Jedro

Lastnik stanovanja v stanovanjski stavbi, ki jo namerava obnoviti v poslovno stavbo, je dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo s predvidenimi popusti z bivšo imetnico stanovanjske pravice za nadomestno stanovanje, ki ji ga je dal v najem, da je izpraznila stanovanje v stavbi, ki jo namerava obnoviti, na katerem je imela v času uveljavitve stanovanjskega zakona stanovanjsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, da je toženka dolžna z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga ima tožnica v najemu na T. s predvidenimi popusti, ob upoštevanju vrednosti točke 105,47 SIT ter plačati prometni davek. Tožbenemu zahtevku tožnice je delno ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju tožeče stranke v L. Upoštevalo je dejstvo v smislu določil 129. člena stanovanjskega zakona, da je tožnica dobila v najem stanovanje tožene stranke na T., ker je v teku celovita prenova stavbe tožene stranke v L. Zavrnilo je delni zahtevek tožnice glede vrednosti točke za ugotovitev vrednosti stanovanja, ker misli, da je bila na 30. dan po vložitvi zahteve 105,55 SIT in ne le 105,47 SIT. Tožbo na plačilo prometnega davka pa je s sklepom zavrglo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 75.875,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper omenjeni sklep ni bilo pritožbe. Tožena stranka izpodbija sodbo ter predlaga, da naj jo sodišče druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek prvemu sodišču. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede statusa stavbe na v L., ker tudi pred spremembo namembnosti ni štela za stanovanjsko stavbo. Stavba ni predvidena za rušenje ali celovito prenovo. Na podlagi izpovedb tožnice je tudi mogoče le sklepati, da je uporabljala v L. samsko sobo. Krajevna skupnost P., ki je tožnici dodelila v uporabo sobo, ni bila stanodajalec ter tudi samoupravna stanovanjska skupnost ni bila upravičena razpolagati s stanovanjem. Izpodbijana sodba se neutemeljeno sklicuje na stanovanjsko pogodbo, katera nima vpliva na nastanek stanovanjskega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zakon o stanovanjskih razmerjih in stanovanjski zakon ne štejeta za stanovanje prostore v samskih domovih. Določila členov 129. in 117. stanovanjskega zakona v tem primeru ne pridejo v poštev.

Na pritožbo je odgovorila tožnica, ki predlaga, da naj drugostopno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in prepričljivo ugotovilo vsa pomembna dejstva ter je na tej podlagi tudi materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. Drugostopno sodišče se zato predvsem sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, da tega ne bi ponavljalo.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti, pa tudi ni ugotovilo. Za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe niti ni procesnih predpostavk na strani tožene stranke, medtem ko se tožeča stranka zoper sodbo v tem delu tudi ni pritožila. Nihče pa tudi ni izpodbijal sklepa o delnem zavrženju tožbe.

Za oceno, da so prostori, ki jih je uporabljala tožnica v L. stanovanje v smislu prejšnjega in sedaj veljavnega stanovanjskega zakona, je prvo sodišče navedlo utemeljene razloge, ki jih tožena stranka s tem, kar navaja v pritožbi, ne more izpodbiti. Prvotna namembnost stavbe in kasneje spremembe v poslovno stavbo tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne vplivajo na pravilnost sklepanja, da je tožnica v tej stavbi uporabljala stanovanje in ne samsko sobo, kakor to trdi tožena stranka. Na podlagi listin v spisu je mogoče le sklepati, da je imela tožnica v stavbi v L. ves čas bivanja status imetnice stanovanjske pravice in ne morebiti statusa uporabnice prostorov v zgradbi za nastanitev posameznikov ter ji je končno tak status priznala tudi tožena stranka z najemno pogodbo z dne 15.5.1992. Okoliščina, da ne gre za komfortno stanovanje, temveč kvečjemu za garsoniero ali sobo z souporabo pomožnih prostorov, zato sama po sebi ni odločilna za oceno, ali gre za stanovanje, na katerem je imela tožnica ves čas vso tisto zaščito, ki jo imajo imetniki stanovanjske pravice. Nepomembno je zato za status tožnice proti toženi stranki, kar navaja tožena stranka v pritožbi glede upravičenosti razpolaganja krajevne skupnosti P. oziroma samoupravne stanovanjske skupnosti s stanovanjem v letu 1980, ko je tožnica pričela uporabljati stanovanje. Mogoče je torej le sklepati, da je bila tožeča stranka na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94) upravičena do odkupa stanovanja s predvidenimi popusti v smislu določil 117. člena in naslednjih SZ.

V izvedenih dokazih je imelo prvo sodišče dovolj opore tudi za odločitev, da je tožena stranka dolžna prodati s popusti drugo svoje stanovanje na T., ki ga je dodelila tožnici namesto stanovanja v L. Iz dopisa tožene stranke z 14.12.1992 (A12) je namreč razvidno, da je tožena stranka dodelila tožeči stranki nadomestno stanovanje iz razlogov izpraznitve stavbe v L., ki jo namerava preurediti iz delno stanovanjskega v poslovni objekt, kar nedvomno pomeni celovito prenovo stanovanjske hiše v smislu prvega odstavka 129. člena SZ.

Drugih razlogov, da je tožena stranka namesto prvotnega stanovanja v L., ki ga je imela tožnica pravico odkupiti, dodelila drugo (nadomestno) stanovanje, tožena stranka niti ne navaja. Dolžnosti prodaje stanovanja s popusti, zaradi stanovanjske pravice, ki jo je imela stožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, se namreč tožena stranka ni mogla razbremeniti s tem, da je tožnici dodelila v uporabo drugo (nadomestno) stanovanje.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen zakona o pravdnem postopku). Na podlagi določila 3. odst. 166. člena istega zakona pa je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka, da trpita stranki vsaka svoje.

Tožena stranka mora trpeti pritožbene stroške, ker s tem pravnim sredstvom ni uspela. Nepotrebni pa so bili tudi stroški odgovora na pritožbo, ker tožeča stranka s to vlogo ni nič pomembnega prispevala k odločanju na drugi stopnji.