Jedro

Tako 631. člen Obligacijskega zakonika kot Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu, zgolj v primeru, da je podizvajalčeva terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. člen Uredbe). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je od izvajalca skušala izposlovati potrditev računov in da je toženo stranko s pripoznanjem njene terjatve seznanila, na osnovi navedenih pravnih podlag z zahtevkom ne more uspeti.

Glede na to, da je asignacija tristranski pravni posel, je treba ugotoviti obstoj dveh pooblastil glavnega izvajalca (naročniku, da izpolni podizvajalcu, in podizvajalcu, da plačilo v svojem imenu sprejme) ter obstoj toženčeve izjave tožniku, da nakazilo sprejema.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 96.520,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2010 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.690,88 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema, da terjatev iz naslova dobavljene keramike iztožuje na štirih pravnih podlagah: asignaciji, neupravičeni obogatitvi, kot neposredno plačilo podizvajalcu na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika in po Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika z izvajalcem pri javnem naročanju. Trditev, da je U. imel pooblastilo za sklenitev oz. odobritev asignacije, utemeljuje s 3. čl. gradbene pogodbe z dne 20.10.2008 ter 1., 2., 9., 10. in 13. točko končnega poročila Komisije za preverbo usklajenosti opravljenih del pri Hotelu ... z dne 4.11.2010. Opozarja na U. e-sporočilo z dne 24.11.2009, da je A. podpisal asignacijsko pogodbo in bo plačilo izvedeno s strani tožene stranke. Meni, da bi bilo U. nujno zaslišati, ali pozvati toženo stranko, da predloži sklepe GO ..., iz katerih izhaja, kakšna pooblastila so bila U. podeljena. Nasprotuje zaključku, da zakoniti zastopnik tožene stranke v dopisu z dne 25.8.2010 ni odobril akcepta asignacije. Meni, da korespondenca med strankama utemeljuje razlago, da zakoniti zastopnik ne zanika, da bi U. imel pooblastilo podati akceptno izjavo. Sklicuje se na dopis zakonitega zastopnika z dne 2.12.2010 in opozarja, da pooblaščenec tožeče stranke na zaslišanju 18.2.2013 od zakonitega zastopnika tožene stranke ni uspel dobiti odgovora na vprašanje, zakaj je šele v decembru 2010 obvestil tožečo stranko, da asignacija ni sprejeta in zakaj tega ni storil že prej. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, ker se sodišče ni opredelilo do dejstva, da zakoniti zastopnik na to vprašanje ni odgovoril. Meni, da sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je zakoniti zastopnik v dopisu z dne 15.3.2010 neposredno plačilo ponujal in akcepta asignacije ni zanikal; zanikal ga ni niti v dopisu z dne 25.8.2010, ampak šele v dopisu z dne 2.12.2010. S tem je tožečo stranko zavedel, da je predala atestno dokumentacijo preden je dobila plačilo. Graja dokazno oceno, ker se do vseh dokazov sodišče ni opredelilo in ker ni zaslišalo U. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, ki utemeljujejo ugoditev zahtevku na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika. Gre za navedbe o začasnih situacijah. Za zavajajočo ocenjuje izpoved zakonitega zastopnika, da je bila A. keramika plačana po XII. in XIII. začasni situaciji, saj je z dopisom z dne 15.3.2010 obvestil tožečo stranko o možnosti neposrednega plačila. Tega ne more spremeniti niti izpoved zakonitega zastopnika, da je šlo za plačilo s cesijo. Trdi, da zaključka, da je tožena stranka znesek, ki ga iztožuje tožeča stranka, plačala neposredno A., ni mogoče preizkusiti. Meni, da tudi ugotovitev o pobotanju terjatev tožene stranke in V. do višine nižje terjatve ne more spremeniti dejstva, da tožna stranka keramike V. ni plačala, zaradi česar je bila obogatena. V zvezi z obveznostjo plačila po Uredbi pa opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, iz katerih izhaja, da je bila vsa potrebna dokumentacija za neposredno plačilo toženi stranki poslana. Opozarja, da 5. čl. Uredbe ne zahteva A. potrdila o obstoju terjatve.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Ponavlja, da U. statusa pooblaščenca ni imel. Opozarja, da zavrnitve njegovega zaslišanja tožeča stranka na naroku ni grajala. Meni da pritožbene trditve deloma presegajo tožbene trditve in so prepozne. Sklicuje se na judikat VSC ? Cpg 252/2011. V zvezi s priglašenimi stroški odgovora na pritožbo se sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-43/10 in meni, da je odgovor na pritožbo nujno potreben.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (dobavitelj keramike ? podizvajalec) svoj zahtevek do tožene stranke (naročnika) utemeljuje na štirih podlagah: asignaciji, neupravičeni obogatitvi, 631. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. list RS 66/2007 ? v nadaljevanju Uredba.)

