Jedro

Tožena stranka je po ugotovitvi, da tožnik ni dal svojega soglasja za mediacijo, čeprav je to soglasje dala nasprotna stranka v postopku in to dejstvo med strankama ni sporno, pravilno ugotovila, da tožnik ni izpolnil pogoja iz prvega v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena ZBPP, kar nadalje pomeni, da ni obstajal z zakonom določen pogoj za dodelitev BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 897/2013 z dne 17. 5. 2013 odločila, da se prošnja A.A., ki jo je vložil 17. 5. 2013, za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v pravdnem postopku, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 137/2013, zavrne kot neutemeljena. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilec dne 3. 5. 2013 vložil prošnjo za BPP zaradi pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 137/2013 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve stroškov postopka ter predlagal, da se mu dodeli odvetnica B.B. 2. Tožena stranka je po uradni dolžnosti pridobila in vpogledala v pravdni spis Okrožnega sodišča v Celju, tožeče stranke kot prosilca, zoper toženo stranko C.C., zaradi plačila 21.000 EUR ter ugotovila, da je sodišče v predmetni zadevi pravdni stranki povabilo k postopku mediacije. Toženec je, tako izhaja iz spisa, po pooblaščenki podal soglasje k začetku postopka mediacije, prosilec pa je sodišču izrecno sporočil, da ne soglaša z mediacijo. Zaradi tega je sodišče toženo stranko po pooblaščenki obvestilo, da se mediacija, zaradi nesoglasja prosilca, ne bo izvedla.

3. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da prosilec ni izpolnil pogoja, ki ga določa četrti odstavek 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in je prošnjo prosilca zavrnila kot neutemeljeno. Iz navedenega razloga tudi ni presojala, ali prosilec izpolnjuje še subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

4. Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila določbe ZBPP ter kršila določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojasnjuje, da je s tožencem v pravdni zadevi P 137/2013, bratom C.C., v zelo hudih sporih in sovraštvu. Med njima teče več sodnih postopkov in glede na to, da zahteva od brata plačilo odškodnine zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v posledici njegovega kaznivega dejanja, je prepričan, da je mediacija v pravdni zadevi P 137/2013 popolnoma neprimerna oblika reševanje konkretnega spornega razmerja. To pomeni tudi, da je bila njegova zavrnitev sodelovanja v mediaciji, ki jo je Okrožnemu sodišču posredoval 3. 5. 2013, utemeljena.

5. Pojasnjuje tudi, da mu določba četrtega odstavka 28. člena ZBPP ni bila znana, in da v povabilu k mediaciji ni bilo navedeno nikakršno opozorilo, da bi moral kot upravičenec do BPP obvezno sodelovati v postopku mediacije, nasprotno, mediacija mu je bila prikazana kot možnost, torej kot pravica, ne pa tudi kot obveznost. Takšna obveznost ne izhaja niti iz prejšnje odločbe tožene stranke opr. št. Bpp 1767/2012 z dne 4. 10. 2012. Ker so ga kot prosilca zaradi odklonitve soglasja za postopek mediacije doletele zelo hude posledice, to je izguba pravice do BPP in povrnitev morebiti že nastalih stroškov, je po njegovem prepričanju dolžnost tožene stranke, da na takšne posledice prosilce, pravne laike, v odločbi, s katero je odobrena BPP, opozori. Prav tako bi moralo ustrezno opozorilo vsebovati tudi povabilo k mediaciji. Opozoriti želi tudi, da ob prejemu povabila k postopku mediacije ni imel več pravne pomoči in je moral odločitev sprejeti sam, na podlagi svojega laičnega znanja.

