Jedro

Toženka je pred vselitvijo v sporno stanovanje imela le nastanitev v dvoposteljni sobi (vojaškega) hotela Partizan v Ljubljani, o kateri je odločala uprava hotela. Pravna presoja, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice na navedeni sobi, je skladna z določbo 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, veljavnega v času, ko je toženka uporabljala navedeno sobo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki, da mora izprazniti enosobno stanovanje št. 45, ki je v sedmem nadstropju hiše z naslovom M. v L., in ga praznega izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi njegovo pravno presojo, da toženka na dvoposteljni sobi v hotelu Partizan, kjer je bivala pred preselitvijo v sporno stanovanje - to ji je z odločbo z dne 24.8.1991 dodelil stanovanjski organ JA, čeprav pravice za tako razpolaganje ni več imel - ni imela stanovanjske pravice in zato ne more zahtevati vzpostavitve stanovanjske zaščite izpred preselitve v sporno stanovanje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Toženka svojo grajo uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi utemeljuje s tem, da je bilo s pridobitvijo stanovanja na T. za toženko rešeno stanovanjsko vprašanje. Zato ni res, da naj bi imela le bivanje v hotelski sobi, ne pa stanovanjske pravice. Za sobo je bila določena stanarina, razmerje je bilo trajno, sama jo je opremila s svojim pohištvom, imela je souporabo sanitarij in hodnika ter lastno kopalnico. V tem stanovanjskem bloku so živele tudi druge družine, ki so imele po več sob in lastno kuhinjo. Za toženko in njeno družino je predstavljala stanovanje tudi ena sama soba. Po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih je toženka uživala popolno stanovanjsko zaščito in bi mogla biti izseljena samo, če bi ji bilo zagotovljeno drugo primerno stanovanje.

Tem revizijskim razlogom ni mogoče pritrditi. Najprej je treba opozoriti toženo stranko, da je v odgovoru na tožbo sama govorila o začasni namestitvi (in ne o trajnem razmerju), do katere je prišlo 10.11.1989 v hotelu Partizan v Ljubljani (in ne v stanovanjskem bloku na T., kakor označuje lokacijo obravnavane sobe v reviziji), in o tem, da je imela ves čas, tj. že pred 25.6.1991 vloženo prošnjo za pridobitev stanovanja (ne pa, da je stanovanje od JA že pridobila, preden ji je bilo dodeljeno v tej pravdi sporno stanovanje). Iz tega je očitno, da revizija uporablja izrazje, ki se ga toženka sprva ni posluževala, predvsem pa zanj ni nobene podlage v ugotovljenih dejstvih. Ta so seveda takšna, da toženki ne ustrezajo in bi zato razumljivo rada imela v izpodbijani sodbi drugačno dejansko podlago, na katero bi lahko oprla svojo grajo uporabe materialnega prava, ko z revizijo ne more izpodbijati dejanske podlage sodbe (po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so pač takšne, da je toženka pred vselitvijo v sporno stanovanje imela le nastanitev v dvoposteljni sobi (vojaškega) hotela Partizan v Ljubljani, o kateri je odločala uprava hotela. Pravna presoja, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice na navedeni sobi, je skladna z določbo 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, veljavnega v času, ko je toženka uporabljala navedeno sobo. Po tej zakonski določbi, odločilni za pravno presojo, katere preskus terja revizija, se za stanovanje niso šteli prostori, namenjeni za začasno bivanje, niti prostor v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov - kakor je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje. Torej na sobi, katere uporabo, dodeljeno pred izdajo odločbe za sporno stanovanje, je zatrjevala in dokazala, toženka ni pridobila stanovanjske pravice oziroma nikakršne stanovanjske zaščite po Zakonu o stanovanjskih razmerjih, na katero bi se lahko sklicevala kot na podlago za uveljavljani ugovor, da tožeča stranka ne more zahtevati njene izselitve iz spornega stanovanja, če ji hkrati ne omogoči uporabe prejšnjega stanovanja (oz. stanovanjskega prostora), iz katerega se je preselila v sporno stanovanje. Za to stanovanje pa je bilo pravilno (in z revizijo neizpodbijano) ocenjeno, da na njem ni pridobila stanovanjske pravice, ker ji ga je stanovanjski organ JA dodelil že potem, ko z njim ni več mogel razpolagati.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.