda in odhoda iz države, predvsem v situaciji, ko iz potnega lista ni razvidna ura odhoda in prihoda oz. organ teh trenutkov ne ugotovi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-33/2012/11 (133-02) z dne 13. 7. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je pridobitev državljanstva po 10. členu ZDRS pogojena z izpolnjevanjem zakonsko določenih pogojev. Eden izmed pogojev je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Vsebino pojmu „dejansko živi“ dajeta dva elementa in sicer fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije in opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti na področju Republike Slovenije, med katerima mora biti izkazana vzročna zveza (fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije zaradi opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti). Pojem „neprekinjeno živi“ pa vsebuje elemente kontinuirane fizične prisotnosti brez nenadnih prenehanj le-te in ponovnim začetkom obstajanja. Poleg kontinuirane fizične prisotnosti pa ta pojem vsebuje tudi elemente, ki kažejo na pristno vez z Republiko Slovenijo. Vsebina obeh pojmov je okvirno določena v osmem odstavku 10. člena ZDRS in 2. členu Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uredba). Uredba določa v 2. členu kakšna odsotnost se šteje za prekinitev dejanskega življenja. Kot prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena zakona se šteje tudi večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni. V zvezi s pogojem dejanskega bivanja je bil tožnik pozvan k dopolnitvi vloge in predložitvi dokazil. Glede spornega bivanja v letu 2009 je v dopisu navedel, da je bil leta 2009 odsoten: med 1. 1. in 8. 1.; 5. 3. in 7. 3.; 8. 8. in 18. 9.; 21. 12. in 31. 12. Pri izračunu odsotnosti v letu 2009 je ministrstvo upoštevalo datume odsotnosti: med 1. 1. in 18. 1.; 5. 3. in 7. 3.; 8. 8. in 18. 9.; 24. 12. in 31. 12. ter na podlagi teh podatkov sklepalo, da je odsotnost v letu 2009 iz Republike Slovenije trajala 70 dni. Na podlagi tožnikove vloge, ko je bil seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa je tožena stranka ponovno pregledala podatke vpisanih fotokopij potne listine na strani 21 in ugotovila, da je pri navedbi datuma storila napako in namesto datuma prihoda v Republiko Slovenijo 8. 1. 2009 pri izračunu upoštevala datum prihoda 18. 1. 2009. Ugotovila pa je tudi, ko je primerjala vpisane datume v potnem listu z izjavo stranke, da je tožnik kot datum odsotnosti iz Republike Slovenije v mesecu decembru 2009 navedel 21. 12. 2009, iz štampiljke, odtisnjene na strani 21, pa izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil že 20. 12. 2009. Upoštevajoč dejstvo, da je pri izračunu odsotnosti v letu 2009 potrebno upoštevati dve novi okoliščini, je moč sklepati, da je bil v tem letu odsoten 61 dni, kar presega 60 dni, določenih v zakonu. Posledično to pomeni, da je v letu 2009 prekinil bivanje, zato njegovi vlogi ni moč ugoditi. Na drugačno odločitev ne vplivajo razlogi za odsotnost, saj ne gre za odsotnosti, ki se po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS ne šteje kot prekinitev dejanskega življenja.

Tožnik v tožbi navaja, da ni pravilno, da se za njegovo vlogo, ki je bila vložena septembra 2011, upošteva nov zakon. Kljub temu je bil tiho in je izpolnjeval vso dokumentacijo, ki jo je tožena stranka od njega želela. Spor glede izpodbijane odločbe je pri seštevku dni in ne glede datumov, ki so realni, posebej 20. in 21. december 2009. Resnica je, da bil 20. decembra v Sloveniji in nekaj ur pred 24. uro odpotoval. Kolikor je to resnično ali neresnično prosi, da mu sodišče omogoči, da pride do potrditve od mejnega prehoda oziroma organa. Tudi če to ne drži, zakaj kakor datume odhoda tudi prihoda ne štejejo kot prisotnost. Se pravi leta 2009 datum 8. 1., 7. 3., 18. 9., ko je bil prisoten in ne da se šteje kot odsoten, kar pomeni, da je bil 57 dni odsoten. Gospa A.A. precej meša datume, pred kratkim ga je provocirala za datum 8. 1. 2009, ter mu je napisala 18. 1. in po njenem mnenju je bil 70 dni odsoten. Zmeraj, ko gre na dopust ali domov, potuje po službi zaradi gneče ali temperature, težko pa je dokazati, ker na žige ni natisnjena ura. Kar se tiče družine, so vsi člani družine dobili dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Po določbi osmega odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Prvi odstavek 10. člena ZDRS določa pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. V obravnavani zadevi je sporna 3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS, ali je prosilec dejansko živel v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Konkretno je v obravnavani zadevi sporno, ali je prosilec – tožnik neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje.

Po 2. členu Uredbe se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena zakona šteje tudi večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni. Tožena stranka je na podlagi potnega lista ugotovila, da je bil prosilec v letu 2009 odsoten 61 dni, torej, da je njegova odsotnost v letu 2009 presegla 60 dni, kar posledično pomeni, da je v letu 2009 bilo njegovo bivanje prekinjeno, ter zato njegovi vlogi ni mogoče ugoditi (ni neprekinjeno živel v RS zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje). V zvezi z, med strankami nesporno ugotovljenim dejanskim stanjem glede odsotnosti v letu 2009, pa je po mnenju sodišča tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je za datum odsotnosti upoštevala tudi datum odhoda oz. prihoda. Po mnenju sodišča je namreč treba za pravilno štetje odsotnosti upoštevati zgolj polne dneve odsotnosti in ne tudi datume prihoda in odhoda iz države, predvsem v situaciji, ko iz potnega lista ni razvidna ura odhoda in prihoda oz. organ teh trenutkov ne ugotovi. Namreč citirani 2. člen Uredbe govori o večkratni krajši odsotnosti, ki v enem letu presega 60 dni, torej se določba nanaša na dneve, kar pa pomeni, da se kot dan odsotnosti ne more šteti datum prihoda in odhoda. Namreč dan odhoda in prihoda ne pomenita celodnevne odsotnosti iz države, torej ne dosegata obsega celotnega dneva. Iz Uredbe je zahtevana odsotnost po dnevih, kar bi pomenilo, da bi morala tožena stranka ugotavljati odsotnost po urah, 24 urna odsotnost pa bi pomenila dan odsotnosti. Časovnega trajanja odsotnosti v dnevih prihoda in odhoda ni ugotovila, zato tudi ni mogla šteti, da odsotnost v dnevih prihoda in odhoda, skupaj, šteje 24 urno odsotnost, torej en dan. V ponovnem reševanju zadeve naj tožena stranka ponovno odloči o zahtevi in ali dopolni dejansko stanje glede ur prihoda in odhoda, oziroma upošteva stališče sodišča in šteje zgolj polne dneve odsotnosti.

Ker je bilo dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnili toženi stranki v ponoven postopek.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.