6. Meni tudi, da je bila v konkretnem primeru v pravdni opr. št. P 137/2013 napotitev na mediacijo v nasprotju z Zakonom o alternativnem reševanju sporov (v nadaljevanju ZARSS) in z namenom tega zakona. Mediacija je namreč po tem zakonu prostovoljna oblika reševanja spora, razen v primeru obvezne napotitve po 19. členu v primeru, po katerem pa je potrebno predhodno opraviti informativni narok, na katerem se razpravljajoči sodnik po razgovoru s strankami odloči oziroma oceni, ali je glede na okoliščine primerna (ustrezna) obvezna napotitev na mediacijo (19. člen ZARSS). Torej obstaja očitno nasprotje med določilom četrtega in petega odstavka 28. člena ZBPP, po katerem je za prosilce BPP mediacija obvezna in določilom ZARSS, zlasti z določilom 15. člena tega zakona. V konkretnem primeru, ko naj bi bila zanj mediacija obvezna, ne glede na razloge, ki jih je uvodoma navedel in iz katerih je mediacija popolnoma neprimerna, ni bil opravljen predhodni informativni narok.

7. Z zavrnitvijo BPP zaradi nestrinjanja z mediacijo je kot prosilec, neutemeljeno, brez razumnega razloga, postavljen v neenak položaj z drugimi udeleženci sodnih postopkov z boljšim premoženjskim položajem. Ker ga je tožena stranka glede prostovoljnosti (obveznosti) soglasja za mediacijo in sodelovanja v mediaciji neenako obravnavala z drugimi strankami v pravdnih postopkih, ki niso prosilci BPP, mu grozi nastanek nenadomestljive materialne škode, saj zaradi izgube pravice do BPP pravdne zadeve P 137/2013 ne bo mogel nadaljevati. Nima sredstev za odvetnika, niti za sodne izvedence, ki so v pravdi zaradi uveljavljanja negmotne škode nujni, pri čemer razpolaga s pravnomočno kazensko sodbo, kar pomeni, da je temelj odškodninske odgovornosti nesporno podan. Glede na to meni, da je v primeru, da bi izpodbijan odločba ostala v veljavi, podana tudi odškodninska odgovornost države, ki je z neustreznim postopanjem povzročila takšno stanje.

8. Glede na navedeno sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se prošnji tožeče stranke za dodelitev BPP, za zastopanje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 137/2013, v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno sodišču predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek ter povrnejo stroški. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP. Zavrnitev je po presoji sodišča tožena stranka pravilno oprla na določbo 28. člena ZBPP. V navedenem členu je med drugim določeno, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati (četrti odstavek 28. člena). Če prosilec ne izpolni tega pogoja, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). Prosilec v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani (šesti odstavek 28. člena ZBPP).

13. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na podatke v spisu, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Tožena stranka je po ugotovitvi, da tožnik ni dal svojega soglasja za mediacijo, čeprav je to soglasje dala nasprotna stranka v postopku in to dejstvo med strankama ni sporno, pravilno ugotovila, da tožnik ni izpolnil pogoja iz prvega v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena ZBPP, kar seveda pomeni, da ni obstajal z zakonom določen pogoj za dodelitev BPP.

14. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na razloge za zavrnitev soglasja za mediacijo kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ob ugotovitvi, da prosilec soglasja za mediacijo ne da, čeprav da to soglasje nasprotna stranka, glede na vsebino določb 28. člena ZBPP, niso pomembni razlogi, zaradi katerih prosilec odkloni sodelovanje v postopku mediacije. Prav tako v zadevi tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da mu določba četrtega odstavka 28. člena ZBPP ni bila znana (kot pravnemu laiku), saj tudi za tožnika (kot prosilca do BPP) velja, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet) in posledično iz tega razloga ne more uspeti niti z ugovorom, da v času sporne odločitve (za mediacijo) ni imel pravnega zastopnika. Sodišče se ne strinja niti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nasprotje med prostovoljnostjo mediacije po ZARSS in njeno obveznostjo po določbah ZBPP, saj se ureditev po ZBPP nanaša na prosilce, ki so pod pogoji in v skladu z merili tega zakona upravičeni do dodelitve BPPZ in ne posega v določbe po ZARSS.

15. Ker je odločitev tožene stranke po mnenju sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.

K II. točki izreka:

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.