6. Trditev o obogatitvi tožene stranke je navržena, neargumentirana in zato nepreverljiva. Tudi če svoje obveznosti do glavnega izvajalca (A. d.d.) tožena stranka ne bi poravnala, ne bi bila obogatena, saj bi v tem primeru do A. imela obveznost, ki bi jo uveljavil stečajni upravitelj. Če obogatitev ni izkazana, na podlagi 190. čl. OZ zahtevku ne more biti ugodeno. Sicer pa listine, ki so v spisu označene kot dokaz B16, plačila izkazujejo.

7. Tako 631. čl. OZ kot Uredba predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje glavnemu izvajalcu. Tako Uredba v 5. in 6. členu, kot 631. čl. OZ predvidevata plačilo naročnika zgolj v primeru, da podizvajalec (sodelavec) izkaže, da je njegova terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. čl. Uredbe). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je od izvajalca skušala izposlovati potrditev računov in da je toženo stranko s pripoznanjem njene terjatve seznanila, na osnovi navedenih pravnih podlag z zahtevkom ne more uspeti. Na trditev tožene stranke (v vlogi z dne 15.11.2012), da ni izkazana potrditev obveznosti s strani A., ali vsaj predložitev tožnikovih situacij A. v potrditev, se je tožna stranka odzvala z vlogo z dne 29.11.2012, v kateri se sklicuje na na določilo 631. čl. OZ in 5. čl. Uredbe ter zatrjuje, da se računi štejejo za potrjene, ker jih izvajalec nikoli ni zavrnil. Pritožbena trditev, da Uredba ne zahteva predložitve potrjenih računov, je nesprejemljiva, saj Uredba predpisuje celo način (postopek) potrditve podizvajalčevega računa (prvi, drugi in tretji odstavek 5. čl. Uredbe). Niti z dopisom z dne 18.3.2010 s prilogami, niti z izpovedbama M. L. in Š. L., tožeča stranka ni izkazala potrjenost svoje terjatve s strani izvajalca. Tega tudi zatrjevala ni.

8. Tožeča stranka tudi koneksnosti izvajalčeve in svoje (podizvajalčeve) terjatve ne zatrjuje. Ni podala trditev, da bi 18.3.2010, ko je na toženo stranko naslovila zahtevek za plačilo, obstajala obveznost tožene stranke do izvajalca iz naslova neplačanih keramičnih del oz. keramike. Tožena stranka je v vlogi z dne 15.11.2012 pojasnila, da je 15.3.2010, ko je tožnika (in druge podizvajalce) pozvala, da posreduje dokazila o izpolnjevanju pogojev za neposredno plačilo, želela ugotoviti stanje neplačanih izvajalčevih obveznosti do podizvajalcev, ni pa imela neporavnanih obveznosti do izvajalca. V nadaljevanju je zatrdila, da po tem, ko je informacije podizvajalcev o neplačanih obveznostih prejela, zaradi pravice zadržanja 10 % dogovorjenega plačila (zaradi neizdane bančne garancije) in novih terjatev, do izvajalca ni imela obveznosti, iz katerih bi lahko poplačala tožnikovo terjatev. Tožeča stranka tem trditvam ni ugovarjala.

