Jedro

Tuje pravo je potrebno obravnavati kot pravo in ne kot dejstvo. To predvsem pomeni, da tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, da torej stranke niso dolžne dokazovati vsebine tujega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da nalog za izpraznitev poslovnih prostorov opr. št. Z 64/2001 z dne 11.9.2001 ostane v celoti v veljavi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 570.398,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožil toženec. Navaja, da tožeča stranka v postopku ni izkazala aktivne procesne legitimacije za sprožitev postopka. Zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine je Smučarski savez Hrvatske in ne tožeča stranka. Tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva Smučarskega saveza Hrvatske. Sodišče je svojo odločitev glede tega vprašanja oprlo na aneks k pogodbi o najemu in uporabi poslovnega prostora in opravljanja storitev ter na zaslišanje pooblaščenke tožeče stranke B.V. Ta je na glavni obravnavi pojasnjevala pravno nasledstvo tožeče stranke z razlago tujih pravnih virov - hrvaške zakonodaje (zakon o športu) ter avtonomnih aktov hrvaških pravnih oseb. Sodišče bi moralo za vsebino hrvaških zakonov zaprositi po ustaljeni diplomatski poti ali postaviti izvedenca za hrvaško pravo, ne pa da je svojo odločitev oprlo na pričevanje uslužbenke tožeče stranke. Le ta tudi ni strokovnjak na tem področju, zato je sodišče s tem, ko je svojo odločitev oprlo na ta dokaz, kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče pa v pravne akte, na katere se je sklicevala B.V., sploh ni vpogledalo, niti jih tožeča stranka ni predlagala kot dokaz. Sodišče je napačno zaključilo, da dejstvo, da je toženec s tožečo stranko podpisal aneks in se z njo dogovarjal za nakup predmetne nepremičnine, dokazuje nasledstvo tožeče stranke. Mišljenje toženca namreč ni pomembno. Tožena stranka je v prostorih ostala po poteku najemne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas, zato se šteje, da je bila obnovljena za nedoločen čas. Ves čas najema je tožena stranka v objekt vlagala in je s tem v zvezi vložila nasprotno tožbo na plačilo vlaganj. Sodišče ni obrazložilo odločitve o stroških postopka, zato je ni mogoče preizkusiti. Zgolj pavšalna navedba sodišča, da tožeči stranki prizna 2315,4 odvetniških točk, še ne zadostuje. Sodišče bi moralo obrazložiti, za katera opravila je tožeči stranki priznalo stroške in ne samo, za katera opravila ji stroškov ni priznalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa razveljavi odločitev o stroških postopka in zadevo vrne v tem obsegu v nov postopek.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala pravno nasledstvo in da je torej podana njena aktivna legitimacija. Kadar je potrebno uporabiti tuje pravo, sodišče vsebino tujega prava ugotovi po uradni dolžnosti. Sodišče lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način (12. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku; Ur. l. RS, št. 56/99; ZMZPP). Tuje pravo je treba obravnavati kot pravo in ne kot dejstvo. To predvsem pomeni, da tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, da torej stranke niso dolžne dokazovati vsebine tujega prava. Zato je zmotno stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve vsebine tujega prava moralo postaviti izvedenca. Stranke pa lahko na določeno vsebino tujega prava opozorijo.

V obravnavanem primeru je pooblaščenka tožeče stranke B.V. ob zaslišanju sodišče prve stopnje opozorila, da nasledstvo tožeče stranke temelji na dveh zakonih o športu, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je iz 96. člena Zakona o športu (Narodne novine št. 59/1990) razvidno pravno nasledstvo med Zvezo za telesno vzgojo Hrvaške in Hrvaško športno zvezo. Iz 87. člena Zakona o športu iz leta 1992 (Narodne novine št. 60/1992) pa je razvidno, da je pravni naslednik Hrvaške športne zveze tožeča stranka Hrvaški olimpijski odbor. Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo tudi na izpovedbo zgoraj omenjene priče, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo - oba zakona o športu. Očitno se je o njuni vsebini prepričalo, dejstvo, da v sodbi navedenih določb zakonov o športu ni navedlo, pa ne predstavlja nobene kršitve.

Ne glede na navedeno pa je pomembno tudi s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je toženec aneks k najemni pogodbi sklepal s tožečo stranko, ki je že zato, ker je najemodajalec, upravičena zahtevati izpraznitev poslovnega prostora, ki ga je dala v najem (26. in 29. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih; Ur. l. SRS, št. 18/1974 s spremembami; ZPSPP). Na podlagi dejstva, da je toženec aneks k najemni pogodbi že sklepal s tožečo stranko, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sklepalo, da je tožeča stranka pravni naslednik Hrvaške športne zveze. V tem pritožbeno sodišče ne vidi nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Zatrjevana vlaganja toženca glede na veljavno pravno ureditev niso razlog, zaradi katerega tožeča stranka ne bi mogla odpovedati najemnega razmerja in zahtevati izpraznitve poslovnega prostora, zato te navedbe toženca niso odločilnega pomena.

Neutemeljeno pa se toženec pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožeči stranki priznalo 2.315,40 odvetniških točk, posamezni priznani stroški pa so podrobno razvidni iz stroškovnika na list. št. 68-70 spisa. Zato je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur.l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ti v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP za pravdo niso bili potrebni.