9. Z asignacijo asignant (nakazovalec) pooblasti asignata (nakazanca), da tretjemu ? asignatarju (prejemniku nakazila) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. čl. OZ). Samó v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme, nastane med asignatom in asignatarjem dolžniško razmerje (1036. čl. OZ). Tožeča stranka zatrjuje, da je iztoževani znesek tožena stranka dolžna plačati kot asignat ? ker je nakazilo sprejela (akceptirala). Zatrjuje, da je sprejem naročila razviden iz listin (zapisnikov Glavnega odbora) in iz elektronskega sporočila toženkinega delavca U. z dne 24.11.2009. Meni, da je sprejem naročila lahko pravno veljavno izvedel tudi U. sam. Tožena stranka zanika, da bi naročilo sprejela, pa tudi, da bi U. pooblastila za sprejem naročila imel. Dejstvo, da je U. imel pooblastila za sprejem naročila (asignacije), tožeča stranka (med drugim) dokazuje z zaslišanjem U. in z zapisniki glavnega odbora. Na osnovi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka dokaznega bremena, da je tožena stranka asignacijsko pogodbo sklenila ? naročilo sprejela oz. akceptirala, ni zmogla. Ta zaključek je sprejelo, ne da bi izvedlo vse dokaze, ki jih je za dokazovanje tega dejstva ponudila tožeča stranka. Ni zaslišalo U. in od tožene stranke ni zahtevalo, da predloži zapisnike Glavnega odbora, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je U. pooblastilo za sprejem naročila imel. Zavrnitve dokaznega predloga ni razumljivo obrazložilo, saj je v 15. točki obrazložitve navedlo zgolj to, da so pravno relevantana dejstva potrjena z drugimi dokazi. Ker zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, je pritožniku, ki argumentov za zavrnitev dokaznega predloga ne pozna, in jim zato ne more ugovarjati, kršena pravica do pritožbe (25. čl. Ustave RS). Pritožbeno sodišče zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov pravilnosti odločitve ne more preizkusiti; podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, zaradi katere je sodbo treba razveljaviti.

10. V ponovljenem postopku naj sodišče neizvedene dokaze izvede ali zavrnitev dokaznih predlogov razumljivo obrazloži ter odloči, upoštevajoč vse pravne podlage, na osnovi katerih tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev. Glede na to, da je asignacija tristranski pravni posel (1035. in 1036. čl. OZ), je treba ugotoviti obstoj dveh pooblastil glavnega izvajalca (naročniku, da izpolni podizvajalcu in podizvajalcu, da plačilo v svojem imenu sprejme)(1) ter obstoj toženčeve izjave tožniku, da nakazilo sprejema. Treba se je opredeliti, ali je tožena stranka tožeči stranki (z dopisom z dne 24.11.2009 ali kako drugače) izjavila, da sprejema nakazilo, kajti tožeča stranka ima pravico od tožene stranke zahtevati plačilo le v primeru, da je od nje sprejela izjavo, da nakazilo sprejema (prvi odstavek 1036. čl. OZ).(2)

11. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Iz listin je razvidno, da je s tretjim odstavkom 23. čl. gradbene pogodbe z dne 20.10.2010 (dokaz B2) glavni izvajalec toženo stranko pooblastil za izvajanje neposrednih plačil vsem podizvajalcem samo skladno z zakonskimi in podzakonskimi predpisi. S 3. čl. pogodbe z dne 26.10.2009 (dokaz A2) je tožnik glavnemu izvajalcu izrazil soglasje s plačili preko asignacije.

Op. št. (2): V zadevi II Ips 283/2014 se je Vrhovno sodišče izreko, da zgolj predhoden dvostranski dogovor med naročnikom in izvajalcem o dopustnosti plačil neposredno podizvajalcem, še ne ustvarja obveznosti naročnika, da plača neposredno podizvajalcu. Opozorilo je na nujnost dveh pooblastil asignanta ? asignatu, da plača in asignatarju, da plačilo sprejme. V zadevi II Ips 341/2015 se je Vrhovno sodišče izreklo, da mora biti akcept, ki ga mora naročnik izjaviti podizvajalcu, dejanski in ne kar vnaprej predpostavljen. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da asignatova obveznost nastane, ko asignatarju izjavi, da sprejema nakazilo (recepcijska teorija) ? Renato Vrenčur: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, stran 1083 in 1084.